Jedro

Podpisana vročilnica ustvarja izpodbojno domnevo, da je naslovnik pisanje prejel tistega dne, ki je naveden na vročilnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 8. 2006. Z navedeno odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena revidentova pritožba zoper sklep Davčnega urada L., Izpostave L. V.-R. z dne 9. 3. 2006, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel kot prepozno revidentovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na revidentova denarna sredstva.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje navaja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku osebno vročen dne 20. 2. 2006 in ne dne 22. 2. 2006, kot to navaja tožnik, ki svojih navedb tudi z ničemer ne izkaže. Ob upoštevanju osemdnevnega roka za pritožbo je zato pritožba, vložena dne 2. 3. 2006, prepozna in je odločitev tožene stranke in pred njim upravnega organa prve stopnje, da se pritožba kot prepozna zavrže, pravilna.

3. Revident v pritožbi (sedaj reviziji) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sklep o davčni izvršbi prejel dne 22. 2. 2006 in ne, kot to navaja sodišče prve stopnje, dne 20. 2. 2006. Dne 20. 2. 2006 ga namreč ni bilo doma in tudi ne v Sloveniji. O tem bi se sodišče lahko prepričalo, če bi ga zaslišalo, kot je v tožbi predlagal. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Ob upoštevanju osemdnevnega pritožbenega roka, določenega v 142. členu ZDavP-1, je pravilna presoja obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje, da je revidentova pritožba zoper sklep o davčni izvršbi, ki jo je revident vložil dne 2. 3. 2006, prepozna. Ker je bil sklep o davčni izvršbi revidentu vročen dne 20. 2. 2006, se je osemdnevni pritožbeni rok iztekel v torek dne 28. 2. 2006. Da je bil sklep o davčni izvršbi revidentu vročen dne 20. 2. 2006 izhaja iz vročilnice v upravnih spisih. Vročilnica je naslovljena na revidenta in na njej se nahaja naslovnikov – revidentov podpis. Datum prejema, 20. 2. 2006, je izpisan z besedo in isti datum je razviden tudi iz poštnega žiga na vročilnici, to je dan, ko je pošta prejela podpisano vročilnico. Revident niti ne zatrjuje, da na vročilnici ni njegov podpis. Podpisana vročilnica pa tudi sicer ustvarja domnevo, da je naslovnik pisanje prejel tistega dne, ki je naveden na vročilnici. Ta domneva je sicer izpodbojna. Vendar revident tudi po presoji Vrhovnega sodišča s pavšalnimi navedbami o drugačnem datumu vročitve, ki jih ni konkretiziral in izkazal, domneve o datumu vročitve ni izpodbil. 9. Neutemeljen je tudi revidentov ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 določa, da se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega sklepanja pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glavna obravnava pa je tako po določbah ZUS-1 kot po določbah ZUS zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot golo zatrjevanje.

10. Revident je s tem, ko je predlagal svoje zaslišanje, posredno zahteval tudi opravo glavne obravnave. S svojim zaslišanjem je želel izpodbiti domnevo o datumu vročitve. Za uspešno izpodbijanje te domneve pa tak dokazni predlog, ob pomanjkanju trditvene podlage, ne zadošča. Revident bi namreč moral navesti konkretna dejstva, ki bi verjetno izkazovala drug datum vročitve, ter ta dejstva tudi izkazati z ustreznimi dodatnimi dokazi (v primeru zatrjevanja odsotnosti predvsem listinskimi dokazi). Tega revident s pavšalno navedbo, da je sklep o davčni izvršbi prejel dva dni kasneje, kot je navedeno na vročilnici, in s tem, da je v zvezi s to navedbo predlagal svoje zaslišanje, ni storil. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko revidentovemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Opustitev oprave glavne obravnave pa v obravnavani zadevi na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.