Jedro

Pravica do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni bila kršena, čeprav je bil očitek v oceni poskusnega dela le pavšalni, ker je bil tožnik sproti seznanjen z vmesnimi poročili komisije za spremljanje poskusnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 30. 3. 2006, neveljavna in nezakonita, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 3. 2006, temveč mu traja še naprej in mu je tožena stranka dolžna priznati in vzpostaviti delovno razmerje po izredno odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ga pozvati nazaj na delo in mu za čas od 1. 4. 2006 dalje obračunati plačo, kot če bi delal, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke v skladu z veljavnimi predpisi ter mu izplačati neto znesek plače skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o spoštovanju postopkovnih določil ZDR pri podaji odpovedi napačen. V zvezi z obdolžitvijo in vabilom na zagovor navaja, da tožniku ni bil dan primeren čas za zagovor in da niso bili podani konkretni očitki. Sklicuje se na določbe Ustave Republike Slovenije, Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. V konkretnem primeru tožena stranka tožniku ni dala dovolj časa za pripravo na zagovor, niti ni vročila pisne obdolžitve v smislu ZDR. Ni mu vročila niti ocene poskusnega dela, kar predstavlja pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Ne drži navedba v obrazložitvi sodbe, da mu je bilo vabilo na zagovor vročeno v prostorih odvetniške pisarne. Opozarja tudi na čas trajanja „ocenjevanja“ poskusnega dela. Tožena stranka mu ni omogočila trimesečnega poskusnega dela kot je bil dogovorjen s sklenjeno pogodbo z dne 1. 1. 2006. Ni bil seznanjen o obstoju komisije, negativno oceno poskusnega dela pa je komisija podala že 16. 3. 2006 in ne šele 27. 3. 2006, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je torej spremljala delo tožnika zgolj 35 % dogovorjenega poskusnega obdobja, zato ocena ni bila realna. Tožnika nihče ni uvajal v delo, ga usmerjal in koordiniral. Sama odpoved tudi ne vsebuje konkretnih razlogov zaradi katerih mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Gre za pavšalne in abstraktne navedbe, ki ne predstavljajo utemeljenega razloga v smislu 2. odstavka 82. člena ZDR, ki mora biti konkretiziran. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnik ni izpodbijal ocene poskusnega dela in da ni predlagal nobenih dokazov. Navaja, da je dokazno breme na strani tistega, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je razlaga komisije za razlago SKPgd, ki se nanaša na trajanje poskusnega dela kot je bilo določeno v objavi, v nasprotju z veljavnim ZDR. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ZDR ne predpisuje nobenih zahtev glede strokovne izobrazbe članov komisije.

Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. alinee 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov oziroma izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi so si med seboj v nasprotju, nasprotje je podano med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami in zapisniki. Ponavlja kršitve v zvezi z vabilom na zagovor, na spremljanje poskusnega dela ter na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev, ki so v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zmotna je ugotovitev, da je bilo delo tožnika spremljano v času dogovorjenega trimesečnega dela. Ni ugotovilo, kaj je tožnik delal od 1. 1. 2006 do 31. 3. 2006. Iz sodbe je moč razbrati, da ni delal ničesar. Jasno in konkretno je navedel, kaj je v tem trimesečnem obdobju delal. Zakaj rednih delovnih zadolžitev ni opravil, bi bilo potrebno ugotoviti, da so bile podane opravičljive okoliščine na strani tožnika, glede na več izrednih remontov, ki so se vršili v spornem obdobju in ki so imeli prednost pred rednimi zadolžitvami. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v dopolnjenem postopku na podlagi izvedenih dokazov jasno opredelilo tako o utemeljenosti odpovednega razloga, kot tudi o zakonitosti in pravilnosti izvedbe samega postopka odpovedi. Nikakor ne drži, da tožena stranka ne bi opravila vročitve vabila na zagovor za dne 30. 3. 2006 v skladu z ZPP, kakor tudi ne držijo pritožbeni očitki, da tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi podala pisne ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu ter da ni bil seznanjen z oceno poskusnega dela niti z odpovednimi razlogi. Tožena stranka se tudi ne strinja s pritožbenimi očitki, da tožnik ni bil seznanjen o obstoju komisije, da ga komisija ni spremljala ves čas poskusnega dela, kakor tudi o očitku, da komisija ni bila pravilno sestavljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 934/2007 z dne 17. 4. 