Jedro

Ne gre za kršenje načela "ne bis in idem", če je urbanistični inšpektor v letu 1971 izdal odredbo, s katero je prepovedal nadaljevanje začete nelegalne gradnje in odredil odstranitev do tedaj zgrajenega (in te odločbe ni izvršila stranka, pa tudi prisilna izvršba ni bila izvedena), v letu 1993 pa je urbanistični inšpektor izdal odločbo, s katero je odredil odstranitev dokončno zgrajenega objekta. Z navedenima odločbama namreč ni odločeno o isti stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 43/98-9 z dne 12.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 8.12.1997, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnice zoper odločbo Občine K., Inšpektorat, Urbanistična inšpekcija z dne 3.8.1993, s katero je bilo v 1. točki izreka odločeno, da mora tožnica do 25.8.1993 odstraniti leseno pastirsko kočo tlorisnih izmer 4x4 m na zemljišču, parc. št. 736/20 k.o. Č. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške; v 2. točki izreka, da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 18/93); v 3. točki izreka, da bo izvršbo opravilo pooblaščeno podjetje dne 26.8.1993 ob 10.00 uri na tožničine stroške, če sama ne bo opravila s to odločbo naloženih del; v 4. točki izreka, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačala investitorka na podlagi posebnega sklepa; v 5. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa. Tožena stranka je odpravila 2. točko izreka prvostopne odločbe in jo spremenila tako, da je določila, katere prepovedi veljajo za sporni objekt, ker morajo biti prepovedi iz 76.c člena ZUN konkretizirane v izreku odločbe; odpravila je tudi 3. točko izreka in jo spremenila tako, da je odločila, da bo dela iz 1. točke izreka opravilo pooblaščeno podjetje na tožničine stroške, če jih ne bo izvršila tožnica na način in v roku iz 1. točke izreka. Ugotovila je namreč, da je prvostopni organ mimo zakonskega pooblastila določil tudi datum izvršilnega dejanja po uradni osebi. Tega pa ni mogoče storiti že s samo odločbo, ker je to stvar posebnega postopka izvršbe po 285. členu ZUP/86. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da po 12. členu novele Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93) zahtevek za odložitev izvršbe odstranitve nelegalno zgrajenega objekta po 11. členu novele ZUN ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršitve. Glede na navedene določbe je sicer tožnica z vlogo z dne 9.7.1993 začela postopek za zadržanje prisilne izvršitve odstranitve njenega objekta, s čemer je preprečila dejansko izvršitev, ni pa mogla preprečiti inšpekcijskega pregleda in izdaje odločbe, s katero se je ugotovilo, da je njen objekt zgrajen nelegalno in da bi ga bilo treba glede na zakonske določbe odstraniti. Glede na to je torej neutemeljen tožničin ugovor, da je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka potrdila 5. točko izreka prvostopne odločbe, v nasprotju z določbo 1. odstavka 12. člena novele ZUN. V izreku odločbe mora biti namreč navedeno, da pritožba nima odložilnega učinka, kadar je to predpisano (4. odstavek 208. člena ZUP/86), zato je bilo treba tudi v tem primeru v izreku odločbe napisati, da pritožba ne zadrži izvršitve. To pa ne pomeni, da izvršitve ni zadržala tožničina vloga po 11. členu novele ZUN. Ker pa je v obravnavanem primeru izpodbijana odločba inšpekcijskega organa izdana v skladu z določbo 73. člena ZUN, po kateri inšpektor zgolj preverja, ali ima določen objekt izdana predpisana dovoljenja, in če ugotovi, da teh nima, ustrezno ukrepa, je treba kot neupoštevne zavrniti tožničine navedbe o možnosti in izpolnjevanju pogojev za legalizacijo spornega objekta. Dejstvo je, da objekt v času izdaje inšpektorjeve odločbe ni imel potrebnih dovoljenj. Sodišče je zavrnilo tožničino tožbeno navedbo, da je bilo z izdajo nove inšpektorske odločbe kršeno načelo "ne bis in idem" (da je bila dne 19.10.1971 s strani urbnistične in gradbene inšpekcije K. izdana odločba o odstranitvi spornega objekta), ker tožnica te odločbe sodišču ni predložila.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ob uporabi določb 3. in 4. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke in odločbo prvostopnega organa v celoti odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje ter tožnici prizna priglašene stroške po veljavni odvetniški tarifi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve pritožbenega sodišča dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo; podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo s sklepom v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljni stroški te zadeve. Navaja, da so oba upravna organa in tudi prvostopno sodišče v obravnavani zadevi sprejeli napačno stališče, da ni kršeno načelo "ne bis in idem", ker tožnica ni sodišču poslala odločbe o odstranitvi objekta iz leta 1971. Tožnica je namreč točno navedla organ, številko in datum izdaje odločbe in bi ji zato sodišče lahko na podlagi 2. točke 1. odstavka 44. člena ZUS naložilo, da v določenem roku predloži listine, ali pa bi si jih na podlagi 3. točke 1. odstavka istega člena pridobilo samo, vendar tega ni storilo in je tako dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Dejstvo je, da je bilo že z odločbo Občine K. z dne 19.10.1971, odločeno, da naj investitorji takoj prenehajo z gradnjo brunaric na zemljišču parc. št. 736/13 k.o. Č. ter že izvedena dela odstranijo na lastne stroške v roku 3 dni po prejemu odločbe.

