Jedro

Tožena stranka je z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba Ustavnega sodišča, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka ugodila delu pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada št. ... z dne 18. 4. 2002 tako, da je prvostopno odločbo v izpodbijanem delu (ki se nanaša na naložene zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe) v tč. I./1 podtočke 1., 2. izreka odpravila za zamudne obresti, naložene od prvega dne zamude do izteka roka za prostovoljno izvršitev, ki izteče 22. 5. 2003. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 in 119/05, v nadaljevanju ZUP-UPB1), po kateri lahko pristojni organ, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, izda odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba), na podlagi 1. odstavka 254. člena ZUP pa se določbe, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. O delu pritožbe, ki se nanaša na naložene zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, je mogoče odločati posebej, odločanje o delu pa je, glede na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št.109/04, v nadaljevanju: odločba US RS) in v izogib vzporednim sporom, smotrno tudi glede na javni interes. Z odločbo US RS je bilo ugotovljeno, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju: ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, in da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju: ZDavP-1) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V takem primeru davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, torej po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V 11. točki obrazložitve odločbe US RS je pojasnjeno, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. Odločba Ustavnega sodišča je začela učinkovati v skladu s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/2001, v nadaljevanju: ZUstS) naslednji dan po objavi, zato se v skladu s 44. členom ZUstS posledice ugotovljene neskladnosti odpravijo v postopkih, o katerih do 9. 10. 2004 ni bilo pravnomočno odločeno. Ker gre v tem primeru za nepravnomočno rešeno zadevo, ki se vodi po ZDavP in v kateri naložitev obresti temelji na ZDavP, tožnika tako ne bremenijo zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. Tožena stranka je tako, skladno z odločbo US RS, odpravila naložene obveznosti iz naslova zamudnih obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, o ostalem delu pritožbe, vključno s stroški postopka, pa bo odločeno kasneje.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Izpodbijana delna odločba je nepopolna, saj tožena stanka ni ravnala skladno z določbo 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05, v nadaljevanju ZUP-UPB-1). V 11. točki obrazložitve odločbe US RS, ki jo tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je Ustavno sodišče pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavnih določb ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila le naložene obveznosti iz naslova zamudnih obresti do izvršljivosti prvostopne odločbe, torej le do dneva nastanka davčne obveznosti. Ker je Ustavno sodišče takšno pridobitev zamudnih obresti označilo za neupravičeno, bi morala tožena stranka odločati ne le o vračilu neupravičeno pridobljenih zamudnih obresti, temveč o vračilu neupravičeno pridobljenih zamudnih obresti skupaj z zamudnimi obrestmi, saj bi bile samo na ta način odpravljene vse pravne posledice, ki so bile tožeči stranki naložene s prvostopno odločbo v točki I/1 podtočka 1.2 izreka. Opozarja še na določila Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi, po določbah katerega zamudne obresti predstavljajo temeljno vrnitveno obveznost, ne pa akcesorne. Na podlagi odločbe US RS je odpadla pravna podlaga za plačilo odmerjenih in obračunanih zamudnih obresti, ki so bile tožeči stranki naložene v plačilo s prvostopno odločbo. OZ pa v 193. členu določa, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti tudi plodove in plačati zamudne obresti. Glede na to, da odločba US RS predstavlja materialno pravo, se tožena stranka lahko opredeli kot nepošten pridobitelj v smislu določbe 193. člena OZ, saj po objavi odločbe v Uradnem listu RS v zvezi s pritožbo tožeče stranke ni izdala delne odločbe o odpravi prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v roku, določenem v 256. členu ZUP-UPB-1. Sodišču predlaga, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Z vlogo št. ... z dne 30. 10. 2006 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Predmet spora v obravnavanem primeru je delna odločba tožene stranke, s katero je bilo delno ugodeno pritožbi tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, in sicer glede teka in obračana zamudnih obresti, skladno z odločbo US RS. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prvostopna odločba v točki I./1 podtočki 1., 2. izreka odpravljena za zamudne obresti, naložene od prvega dne zamude do dneva izvršljivosti dne 22. 5. 2003, iz izreka in tudi iz obrazložitve pa ne izhaja, da bi bilo odločeno o vračilu plačanih zamudnih obresti. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka šele vzpostavila podlago za vračanje preplačanih obresti. Po določbi 1. odst. 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes tožnika je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in ga mora stranka izkazovati ves čas postopka, to pa pomeni, da mora biti za stranko odločitev sodišča potrebna, ker drugače ne bodo zavarovane njene pravice oziroma ne bo varovan njen pravni interes. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka z delno odločbo le ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju o obrestih nalaga odločba US RS. Glede na navedeno po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnica si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati. Kot je že navedeno, je bila prvostopna odločba v delu, ki se nanaša na zamudne obresti odpravljena (in ne vrnjena v ponovno odločanje), posledica odprave pa je, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe, kot to določba 281. člen ZUP-1, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Na podlagi izpodbijane odločbe pa ima tožeča stranka pravico do vračila morebiti že plačanih zamudnih obresti. Ker pa tožena stranka z izpodbijano odločbo o vračilu ni odločala, odločitev sodišča, kot jo predlaga tožeča stranka, njenega položaja ne bi izboljšala. Ker po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1.