2008 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 111. členu ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga, je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Delavcu delovno razmerje ne preneha v zvezi z njegovim obnašanjem, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev. ZDR navaja v 83. členu, da gre za postopek pred odpovedjo s strani delodajalca. Toda to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi pogodb in dodatne zahteve, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zavzelo jasno stališče, da je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi postopala v skladu z določbami ZDR. Poskusno delo je v ZDR urejeno nekoliko drugače, kot je bilo po prejšnjih predpisih. Ni več treba, da je predpisano v naprej v splošnih aktih, temveč se o njem dogovorita delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi (1. odstavek 125. člena ZDR). Tudi ni več predpisanega posebnega postopka za spremljanje in ocenjevanje poskusnega dela. Enako pa pomeni neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za prenehanje delovnega razmerja po določbi 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej brez odpovednega roka in z učinkom z vročitvijo odpovedi. To pa pomeni, da mora enako kot v vseh drugih primerih izredne odpovedi delodajalec dokazati obstoj odpovednega razloga in postopati pri tem v skladu z določbami 83. člena ZDR. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo omogočiti delavcu zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. To pomeni, da mu mora vročiti „pisno obdolžitev“ ter določiti čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. Pisno obdolžitev mora vročati na način, kot ga določa 180. člen ZDR, osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, iz katerega delavec dnevno prihaja na delo. Pri razlogu neuspešno opravljenega poskusnega dela pomeni smiselno „pisna obdolžitev“ ocena poskusnega dela, torej pisna utemeljitev odpovednega razloga. Ta mora biti delavcu vročena pred odpovedjo, omogočen pa mu mora biti tudi zagovor. Dana mu mora biti torej možnost, da se o zatrjevanem razlogu za odpoved izjavi, poleg pisne obdolžitve predvsem ustrezen čas za zagovor. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniku ni bil dan primeren čas za zagovor. ZDR ne določa izrecno roka, ki bi moral poteči od vročitve obdolžitve oziroma ocene do trenutka zagovora, glede na to, da ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, temveč za poseben predpogoj za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi je po zaključku pritožbenega sodišča delodajalec storil vse, da bi delavcu omogočil zagovor, vendar delavec tega ni izkoristil. Neutemeljeni so tudi očitki, da mu zagovor ni bil omogočen zaradi pavšalnih očitkov v obdolžitvi. Komisija, ki je spremljala poskusno delo tožnika, ga je z vmesnimi poročili seznanjala o poteku poskusnega dela, o sami vsebini dela pa je bil tožnik seznanjen ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, kateri je bil priložen tudi opis del in nalog delovnega mesta elektrovzdrževalec. Tožnik je bil seznanjen z negativno oceno poskusnega dela, predhodno pa tudi z vmesnimi poročili komisije, zato so neutemeljeni očitki o pavšalnosti obdolžitve. Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja glede sestave komisije za spremljanje poskusnega dela. Kot že povedano, novi ZDR nima več predpisanega posebnega postopka za spremljanje in ocenjevanje poskusnega dela.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je ocena poskusnega dela pravilna. Institut poskusnega dela je namenjen temu, da se delavec v določenem časovnem obdobju seznani z delom in pokaže znanja in sposobnosti za opravljanje dela. Ocena poskusnega dela mora temeljiti na konkretnih ugotovitvah delodajalca o delu delavca, pri čemer je treba pri oceni dela upoštevati zadolžitve iz opisa delovnega mesta, na katerem je delavec delal. Predmet ocene poskusnega dela pa ni le strokovnost delavca, temveč tudi njegov odnos do dela in do ljudi. Komisija je tožnika v trimesečnem poskusnem delu spremljala ves čas in ne drži pritožbena navedba, da ga je spremljala šele od 13. 2. 2006 do 16. 3. 2006. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je član komisije za spremljanje poskusnega dela M.B. dne 13. 2. 2006 tožniku pisno podal zadolžitve in določil rok za opravo zadolžitev, pred tem je tožnik sodeloval pri inštalaterskih delih pri montaži nove linije, dne 8. 3. 2006 je vodja vzdrževanja in član komisije ponovno pregledal obseg zadanih nalog tožniku ter ponovno 14. 3. 2006. Komisija je podala oceno poskusnega dela z dne 16. 3. 2006 in ponovno 27. 3. 2006. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedbah prič M.B. in D.D., iz katerih izhaja, da pri oceni poskusnega dela tožnika ni šlo le za ocenjevanje strokovnosti, temveč tudi za preizkus njegove zanesljivosti, angažiranosti in samostojnosti pri delu, ter da teh kvalitet tožnik ni pokazal v času poskusnega dela. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zmotna ocena, da delo tožnika ni bilo spremljano ves čas poskusnega dela. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče ni opredelilo, za drugačno presojo niso pomembni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve.