Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Ker sta iz prodajne pogodbe z dne 1.4.1993 razbrali, da je bila med tožnikom in tožencem dogovorjena in plačana ara, sta pravilno uporabili določila o ari, ki so uzakonjena v 79. do 83. členu ZOR. Glede na to, da je v 80. členu ZOR predvidena različna usoda are v primeru neizpolnitve pogodbe zaradi razlogov na strani ene ali druge pogodbene stranke, sta pravilno ugotavljali odgovornost za neizpolnitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da toženec kot prodajalec nepremičnine ni overil svojega podpisa na pogodbi, sta pravilno odločili, da je povzročil okoliščine, ki so privedle do upravičenega odstopa tožnika od pogodbe, in da mora po drugem odstavku 80. člena ZOR povrniti aro.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 10.000 nemških mark v tolarski protivrednosti, po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila, z obrestmi po obrestni meri, ki velja v navedeni banki za vloge v nemških markah na vpogled, in sicer od 25.5.1993 dalje. Toženec, ki se s tako sodbo ni strinjal, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo nesporno, da sta pravdni stranki odstopili od pogodbe za nakup spornega stanovanja in da je tožnik tedaj izrecno izjavil, da soglaša s tem, da mu prenehajo vse druge pravice v zvezi s stanovanjem. Trdi, da je treba v zvezi z vprašanjem, kaj sta pogodbeni stranki pri tem mislili, upoštevati tisto, kar je napisano, in ne tisto, kar je zatrjeval tožnik. Po njegovem iz potrdil jasno izhaja, da se pogodbeni stranki odpovedujeta pravicam iz naslova nakupa stanovanja. Zato graja ugotovitev sodišč, da se odpoved ni nanašala na vračilo are. Graja tudi ugotovitev sodišč, da je toženec onemogočil izpolnitev pogodbenih obveznosti, in pojasnjuje, da je nepremičnino prodajal dalj časa, saj je potreboval denar za nakup drugega stanovanja. Pojasnjuje, da je bil tožnik tisti, ki je odstopil od pogodbe, ker je našel drugo primernejše stanovanje po ugodnejši ceni. Nikjer ni zapisano, da bi moral tožnik za črpanje posojila dostaviti pogodbo z overjenim podpisom in pojasnjuje, da je pogodbo prijavil za odmero davka. Po njegovem je onemogočil izpolnitev pogodbe toženec, ki je bil povsem pasiven in se je oglasil šele 25.5.1993, ko je povedal, da stanovanja ne bo kupil. V vmesnem obdobju je bil toženec tisti, ki je odnesel pogodbo v tožnikovo podjetje. V zvezi s kršitvami postopka pa navaja, da je v pritožbi predlagal nekatere nove dokaze, toda pritožbeno sodišče na to in na nekatere njegove navedbe sploh ni odgovorilo.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki so o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče izvedlo postopek in je odločalo po pravilih ZPP 1977 (v nadaljevanju ZPP), ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov, in da tretji odstavek 385. člena ZPP izrecno prepoveduje revizijo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja izvedenih in ocenjenih dokazov, ki jo navaja revident, je dokazna ocena dejanskega stanja in ne kršitev procesnega prava, zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo nanjo.

Med drugimi kršitvami določb pravdnega postopka revident navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse njegove navedbe in ni pojasnilo, zakaj ni dovolilo izvedbe nekaterih dokazov, ki jih je toženec predlagal v pritožbi. Take trditve so splošne in niso dovolj določene, zato zadošča splošni odgovor, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožnikove pripombe in da je navedlo predpise v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zaslišanje priče L., ki dela v tožnikovem podjetju, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev, saj mora toženec izhajati iz pogodbe in iz razmerij med pogodbenima strankama ter se nima pravice vmešavati v odnose med tožnikom in njegovim podjetjem.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ker sta iz prodajne pogodbe z dne 1.4.1993 razbrali, da je bila med tožnikom in tožencem dogovorjena in plačana ara, sta pravilno uporabili določila o ari, ki so uzakonjena v 79. do 83. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Glede na to, da je v 80. členu ZOR predvidena različna usoda are v primeru neizpolnitve pogodbe zaradi razlogov na strani ene ali druge pogodbene stranke, sta pravilno ugotavljali odgovornost za neizpolnitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da toženec kot prodajalec nepremičnine ni overil svojega podpisa na pogodbi, sta pravilno odločili, da je povzročil okoliščine, ki so privedle do upravičenega odstopa tožnika od pogodbe, in da mora po drugem odstavku 80. člena ZOR vrniti aro. Višine are ni presojalo, ker pravdni stranki nista zahtevali zmanjšanja pretirano visoke are po četrtem odstavku 80. člena ZOR in ker tožnik ni zahteval vračila dvojne are, marveč le vrnitev tistega, kar je dal tožencu ob sklenitvi pogodbe.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da pritožbeno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, zaradi česar v reviziji očitane kršitve niso podane. Ker sodišče tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).