Jedro

Šlo je za namerno povzročitev nezgode s strani zavarovalca, kar nezgodi jemlje naravo zavarovalnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da plača tožnici 29.400 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 17.9.1997 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega dne dalje ter povrne pravdne stroške z obrestmi. V posledici neuspeha je tožnici naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je pokojni M.F. imel sklenjeno pogodbo o življenjskem in nezgodnem zavarovanju s toženo stranko. Iz police za življenjsko zavarovanje izhaja, da je bil M.F. življenjsko in nezgodno zavarovan ter je bila zavarovalna vsota za življenjsko zavarovanje tedaj 15.470 DEM (polica z dne 12.7.1995), za nezgodno zavarovanje za smrt pa 29.400 DEM. Upravičenec do zavarovalne vsote za smrt je tožnica ter je M.F. umrl dne 17.9.1997 in je vzrok smrti bila nesreča. Tožnica je tudi pokojnikova oporočna dedinja. Zavarovalno vsoto je tožena stranka izplačala le za življenjsko zavarovanje, ni pa je izplačala iz naslova nezgodnega zavarovanja, kar vtožuje zato tožnica v tej pravdi. Ker je tožena stranka zatrjevala, da je zavarovalec namenoma povzročil nezgodo (tedaj tako 951. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, enako šesti odstavek 6. člena dopolnilnih pogojev za nezgodno zavarovanje pri življenjskem zavarovanju z valutno klavzulo, ki izključuje vse obveznosti zavarovatelja, če je nezgoda nastala zato, ker je zavarovanec namerno povzročil nesrečo), je prvostopenjsko sodišče presodilo ugovorne navedbe tožene stranke v tej smeri. Slednja je ugovarjala tudi, da je storil samomor, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo zbrane dokaze, tudi zapis poročila v spisu Okrožnega državnega tožilstva Nova Gorica z dne 2.10.1997, kjer je med drugim tudi ugotovljeno, da so bila ob požaru prevozna sredstva pokojnega puščena zaklenjena na dovozni poti do objektov tako, da so onemogočala dostop, čeprav lastnik ni imel navade vozil zaklepati, ugotovilo, da so takratni preiskovalci in policisti, ki so sodelovali pri ogledu požara ugotovili, da so bile v prostorih pogorišča nastavljene jeklenke za gospodinjski plin in pretežno odviti ventili ter odstranjene matice na varnostnem ventilu, ena od jeklenk pa je bila celo vstavljena v traktorsko gumo, šlo pa je za štiri jeklenke, preiskovalci in gasilci, ki so pregledali prostore pogorišča pa tudi niso opazili gasilnih aparatov, tudi gasilci so izpovedali, da so bile bencinske „kante“ namensko nastavljene za požar, enako jeklenke, sodišče je določilo tudi dva izvedenca, ki sta med drugim ugotovila, da požara nista nastala istočasno, saj je zagorelo v dveh objektih, nastala pa sta v zelo kratkem časovnem razmaku 5 do 10 minut, oba sta nastala v notranjosti, kar izkazuje način širjenja ognja po objektih, ki sta medsebojno oddaljena 15,90 m, in tudi glede na smer pihanja vetra sta izključila možnost, da bi se požar razširil iz enega v drugi objekt, in zaključila, da predvidevata, da sta bila požara podtaknjena, tudi ni nikakršnih indicev, da bi bil lahko požar sprožen po nesreči kot npr. električna inštalacija, ter je sodišče zaključilo, da vse navedene okoliščine omogočajo zaključek, da je šlo za požig objektov. Tudi pokojni M. je bil najden v neposredni bližini enega od izvorov požara, med 6.45 in 7.00 uro zjutraj je prišlo do požara, ko se je tudi zadrževal v objektu. Tudi ni klical na pomoč in ni poklical bližnjih domačih. Zato je zaključilo, da je glede na določbe 951. člena ZOR oz. šestega odstavka 6. člena prej navedenih dopolnilnih pogojev obveznost zavarovalnice izključena, saj je pokojnik namerno povzročil požar, ki je privedel do smrti.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe. Sodišče sprejme izvedensko mnenje izvedenca G., za novega izvedenca se ne odloči kljub predlogu tožeče stranke. Tožeča stranka je tudi pojasnila in obrazložila zakaj predlaga drugega izvedenca, gre za primer iz 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče med drugim pove, da se opre tudi na izvedensko mnenje, ki ga brez obrazložitve sprejme kot objektivno in strokovno utemeljeno, čeprav ne more ocenjevati strokovne utemeljenosti mnenja, saj samo nima znanja. V pogledu strokovnosti bi ga lahko le primerjalo z drugim mnenjem. Zato tožeča stranka vztraja pri novem izvedencu. Pokojnik je bil najden v enem od prostorov, kjer se je požar razvil. To je edini objektivni in empirični dokaz, drugo so le sklepi o poteku dogodkov. Sodišče je ugotavljalo, da naj bi se pokojni po izpovedbi priče F.F. v času požara zadrževal v objektih, a ne pove v katerih. Priča je pojasnila, da je pokojni do šeste ure delal v kleti, zatem je na travniku za hišo pozdravil konje, slišala je tudi 10 minut pred sedmo, da je hodil po hodniku v nadstropju in se spustil v spodnje prostore, kot običajno, zatem je zaznala pritajen ropot, ki ni jenjal, ko je pogledala skozi okno, je zagledala dim iz prostora 1. Sodišče ne ugotavlja, kje se je pokojni nahajal v začetku požara, pač pa navaja le, da se je v spornem času zadrževal v objektih, kjer je prišlo do požara. Kaj je sporni čas, ne pove. Prisotnost pokojnega v prostoru št. 1, kjer je bil zoglenel najden ter je ob tem navedena zadušitev in zastrupitev s plini ne nakazuje na požig pač pa na reševanje, ter se ta prostor nahaja neposredno ob stanovanjskem delu objekta, z njimi ima skupno steno in je logično, da bi pokojnik najprej začel tam gasiti. Sodišče zaključuje, da ni uporabil gasilnega aparata, oceni izpovedbe gasilcev in se sklicuje še na mnenje izvedenca. Ob tem omeni nasprotne navedbe vaščanov in priče F., a teh nasprotij ne oceni. Če se je naslonilo na mnenje izvedenca, bi ga moralo oceniti s potrebno skrbnostjo, saj je izvedenec povedal, da v primeru, če bi prišlo do gašenja s prahom, bi bilo na fotografijah verjetno opaziti sled prahu, iz teh fotografij pa to ni razvidno. Če pa se je strop naknadno zrušil na pokojnega, bi se o sledeh prahu kar koli težko reklo. Strop pa se je zrušil, kar izkazujejo dokazi, npr. zapisniki, fotografije in izpovedbe na kakem mestu je bilo najdeno truplo. Kriminalisti so očitno potem, ko so našli truplo, svoje delo zaključili in se z materialom okoli trupla niso ukvarjali, razen z jeklenkami. Glede jeklenk je izvedenec pojasnil, da so bile v požaru zajete, toda predvideval je, da so bile prazne in ventili odprti, zato nekih večjih količin plina v samem požaru ni bilo. Pritožnica še opozarja, da so bile na višini in torej varno shranjene. Sodišče upošteva tudi položaj trupla. Ta naj ne bi nakazoval, da je pokojni gasil, glava je bila v smeri vhodnih vrat, ob tem pa se sploh ne ve, v katerem delu prostora je zagorelo, kje se je pokojni nahajal. Vse te okoliščine bi moralo sodišče upoštevati in tudi nima znanja o psihologiji žrtve, kako ta reagira v posameznih situacijah. Od kod sodišču stališče, da nikogar ni poklical na pomoč, morda je klical, pa ga nihče ni slišal. Vprašanje je tudi, kaj je s tretjo osebo. Ni mogoče mimo izjave F.F., da hiša predstavlja star furlanski podeželski dvorec in da so se ljudje s kapitalom trudili, da bi spravili M. v njihovo odvisnost, da bi prišli do tega premoženja. V spisu ni najti tudi sicer nobenega razloga, zakaj bi pokojni M.F. zažgal lastne nepremičnine, še najmanj pa tisti del, ki predstavlja del starega podeželskega furlanskega dvorca (drvarnica) in se nahaja neposredno ob stanovanjski hiši in kleti, kjer je še nekaj ur pred smrtjo razsluzeval mošt. Iz izpovedb v spisu izhaja, da je bil M. kulturen, razsvetljen in razgledan mož, da se je družina lepo razumela in niso imeli denarnih težav ter je pokojni M. zbiral material za obnovo strehe