Jedro

Določba 269. člena SPZ se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. SPZ ne učinkuje za nazaj oziroma mu ni mogoče pripisati retroaktivne veljave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka).

II. Tožeča stranka je dolžna prvi in drugi toženi stranki povrniti njune pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v višini 2.761,92 EUR in v pritožbenem postopku v višini 2.577,10 EUR, oboje v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica stanovanja št. 10 v izmeri 40,70 m2 v mansardi stanovanjske hiše na naslovu x, parc. št. 730/1, ki je vpisana v vl. št. 000 k.o. X (I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.380,80 EUR s pp (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožujeta prva in druga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Opozarjata, da je kupoprodajna pogodba št. 893/1-92 z dne 19.3.1992, ki je bila sklenjena med Občino Ljubljana Bežigrad, kot pravnim prednikom MOL in J. Š., kot pravno prednico tožeče stranke, nična. Ob upoštevanju osnovnega pravnega načela, po katerem nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam, tudi tožeča stranka, ki bi tako svojo lastninsko pravico z vsemi upravičenji črpala od J. Š, nikoli ni bila oziroma ni mogla biti lastnica stanovanja. Posledično je neveljaven, ničen tudi pravni naslov tožnice, to je darilna pogodba, ki jo je slednja sklenila z J. Š. dne 29.6.1994. Ob dejstvu neveljavnosti pravnega naslova, je potrebno tožničino morebitno priposestvovanje presoditi po določbi četrtega odstavka 28. člena ZTLR, ki je za dobrovernega posestnika, ki ni imel zakonite posesti, predpisoval 20-letno priposestvovalno dobo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožničina priposestvovalna doba končala 19.3.2002 po določilih SPZ, saj tega dne SPZ še ni bil v veljavi. Sodišče namreč ne more soditi po določbah zakona, ki v obdobju, na katerega aplicira določba tega zakona, sploh ni veljal. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča se je tožnica s postopkom denacionalizacije oziroma z dejstvom vložene tožbe zoper stanovalce na naslovu x, zaradi ugotovitve ničnosti pogodb, seznanila s podpisom pooblastila odvetniku J. dne 12.11.2002 in je bila od tega dne dalje glede pravnega temelja v slabi veri oziroma je bila seznanjena, da glede slednjega obstaja objektivno zaznaven dvom. Pritožba meni, da je bila tožnica seznanjena s postopkom denacionalizacije najkasneje že v letu 1995, ko so stanovalci, skupaj z J. Š., pri odvetniku J. podpisali pooblastilo za zastopanje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v obravnavani pravdi na podlagi priposestvovanja uveljavlja pridobitev lastninske pravice na stanovanju na naslovu ....

6. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med pravno prednico tožnice J. Š. ter Občino Ljubljana Bežigrad, kot pravnim prednikom MOL, za sporno stanovanje dne 19.3.1992 sklenjena kupoprodajna pogodba. Z darilno pogodbo z dne 29.6.1994 je J. Š. sporno stanovanje podarila tožnici. Ničnost pravnega naslova pravne prednice tožnice je bila ugotovljena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.4.2003, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.10.2004. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo pritožba v ničemer ne omaja, da je dobra vera tožnice prenehala dne 12.11.2002, ko je skupaj z ostalimi stanovalci stanovanjske stavbe za zastopanje v pravdnem postopku za razveljavitev kupoprodajnih stanovanjskih pogodb, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 1384/2002, pooblastila odvetnika J..

7. Priposestvovanje kot način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, predvidevata tako SPZ kot prej veljavni ZTLR. Priposestvovalna doba in pogoji za pridobitev lastninske pravice so se z uveljavitvijo SPZ glede na prejšnjo ureditev spremenili. SPZ je ukinil pojem zakonite in dobroverne posesti, ki ga je poznal ZTLR in uvedel temu pojmu vsebinsko ustrezen novi pojem dobroverne lastniške posesti. 43. člen SPZ določa tako enotno priposestvovanje glede na kakovost posesti, pri čemer rok desetih let za nepremičnine ostaja enak kot v ZTLR za priposestvovanje na podlagi dobroverne in zakonite posesti. Posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, pa ni dobroveren. Tudi priposestvovalni sistem ZTLR je temeljil na dobrovernosti, vendar je razlikoval med t.i. rednim in izrednim priposestvovanjem. Za slednjega zakonita posest ni bila pogoj, zadoščala je zgolj dobrovernost, vendar zato v daljši, 20-letni priposestvovalni dobi (četrti odstavek 28. člena ZTLR).

