Jedro

Stranka, ki meni, da je z nezakonitim delom pristojnega organa prikrajšana za svojo pravico, ne more uspešno terjati satisfakcije v obliki denarne odškodnine, če je zanemarila v postopku zakonsko predvidena sredstva, namenjena prav preprečitvi nastanka za stranko neugodnih posledic morebitnih procesnih kršitev in varovanju njenih materialnopravnih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V tem postopku je tožnik zatrjeval, da je oče 13. 2. 1981 rojene hčerke, ki je po smrti njene matere (tožnikove zunajzakonske partnerke) leta 1995 ostala v varstvu in vzgoji - še naprej živela – pri starih starših. Tožniku nikoli ni bila odvzeta roditeljska pravica, vendar je bil zaradi nezakonitega in malomarnega opuščanja nalog tožene stranke kljub svojim dolgotrajnih prizadevanjem prikrajšan ne le v izvrševanju svoje ustavno zajamčene roditeljske pravice, temveč sploh za normalne in tesnejše stike s hčerko. Zahteval je plačilo odškodnine v znesku 625.938,91 EUR s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je sicer protipravnost ravnanja tožene stranke v tem, da o pisnem predlogu tožnika za ureditev stikov s hčerko in za spremembo njenega priimka ni nikoli odločila; vendar je menilo, da je treba v konkurenci dveh pravic (roditeljske pravice tožnika in pravic otroka) tehtati in dati prednost otrokovim koristim, ki so glavno vodilo. S pomočjo izvedenca psihiatra je ugotovilo, da tožnik po smrti hčerkine matere ni bil sposoben izvrševati roditeljske pravice v korist otroka, da stiki tožnika s hčerko po smrti matere prav tako ne bi bili v korist otroka in da velja enako glede spremembe hčerkinega priimka ter da je bilo povsem ustrezno, da je za otroka od smrti matere naprej skrbela otrokova babica. Zato po stališču sodišča prve stopnje ni podan temelj (podlaga) tožbenega zahtevka.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in (iz drugačnih razlogov) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V oporo svoji odločitvi je sodišče druge stopnje upoštevalo kot bistveno, da je tožnik imel pravico in možnost izvrševati roditeljsko pravico, stiki z otrokom pa mu tudi niso bili nikoli z odločbo formalno prepovedani; v upravnem postopku ni izkoristil možnosti, ki jih je imel na voljo po tedaj veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku („molk organa“ in nato nadaljnja inštančna pot), zato ne more terjati odškodnine.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Kot uveljavljana revizijska razloga navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pretežni del revizijskih navedb je prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zato zanje velja, da ni potrebe po njihovem ponovnem povzemanju v tem obsegu. Dodaja pa, da od smrti partnerke ni prejel od tožene stranke nobene odločbe in da sicer neocenjeni dokazi pod A6 in A7 jasno izkazujejo njen namen onemogočiti tožnika v nameri uveljavitve njegovih pravic. Tožnik je doživel stanje, zaradi katerega je trpel duševne bolečine in v katerem dejansko ni bil sposoben urediti razmerja s hčerko z uveljavljanjem pravnih sredstev in vlaganjem novih zahtevkov proti oziroma pri toženi stranki. Prav s tem namenom je tožnik predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca psihiatra, ki bi podal mnenje o okoliščinah, ki so tožnika onemogočale pri nadaljnjem uveljavljanju pravic v zvezi z mladoletno hčerko (kakor tudi glede njegovega stanja in duševnih bolečin). Ker sodišči prve in druge stopnje tega nista upoštevali, sta zmotno uporabili materialno pravo, saj ni nobenega dvoma o vzročni zvezi med ravnanjem oziroma opustitvami tožene stranke in tožniku prizadejano škodo, izkazani pa so tudi preostali elementi civilnega delikta, potrebni za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke. Tožnik predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Izvod dovoljene revizije je sodišče prve stopnje na podlagi določb 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov – nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherno možnost preizkusa pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti, kar velja tudi za pravnomočne sodbe, izpodbijane z neposredno dovoljeno revizijo (prvi odstavek 371. člena ZPP). To pomeni, da ne terjajo odgovora tiste revizijske navedbe, ki so domala dobeseden prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje kljub izgubi njihove aktualnosti glede na drugačen izbor nosilnih argumentov v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje in ki jih je temu ustrezno – tako v formalnopravnem kot materialnopravnem pogledu – tudi po stališču revizijskega sodišča celovito in pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe.

8. Odločilnega pomena za presojo v obravnavani zadevi je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, po katerem toženi stranki ni mogoče naprtiti očitka povzročitve nepremoženjske škode tožniku v zatrjevani obliki kratenja njegove pravice do stikov s hčerko v času njene mladoletnosti. Po v postopku z revizijo neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) tožniku ni bila nikoli formalno odvzeta roditeljska pravica in jo je ves čas hčerkine mladoletnosti imel tudi možnost izvrševati, stiki s hčerko pa mu prav tako niso bili s kakšno formalno odločbo pristojnega organa nikoli prepovedani. Do sklepa o preprečitvi tožnikovih stikov s hčerko pa končno ne more privesti niti neizdaja odločbe tožene stranke o tožnikovem predlogu za ureditev stikov z mladoletno hčerko. Možnost takšnega ravnanja oziroma „opustitve“ tedaj za odločanje o stikih pristojnega organa je bila – vključno z njenimi učinki – zakonsko predvidena in formalnopravno tudi celostno regulirana v določbah tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku, na katere pravilno napotuje v razlogih svoje sodbe sodišče druge stopnje. Stranka, ki meni, da je z nezakonitim delom pristojnega organa prikrajšana za svojo pravico, ne more uspešno terjati satisfakcije v obliki denarne odškodnine, če je zanemarila v postopku zakonsko predvidena sredstva, namenjena prav preprečitvi nastanka za stranko neugodnih posledic morebitnih procesnih kršitev in varovanju njenih materialnopravnih pravic. Zato je brez slehernega pomena končno še revizijski očitek neocenjenosti „dokazov pod A6 in A7“ (dveh zasebnih listin oziroma korespondečnih pisanj), ki ga revidentu tudi sicer ni uspelo povsem razumljivo artikulirati v smislu zasledovane ciljne namembnosti.

9. Glede dodatnih navedb v reviziji tožnika, ki presegajo okvir pritožbenih, pa velja, da jih zaradi prepovedi revizijskih novot (372.člen ZPP) ni mogoče upoštevati. Tožnik je namreč trditve, da naj bi doživel stanje, v katerem dejansko ni bil sposoben urediti razmerja s hčerko z uveljavljanjem pravnih sredstev v upravnem postopku, prvič ponudil šele v reviziji (in še to o vzrokih za zatrjevano stanje časovno in vsebinsko nesubstancirano), medtem ko je v postopku pred pravnomočnim koncem zatrjeval kvečjemu nasprotno – namreč prikrajšanje v pravici kljub tožnikovim dolgotrajnih prizadevanjem za njeno uresničitev. Zato v tem (pravdnem) postopku sodišče tudi ni bilo dolžno oziroma sploh ni smelo zasliševati izvedenca o okoliščinah, ki naj bi „tožnika onemogočale pri nadaljnjem uveljavljanju pravic v zvezi z mladoletno hčerko“.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti na podlagi določbe 378. člena ZPP.