Jedro

Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, če sodišče ni uporabilo pri sojenju splošnega akta, ki je veljal v času storitve hujše kršitve delovne obveznosti, če se ta v ureditvi vprašanja, na katerega sodišče opira svojo odločitev, razlikuje od uporabljenega splošnega akta.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S spremenilo sklep zbora delavcev ..., z dne 3.12.1979 v zvezi s sklepom skupne disciplinske komisije DO z dne 19.10.1979 tako, da je tožnici izreklo namesto ukrepa prenehanje delovnega razmerja disciplinski ukrep javni opomin. Sodišče navaja, da je tožnica storila hujšo kršitev delovne obveznosti, ker je kljub opozorilu, da je dopust že izkoristila, samovoljno vzela dopust za več kot pet delovnih dni. Tudi, če bi del letnega dopusta celo še imela, predstavlja takšna samovoljnost neupravičen izostanek z dela. Sodišče pa kljub temu, da je bil tožnici v letu 1979 že izrečen disciplinski ukrep javni opomin, meni, da so podane take olajševalne okoliščine, da ni treba uporabiti najhujšega disciplinskega ukrepa, zlasti upoštevajoč tožničino starost, poškodbo, ki jo je utrpela na delu, zdravstveno prizadetost, fizično in psihično izčrpanost in dejstvo, da je tožnica samohranilka.

Sodišče združenega dela SR Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo Sp zavrnilo pritožbo tožnice, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da je tožnica storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 33. členu samoupravnega sporazuma o pravicah in obveznostih delavcev v združenem delu. Pri tem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in spremenilo izrečeni ukrep v javni opomin. Po 2. odstavku 197. člena zakona o združenem delu se namreč za neupravičen izostanek, ki traja zaporedoma najmanj 5 delovnih dni, izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Za tako kršitev se drugačnega ukrepa ne more izreči. Lahko bi se izvršitev izrečenega ukrepa odložila pogojno, če bi tako določal samoupravni splošni akt (1. odstavek 156. člena zakona o delovnih razmerjih). Samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih delavcev v združenem delu, ki je bil sprejet na zboru delavcev 3.6.1977, tega ne določa. Upoštevati je tudi treba, da je bila tožnica že v disciplinskem postopku, v katerem ji je bil izrečen ukrep javnega opomina.

Tožnica je 6.4.1981 vložila predlog za obnovo postopka, v katerem je predvsem izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Kot nov dokaz je predlagala tudi pravilnik o delovnih razmerjih .... Na naroku za obnovo postopk pa je tudi navajala, da disciplinska komisija ni bila pravilno sestavljena, ker ni bilo zunanjih članov. Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S predlog za obnovo postopka zavrnilo. Sodišče združenega dela SR Slovenije pa je z odločbo Sp zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je 17.2.1982 ponovno vložila predlog za obnovo postopka, v katerem poleg ostalih navedb, ki jih je že uveljavljala, navaja, da je v pravilniku o delovnih razmerjih z dne 8.12.1978, predvidena možnost pogojne odložitve ukrepa prenehanje delovnega razmerja, ki bi ga lahko uporabili že samoupravni organi oziroma sodišče. Prvostopno sodišče je tudi ta predlog zavrnilo, ker pravilnik ni dokaz, razen tega pa je predlog tudi prepozen. Drugostopno sodišče je zavrnilo pritožbo z odločbo Sp, ker nepravilna uporaba pravnega pravila ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 39. člena zveznega zakona o sodiščih združenega dela.

V reviziji zoper sodno odločbo Sp, ki jo je tožnica pravočasno vložila v smislu 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta drugostopno in prvostopno sodišče uporabili napačen samoupravni akt tožene stranke in sicer samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih delavcev v združenem delu, ki je bil sprejet na zboru delavcev 3.6.1977, čeprav je bil dne 8.12.1978 sprejet nov pravilnik o delovnih razmerjih. Tožnica tudi ponavlja trditev, da ji je disciplinski ukrep izrekla tričlanska disciplinska komisija, od katerih pa ni bil nobeden zunanji član. Disciplinska komisija je bila sestavljena v nasprotju s takrat veljavnim 200. členom zakona o združenem delu, saj bi morala imeti najmanj pet članov, od teh pa bi moral biti vsaj en član izven temeljne organizacije. Razen tega pa je bil član disciplinske komisije delavec, ki je sprožil disciplinski postopek.

Tožničinih vlog vloženih po poteku revizijskega roka revizijsko sodišče ne povzema, ker jih tudi ne more upoštevati.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče zavrže revizijo kot prepozno, oziroma zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

Revizija je bila oddana kot priporočena pošiljka na pošto 12.5.1995, zato je vložena pravočasno. Zadnji dan za oddajo na pošto je bil 15.5.1995. Tožnica je revizijo vložila na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki v 3. odstavku določa, da če je revizija vložena po 1. odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizija je po členu 385. ZPP lahko vložena zaradi tam navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v reviziji ne navaja, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navedenih v 1. odstavku 385. člena ZPP bi naj bila podana, zato revizijsko sodišče glede na citirane zakonske določbe izpodbijane odločbe v tej smeri ni moglo preizkusiti.

Revizijsko sodišče se pa strinja, da je v izpodbijani odločbi uporabljen napačni splošni akt, zato je podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je pri odločanju o pritožbi uporabilo samoupravni sporazum o pravicah in obveznostih delavcev v združenem delu, čeprav je v času, ko je tožnica storila hujšo kršitev delovne obveznosti (v začetku julija 1979), že veljal pravilnik o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet na referendumu 8.12.1978. Sodišče bi moralo pri odločanju uporabiti navedeni pravilnik. Obstoj tega pravilnika ugotavljata tudi nižji sodišči v svojih odločbah v zvezi s tožničinim predlogom za obnovo postopka. Uporabljene določbe samoupravnega sporazuma o pravicah in obveznostih delavcev v združenem delu niso enake določbam pravilnika o delovnih razmerjih, ki urejajo isto vprašanje, zato je revizijsko sodišče moralo izpodbijano odločbo razveljaviti, da bo drugostopno sodišče lahko pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti pa tudi ugotovilo, ali so podani dejanski razlogi za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa.

Revizijsko sodišče pa se ne strinja z navedbami tožnice o nepravilni sestavi disciplinske komisije. Po takrat veljavnih določbah zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76) je res disciplinska komisija morala imeti najmanj pet članov (skupaj s predsednikom), od teh pa je moral biti en član izven organizacije, vendar pa je v konkretnem disciplinskem postopku lahko odločala tudi v sestavi treh članov. Eden od teh pa je moral biti zunanji, to je v sporni disciplinski komisiji bil ..., kot navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice zoper odločbo sodišča prve stopnje S. Za ..., člana disciplinske komisije, pa tožnica prvič navaja, da ne bi smel sodelovati v disciplinski komisiji šele v drugi obnovi sodnega postopka, določno pa šele v reviziji. Izločitev člana disciplinske komisije pa bi tožnica lahko zahtevala do konca disciplinskega postopka pred disciplinsko komisijo, glede na smiselno uporabo določbe 73. člena ZPP.

Revizijsko sodišče še povdarja, da po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje in ga ne more preizkusiti.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo (2. odstavek 395. člena ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).