Jedro

Na podlagi obnovitvenega razloga iz 10. točke 2. odstavka 394. člena ZPP se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali predlaga ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka predlagala, da se pravnomočna sodba razveljavi in se zadeva ponovno obravnava. Po pravnomočnosti sodbi je izvedela, da je bila tretjetožena stranka v določenem obdobju v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, zato je izpolnjen pogoj iz 10. točke 394. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju, opr. št. Pd 136/2009 z dne 3. 6. 2010 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1254/2010 z dne 17. 2. 2011, ter sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju, opr. št. Pd 136/2009 z dne 3. 6. 2010, razveljavilo v delu točke III/3, ki glasi: „ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do vrnitve na delo“. V presežku pa je predlog tožene stranke za obnovo postopka zavrnilo (glede predloga, da se razveljavi celotna sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, opr. št. Pd 136/2009 z dne 3. 6. 2010 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1254/2010 z dne 17. 2. 2011, tudi v preostalem delu in ne le v delu, kot izhaja iz I. točke tega sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom tožene stranke za obnovo postopka.

Zoper I. in III. točko sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje tretjetožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrže kot nedovoljenega oziroma podredno zavrne kot neutemeljenega ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka v zvezi z obnovo postopka oziroma podredno, da v izpodbijanem delu izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tretjetožeče stranke. Tretjetožeča stranka se zoper I. in III. točko sklepa sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, saj je oprlo svojo odločitev na prepozno predložene dokaze, kot je to razvidno iz točke 7 izpodbijanega sklepa (odločba ZPIZ z dne 23. 5. 2011 in ugovor tožene stranke z dne 9. 6. 2011 v izvršilni zadevi opr. št. 0086 I 168/2011 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju). Tožena stranka je namreč dopolnitev predloga za obnovo postopka vložila 13. 6. 2011, torej po poteku 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka, zaradi česar te dopolnitve ni mogoče upoštevati glede na določbo 2. odstavka 397. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je izpolnjen obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, ker da dejstvo zaposlitve pri drugem delodajalcu tožena stranka ni mogla uveljavljati preden je bil postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, glede na to, da je tožena stranka izvedela za dejstvo zaposlitve pri drugem delodajalcu šele 18. 4. 2011 ter da je sodišče v delovnem sporu odločilo dne 3. 6. 2010. Takšni zaključki so zmotni iz razloga, ker je v postopku izkazano dejstvo, da je tožena stranka šele takrat zvedela za dejstvo zaposlitvi pri drugem delodajalcu izključno iz razloga, ker je bila neskrbna in v tem obdobju od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije tožena stranka ni opravljala nobenih poizvedb v zvezi z zaposlitvijo tožnice pri drugem delodajalcu. Vsekakor v predmetni zadevi ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 395. člena ZPP, po katerem je mogoče zaradi okoliščin, navedenih v 10. točki 294. člena ZPP dovoliti obnovo postopka le v primeru, če stranka novih navedb oziroma dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Tožena stranka je prejela sodbo opr. št. Pd 136/2009 z dne 3. 6. 2010 dne 21. 9. 2010, tožnica pa je bila takrat pri novem delodajalcu zaposlena že od 1. 9. 2010 do 30. 11. 2010. Navedeno pomeni, da je tretjetožeča stranka bila zaposlena pri drugem delodajalcu že tri tedne, ko ji je bila vročena sodba sodišča prve stopnje in je tekel pritožbeni rok. Tožena stranka bi ob zadostni skrbnosti lahko zahtevala ponovno otvoritev glavne obravnave oziroma presojo ugotovljenega dejstva zaposlitve pred prvostopnim senatom oziroma bi lahko dejstvo zaposlitve pri drugem delodajalcu uveljavljala kot pritožbeni razlog. Dejstvo, da tožena stranka ni opravila ustreznih poizvedb po zaključku glavne obravnave in v času pritožbenega roka glede morebitne tožničine zaposlitve pa je odraz njene nezadostne skrbnosti (sklep VDSS opr. št. Pdp 1329/2008 z dne 27. 11. 2008 in sklep VDSS opr. št. Pdp 349/2009 z dne 14. 5. 2009). Tretjetožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tudi tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča, s katerim je sodišče dovolilo obnovo postopka povsem pravilna in utemeljena, nepravilno oziroma najmanj pomanjkljiva pa je končna odločitev sodišča o obnovi postopka, saj tožena stranka meni, da je sodišče pravilno ugotovilo razloge za obstoj pogojev za obnovo postopka, posledično pa tudi po obnovi postopka razveljavljena sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju ne zagotavlja varstva tožene stranke, kot ga je slednja zasledovala in zatrjevala v postopku glede obnove postopka. Tožena stranka je naknadno, po pravnomočno končanem postopku, na sodišču s strani tretjetožeče stranke izvedela, da je bila slednja v času, od oktobra do novembra 2010, redno zaposlena pri drugem delodajalcu in ker je to dejansko hkrati tudi obdobje, glede katerega toženo stranko veže pravnomočnost izreka sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, opr. št. Pd 136/2009 z dne 3. 6. 2010, to pravno pomeni, da bi bila lahko za toženo stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Ne more namreč delavec uveljavljati pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki, če jih je uveljavljal že pri drugem delodajalcu. Tako tretjetožeča stranka ne more biti upravičena do priznanja delovnega razmerja pri toženi stranki za isto obdobje, za katerega ji je delovno razmerje že bilo priznano s strani drugega delodajalca. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče, na podlagi obnove postopka, sodbo sodišča razveljaviti in spremeniti tako, da bi točno opredelilo obdobje za katerega je tožena stranka dolžna tretjetožeči stranki priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke in navedla, da tožena stranka v spornem času ni vedela in ni mogla vedeti, da je tretjetožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu. Tožena stranka pa je ves čas postopka, kot tudi v pritožbi zatrjevala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita in v posledici ugotovitve zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne bi bila dolžna tretjetožečo stranko ponovno zaposlitvi in ji za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do ponovne zaposlitve priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava, kot to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP.

Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka predlagala, da se sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju, opr. št. Pd 136/2009 z dne 3. 6. 2010 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1254/2010 z dne 17. 2. 2011 razveljavi in se zadeva ponovno obravnava. Uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 2. odstavka 394. člena ZPP in sicer, da je tožena stranka izvedela za nova dejstva, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva uporabljena v prejšnjem postopku. Na podlagi navedene določbe se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali predlaga ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka navedla, da je po prejemu sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1254/2010 z dne 17. 2. 2011, v zakonitem roku izpolnila vse svoje obveznosti po pravnomočni sodbi in z dopisom z dne 15. 4. 2011 pozvala drugo in tretjetožečo stranko nazaj na delo. Ko se je tretjetožeča stranka, v zvezi z vabilom, odzvala v kadrovski službi dne 18. 4. 2011, je toženo stranko seznanila, da je bila v obdobju od 1. 9. 2010 do 30. 11. 2010 zaposlena pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je zato sodišču dne 16. 5. 2011 podala predlog za obnovo postopka. Dne 13. 6. 2011 pa je tožena stranka podala pri naslovnem sodišču dopolnitev predloga za obnovo postopka. ZPP v 1. odstavku v 6. točki 396. člena določa, da se mora predlog za obnovo postopka vložiti v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma predlagati nove dokaze. Glede na to, da je tožena stranka izvedela za nova dejstva in dokaze dne 18. 4. 2011, ko je delavki kadrovske službe tretjetožeča stranka povedala, da je bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, v obdobju od 1. 9. 2010 do 30. 11. 2010, in je predlog za obnovo postopka vložila 16. 5. 2011, je bil predlog tožene stranke podan pravočasno. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tretjetožeče stranke, da je tožena stranka predlog za obnovo postopka vložila po poteku 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tretjetožeče stranke, da ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 395. člena ZPP, po katerem je mogoče zaradi okoliščin, navedenih v 10. točki 394. člena ZPP dovoliti obnovo postopka le v primeru, če stranka novih dejstev oziroma dokazov, brez svoje krivde, ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Očitek tretjetožeče stranke, da bi tožena stranka, ob zadostni skrbnosti, lahko zahtevala ponovno otvoritev glavne obravnave oziroma presojo ugotovljenega dejstva zaposlitve pred prvostopnim senatom oziroma dejstvo zaposlitve pri drugem delodajalcu uveljavljata kot pritožbeni razlog, je prav tako neutemeljen. Dejstvo, da tožena stranka ni opravila ustreznih poizvedb po zaključku glavne obravnave in v času pritožbenega roka glede morebitne tožničine zaposlitve ni odraz njene nezadostne skrbnosti. Tretjetožeča stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso in sicer sklep VDSS opr. št. Pdp 1329/2008 z dne 27. 11. 2008 in sklep VDSS opr. št. Pdp 349/2009 z dne 14. 5. 2009, saj je dejansko stanje v navedenih sklepih drugačno kot v konkretnem primeru. V zadevi sklep VDSS opr. št. Pdp 1329/2008 z dne 27. 11. 2008 je šlo namreč za primer, ko je tožena stranka predlagala obnovo postopka, ker bi naj šele v letu 2006 izvedela o tožničini zaposlitvi v času od junija 2001 do avgusta 2002, medtem ko je sodišče prve stopnje o zakonitem prenehanju delovnega razmerja odločilo 8. 11. 2002. Tožnica je bila zaposlena preden je sodišče na prvi stopnji izdalo sodbo, zato bi lahko tožena stranka tekom obravnave na sodišču prve stopnje, bodisi z zaslišanjem tožnice ali s predlaganjem poizvedb pred pristojnimi institucijami o morebitni zaposlitvi tožnice poskrbela, da bi se vprašanje v zvezi z delom tožnice pri drugem delodajalcu, v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja razčistilo.

V konkretnem individualnem delovnem sporu pa je sodišče odločilo 3. 6. 2010, sodba je bila vročena toženi stranki 21. 9. 2010, tožnica pa se je zaposlila pri novem delodajalcu 1. 9. 2010 in je bila zaposlena do 30. 11. 2010. Tožena stranka pa je izvedela, da je bila tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlena pri drugem delodajalcu šele dne 18. 4. 2011, ko je tožnico pozvala na delo in zahtevala predložitev delovne knjižice. Pravilno opozarja tožena stranka, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 3. 6. 2010 vložila 7. 10. 2010, medtem ko je tretjetožeča stranka bila zaposlena pri drugem delodajalcu od 1. 9. 2010 do 30. 11. 2010 in da tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni vedela, da bo tretjetožeča stranka delovno razmerje pri drugem delodajalcu zaključila šele čez dva meseca. Torej toženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov glede zaposlitve tretjetožeče stranke pri drugem delodajalcu, zato je tudi izpolnjen pogoj nekrivde in je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo predlogu za obnovo postopka.

Ker ugotovljeni pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso podani, je bilo potrebno pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tretjetožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom ZPP.