ter se obnašal ekološko. Zakaj bi tak človek zanetil požar, s tem da se je dobro zavedal, da lahko s svojim ravnanjem spravi ob dom in premoženje neprecenljive vrednosti svoje najbližje. Ekskulpacijsko breme pa je tudi na strani tožene stranke. Dokazi niso ocenjeni v smislu določbe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tudi ni pravilno uporabljena določba 254. člena ZPP, kar je vse vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Posledica je napačna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Glede izvedenca opozarja, da je sodišče določilo že dva izvedenca s področja požarne varnosti, ki sta prišla do enakega zaključka, in sicer, da je bil požar podtaknjen. Izvedenec G. je natančno in strokovno obrazložil svojo oceno, da je prišlo najprej do požara na objektu št. dva – konjska štala in le nekaj minut za tem (5 – 10 min) do požara na objektu ena – drvarnica ter se je izvedenec ob tem oprl predvsem na podatke v fazi razvoja (razširjenost) oz. o intenziteti požara v času prihoda gasilcev na kraj intervencije. Na objektu dve je bil požar intenzivnejši in so ga zato začeli prej gasiti. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sodišče nima znanja, da bi ocenjevalo strokovno utemeljenost mnenja, strokovna utemeljenost vsakega mnenja je razvidna iz obrazložitve samih ocen izvedenca, ki temeljijo na metodi analize in komparacije podatkov iz spisa ter ogleda na kraju samem. Mnenje izvedenca G. je tudi strokovno utemeljeno. Tožeča stranka pri utemeljevanju pritožbenih navedb le selektivno izpostavi nekaj zanjo „koristnejših“ delov izpovedb, predvsem priče F.F., ki pa niso potrjene z nobenim drugim izvedenim dokazom. Glede na mnenje izvedenca in tudi na izpovedbo priče F.F. je sodišče zaključilo (ta priča je bila prisotna v neposredni bližini v času nastanka požara), da se je v spornem času, ko naj bi prišlo do nastanka požara, v prostorih, kjer je prišlo do požara, zadrževal prav M.F. Na namerno povzročitev požara pa kaže tudi, da kljub temu, da je bil s požarom in njegovim obsegom seznanjen, ni poklical pomoči, niti domačih, čeprav so bili v neposredni bližini in že zbujeni (saj mu je le malo pred tem sestra F. pomagala pri razsluzevanju mošta v kleti). Sklicevanje na možnost, da pokojnega domači niso mogli slišati zaradi oken in vrat obrnjenih v drugo smer oz. zaradi zvonjenja cerkvenega zvona, kar so tudi pritožbene novote, ni utemeljeno. Pravilna je ugotovitev o neuporabi gasilnega aparata. Izpovedba prič na katere se sklicuje pritožba, je v popolnem nasprotju z ugotovitvami in izpovedbami gasilcev, ki so opravljali intervencijo na kraju požara in policistov, ki so po požaru opravili ogled kraja, kjer naj bi bilo najdeno truplo. Takega dejanskega stanja ne potrjujejo niti fotografije, ki so bile posnete na kraju samem. Tudi izvedenec je potrdil, da bi v primeru uporabe gasilnega aparata moral biti na kraju požara viden prah iz gasilnega aparata. V prostorih so bile očitno prisotne velike količine gorljivih in eksplozivnih snovi, ki gotovo niso bile pravilno „hranjene“. Vse ugotovljene okoliščine v zvezi s tem pa kažejo na to, da je bil požar namerno podtaknjen, na to kaže tudi položaj telesa, ter je neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da temu ni tako. Položaj telesa dokazuje, da pokojni ni gasil, upravičeno sledi sodišče mnenju izvedenca in tudi logično sklepa, glede na splošno znane načine reagiranja človeka v podobnih kritičnih situacijah, da bi v primeru gašenja truplo pokojnega ne bilo z glavo obrnjeno v smeri proti izhodu. Sicer pa na podtaknjenost požarov kaže tudi dejstvo, da je šlo za dva ločena požara. Opozarja še, da je glede na sklep o dedovanju pritožnica pokojnikova oporočna dedinja. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V času nezgode je veljavni 898. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določal, da mora biti dogodek, ki je predmet zavarovanja bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Tudi dopolnilni pogoji za nezgodno zavarovanje pri življenjskem zavarovanju z valutno klavzulo so v 2. členu opredelili (prvi odstavek) kot nezgodo vsak nenadni od zavarovančeve volje neodvisni dogodek, ki deluje od zunaj in hitro na telo zavarovanca ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost ter začasno nesposobnost za delo. M.F. je sklenil s toženo stranko pogodbo, tudi za nezgodno zavarovanje, s tem, da je upravičenec za smrt nečakinja A.F., tožeča stranka. Tožena stranka je v tem postopku trdila, da zavarovalne vsote za nezgodno zavarovanje za smrt ni dolžna plačati upravičenki, tožnici, iz dveh razlogov. Šlo naj bi za poskus oz. izvršitev samomora zavarovanca (to se ni potrdilo), kot tudi, ker je zavarovalec namerno povzročil nezgodo (6. točka 6. člena navedenih dopolnilnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe). Pritožbeno sodišče sprejema zaključek, glede na ugotovljena dejstva, da je šlo za namerno povzročitev nezgode s strani zavarovalca, M.F., kar nezgodi jemlje naravo zavarovalnega primera (951. člen ZOR).

Tožeča stranka uveljavlja tako razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot bistvene postopkovne kršitve, tudi 8. člena ZPP. Izpodbija zaključke sodišča, uveljavlja kršitev proste dokazne ocene, sodišče naj ne bi upoštevalo metodoloških napotkov (s tem bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka), oz. je argumentacija tudi, če bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, vestna, skrbna, analitično sintetična, neprepričljiva, in je zato zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Po oceni pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo metodološke napotke, in je argumentacija tudi v skladi s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

Res je, da je materialno dokazno breme na toženi stranki, vendar je ta dokaz uspel, ugotovljeno je, da je M.F. namerno povzročil požar, zato je odgovornost zavarovalnice glede na pogodbo izključena.

Prvostopenjsko sodišče je to dejstvo ugotovilo, ko je ocenilo zbrane dokaze. Določilo je dva izvedenca, podatki se v njunih izvidih bistveno ne razlikujejo, pritožba pa izpostavlja, da so v mnenju izvedenca nasprotja oz. pomanjkljivosti, in uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 254. člena ZPP (če zaradi teh pomanjkljivosti nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in se pomanjkljivosti oz. dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev). V nadaljevanju pritožba trdi še, da izvedenec glede okoliščin v zvezi s prahom ni podal nedvoumnega odgovora. Očita še izvedencu, da nima znanja o psihologiji žrtve. Izvedenec je odgovarjal na vprašanja, ki jih mu je sodišče zastavilo, upoštevaje tista vprašanja, ki jih je navedla tožeča stranka (vloga z dne 3.2.2006 na listovni št. 93 spisa). Ta vprašanje je sodišče zastavilo (še nekaj dodatnih) tako izvedencu O. kot izvedencu G. Izvedenec F.G. je bil tudi zaslišan na naroku dne 4.11.2008, potem, ko je to predlagala tožeča stranka in podala pripombe na pisno mnenje. Življenjsko prepričljivo je pojasnil, da je povprečno obnašanje človeka ta, da se s hrbtom umika proti vratom in pri tem gasi požar, če gre za gašenje požara. Glede prahu pa je na vprašanje pojasnil, da če bi bilo gašeno s prahom bi verjetno bilo opaziti sledi prahu, kar pa iz fotografij ni razvidno. Povedal je tudi, da je že imel priložnost, da je prek fotografij zaznal, da je bil uporabljen pri gašenju bel prah, v konkretnem primeru pač tega ni zasledil. V tem tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih nasprotij in nedoslednosti. Zato se ni vzbudil dvom v pravilnost podanega mnenja. Potrebe po določitvi novega izvedenca ni bilo.

Prvostopenjsko sodišče je vpogledalo tudi v spis okrožnega državnega tožilstva in ugotovilo, da so bila prevozna sredstva puščena zaklenjena od dovozne poti do objektov tako, da so onemogočala dostop, čeprav lastnik ni imel navade vozil zaklepati, čemur pritožba ne oporeka. Ugotovljeno je tudi, kar so potrdile priče, preiskovalci in policisti, ki so sodelovali pri ogledu požara, da so bile v prostorih pogorišča nastavljene jeklenke za gospodinjski plin, pri čemer so bili na njih pretežno odviti ventili in odstranjene matice. Ena jeklenka pa je bila celo vstavljena v traktorsko gumo. Matice so bile odstranjene iz štirih jeklenk. Gre za okoliščino, ki je gotovo pomemben indic pri sklepanju sodišča, da je bil požar podtaknjen. Sodišče je ocenilo tudi izpovedbo prič in tožnice, o tem, da naj bi našli dva gasilna aparata. Primerjalo je izpovedbo preiskovalcev, predvsem pa gasilcev, ki so pojasnili, da nihče ob ogledu ni opazil, da bi na tleh ležal kak gasilni aparat, glede na obliko in izgled bi to gotovo opazili. Prepričljivo so tudi pojasnili, da je bilo na tleh opaženo truplo, zato je bilo okrog trupla očiščeno v obsegu telesne višine in širine enega metra in ni bil najden v bližini noben aparat. Sicer pa okoliščina ali bi pokojnik za tem gasil ali ne, niti ne bi bila več odločilna, bistveno je, da je ugotovljeno, da je podtaknil požar. Ugotovljeno je tudi, da so bile bencinske „kante“ namensko nastavljene za požar. Da nista požara nastala istočasno pa sta ugotovila oba izvedenca, in to prepričljivo obrazložila, kar povzema tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Ni nobenih indicev, kar ugotavlja sodišče, da bi bil lahko npr. požar sprožen po nesreči (npr. električna instalacija – ta je bila izklopljena), praktično sočasen pričetek požara v obeh objektih je sodišče prepričal, da je šlo za požig obeh ter je izključena možnost, da bi se požar iz enega objekta razširil v drugi objekt. Pokojnik je bil najden v neposredni bližini enega izmed izvorov požara, o požaru ni obvestil nikogar, čeprav so bili domači v neposredni bližini (pritožba le ugiba o morebitnem klicu na pomoč). Vprašanje, v katero smer je bila tedaj obrnjena glava pokojnika, ko je bil najden, niti ni več, glede na navedene okoliščine odločilno. Izvedeni dokazi in njihova ocena so sodišču dajali dovolj podlage za sklep, da je gotovo, da je požar podtaknil M.F., in to v obeh objektih. Vprašanje o obstoju tretje osebe pa je le hipoteza, ki jo načenja pritožba. Okoliščine, kakšne so bile siceršnje lastnosti pokojnika, pa ne morejo, glede na zbrane dokaze, zbuditi suma v dokazno oceno, da je pokojni namerno povzročil požar in tudi ne ugibanja o morebitnem klicu na pomoč.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe. Pritožbeni odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval, da bi se zadeva bolje pojasnila, zato mora sama trpeti stroške (165. in 155. člena ZPP).