8. V času, ko naj bi potrditvah tožnice začela teči relevantna priposestvovalna doba, dne 19.3.1992 in ki naj bi se iztekla dne 19.3.2002, je veljal ZTLR in tožbena trditvena podlaga pomeni uveljavljanje priposestvovanja na podlagi zakonite in dobroverne posesti po tem zakonu v trajanju 10-ih let (28. in 72. člen ZTLR). V času vložitve tožbe je priposestvovanje urejal SPZ, ki je stopil v veljavo s 1.1.2003 in ki v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ. V skladu s prehodno določbo SPZ (266. člen) ostanejo stvarne pravice, ki so pridobljene pred letom 1.1.2003, v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem tako ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002. 269. člen SPZ se namreč nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. SPZ ne učinkuje za nazaj oziroma mu ni mogoče pripisati retroaktivne veljave (155. člen Ustave Republike Slovenije).

9. Ker pa je tožnica nastopila posest na sporni nepremičnini že dne 19.3.1992( 1) in naj bi priposestvovalna doba potekla dne 19.3.2002, torej še pred uveljavitvijo ZTLR, je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 28. člena ZTLR, iz katere izhaja, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej pridobi po preteku desetih let. Za to obliko se je v skladu s prvim odstavkom 72. člena ZTLR štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila viciozna oziroma pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (glej Tratnik M. in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 265 do 267). Zakonito posest je tožnica gradila na sklenitvi kupoprodajne pogodbe njene pravne prednice dne 19.3.1992 s pravnim prednikom MOL ter na podlagi darilne pogodbe z dne 29.6.1994. 10. Da je v teku denacionalizacijski postopek za vrnitev sporne nepremičnine v naravi denacionalizacijskim upravičencem, med pravdnimi strankami ni sporno. Ker sta bili tako kupoprodajna pogodba z dne 19.3.1992 kot tudi darilna pogodba z dne 29.6.1994 sklenjeni po uveljavitvi ZDen (7.12.1991) sta, upoštevaje prvi in drugi odstavek 88. člena ZDen(2), nični in tudi morebitna dobrovernost tožnice oziroma njene pravne prednice na presojo veljavnosti navedenih pravnih poslov ne vpliva. Ker je torej tožničina posest temeljila na ničnem pravnem poslu, ni bila zakonita in ker je zakonita(3) posest glede na drugi odstavek 28. člena ZTLR eden izmed pogojev za priposestvovanje nepremičnine v 10-letnem roku, tožnica na tej podlagi nepremičnine ni mogla priposestvovati.

11. Glede na neveljavnost pravnega naslova pride v poštev določba četrtega odstavka 28. člena ZTLR, ki je za dobrovernega posestnika, ki ni imel zakonite posesti, predpisovala 20-letno priposestvovalno dobo. V konkretnem primeru pa tudi ni izpolnjen pogoj t.i. izrednega priposestvovanja, saj je bila dobrovernost tožnice s podpisom pooblastila odvetniku dne 12.11.2002 prekinjena (tožeča stranka torej najpozneje od dneva podpisa pooblastila ni mogla biti več dobroverna glede veljavnosti njenega pravnega naslova) in se torej pogoji za priposestvovanje na dan uveljavitve SPZ niso iztekli. Na dan uveljavitve SPZ torej tožnica ni izpolnjevala pogoja dobroverne posesti.

12. Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer dejansko stanje pravilno ugotovilo, da pa je nepravilno uporabilo določbe materialnega prava, zato je na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v I. točki izreka sodbe.

13. Zaradi spremembe sodbe je sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnica dolžna povrniti toženi stranki vse stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. V postopku na prvi stopnji so prvi in drugi toženi stranki nastali odvetniški stroški v višini 2.761,92 EUR. V pritožbenem postopku pa so jima nastali odvetniški stroški v znesku 1.461,10 EUR ter taksa za postopek o pritožbi v višini 1.116,00 EUR, skupaj 2.577,10 EUR. Navedene stroške je tožnica dolžna plačati v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

(1) V priposestvovalno dobo pa se je všteval tudi čas, ko so predniki posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki.

(2) V skladu z določbo 88. člena ZDen so nični vsi pravni posli in enostranske izjave volje glede premoženja, za katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve.

(3) primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 211/2008.