Zagroženo je bilo tudi siceršnje rušenje in izvedba odstranitve izvedenih del na stroške investitorjev. Navedena odločba pa ni bila izvršena, pač pa je bil zoper investitorje sprožen postopek pred občinskim sodnikom za prekrške, ki je investitorje kaznoval z denarno kaznijo. Upravno sodišče je kršilo tudi določbo 1. odstavka 50. člena ZUS, ko ni razpisalo obravnave in ni odločilo na obravnavi, temveč je to opravilo na nejavni seji, čeprav bi se z obravnavo in z aktivno vlogo tožeče stranke dalo razjasniti sporno vprašanje morebitne napačne uporabe materialnih predpisov, ki bi prišli v poštev v konkretnem primeru.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ukrepanje urbanističnega inšpektorja po 73. členu ZUN, ker je objekt, ki je predmet tega spora, zgrajen brez predpisanih dovoljenj. Tožnica to tudi sama priznava in navaja, da je prav zato ta objekt priglasila v skladu z 11. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Uradni list RS, 18/93), torej da bi ga legalizirala in v tem času odložila izvršitev inšpekcijskih ukrepov. Sporno pa je, ali je bilo z izdajo odločbe urbanističnega inšpektorja z dne 3.8.1993 kršeno načelo "ne bis in idem", ker je bila že v letu 1971 izdana odločba o prepovedi nadaljnje gradnje spornega objekta in o odstranitvi do tedaj zgrajenega. Sporno je tudi, ali je prvostopno sodišče kršilo pravila potopka, določena z ZUS, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni opravilo glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče meni, da načelo "ne bis in idem" v obravnavanem primeru ni bilo kršeno. Z odločbo z dne 19.10.1971 namreč ni bila naložena odstranitev zgrajenega objekta, temveč je bila prepovedana nadaljnja gradnja začetega objekta in naložena odstranitev tega, kar je bilo že zgrajeno. Z odločbo, ki je predmet tega spora, pa je bila naložena odstranitev dokončanega objekta. Torej ne gre za odločanje o isti stvari (12. člen ZUP/86). Očitno je tožnica po izdaji odločbe v letu 1971 kljub prepovedi nadaljnje gradnje z gradnjo nadaljevala in jo tudi dokončala. Za odstranitev dela gradnje, ki je bila izvedena po izdaji prve odločbe, namreč prva odločba ne daje podlage, zato je bilo treba izdati novo odločbo in z njo naložiti odstranitev celotnega brez dovoljenj zgrajenega objekta. Ta pa bo rušen le, če tožnica ne bo uspela z njegovo legalizacijo. Sodišče prve stopnje je sicer drugače pojasnilo svoje stališče glede tega vprašanja, vendar to na pravilnost njegove odločitve v izpodbijani sodbi po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo. Zato pritožbeno sodišče nima razloga za drugačno odločitev oziroma za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča glede bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovljeno že v upravnem postopku, ni bistveno kršilo pravil postopka, ko ni opravilo glavne obravnave, saj to na pravilnost njegove odločitve ni vplivalo (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Glede stroškov upravnega spora pred pritožbenim sodiščem pa to sodišče pojasnjuje, da tudi za te stroške velja določba 3. odstavka 23. člena ZUS. Ker se v obravnavanem primeru odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, nosi na podlagi navedene določbe ZUS vsaka stranka svoje stroške.