Jedro

Dejstvo, da sodišče o podrejenem zahtevku ni odločilo pred pravnomočnostjo odločitve o primarnem zahtevku, ne predstavlja nikakršne kršitve določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na razveljavitve sodne poravnave z dne 17. 4. 2014. Razlog za zavrženje tožbe je bil v odsotnosti procesnih predpostavk za izpodbijanje sodne poravnave.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi za zavrženje celotne tožbe, saj je uveljavljala primarni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave, pa tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev ničnosti te poravnave. Povzema okoliščine in jedrno vsebino poravnav z dne 17. 6. 2002 in 15. 12. 2011 ter poudarja, da resnično voljo strank izraža poravnava z dne 15. 12. 2011, ki je mlajša in dejansko velja v praksi. Zavrača očitke o prepozno vloženi tožbi ter poudarja, da prva poravnava z dne 17. 6. 2002 ne more biti veljavna. Prvostopenjskemu sodišču očita, da o teh okoliščinah nima zaključkov in da ni izvajalo nobenih dokazov. Opozarja na podrejeni zahtevek, s katerim je uveljavljala ničnost sodne poravnave z dne 17. 6. 2002 ter opozarja na veliko škodo, ki ji nastaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zaradi poteka časa izgubila pravico izpodbijanja sodne poravnave z dne 17. 6. 2002. Vložitev tožbe je namreč vezana na subjektivni rok treh mesecev od dneva, ko je stranka izvedela za razlog za razveljavitev, in objektivni rok treh let od sklenitve poravnave. Poleg tega pa tudi ni uveljavljala zakonitega razloga za vložitev predmetne tožbe. Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, le v primerih, ki so taksativno našteti v 1. - 3. točki drugega odstavka 392. člena ZPP. S tožbo za razveljavitev sodne poravnave lahko stranke uveljavljajo le kršitve procesnih napak, ki se nanašajo na sodelovanje sodnika, ki bi moral biti izločen, ali na pomanjkljivosti glede strank. Tovrstnih kršitev oz. pomanjkljivosti tožeča stranka ne uveljavlja, zato je odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno tožbo sodišče zavrže brez naroka, zato tudi ni bilo nobene potrebe po izvajanju dokazov.

5. Pritožba pravilno opozarja, da sta bila vložena tako primarni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave kot tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sodne poravnave z dne 17. 6. 2002. Prvostopenjsko sodišče je odločilo le o primarnem zahtevku, v nadaljevanju pa bo moralo odločiti še o podrejenem zahtevku na ugotovitev ničnosti sodne poravnave z dne 17. 6. 2002. Dejstvo, da o podrejenem zahtevku ni odločilo pred pravnomočnostjo odločitve o primarnem zahtevku, pa ne predstavlja nikakršne kršitve določb postopka.

6. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).