Jedro

Neupravičena pridobitev je podana le tedaj, če je izpolnjen pogoj iz čl. 190/1 oz. 3 OZ. V tej zadevi pa ta pogoj ni izpolnjen, saj tožena stranka ni bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke, oz. ni prejela nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila oz. je pozneje odpadla.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 9. 11. 2006, opr. št. I Pg 82/2006-19 (I.) sklenilo, (1.) da se dopolni firma tožene stranke tako, da se pravilno glasi: A. S. A. d.n.o., G. g., e. in g., Š. u. ..., S. K., ter (2.) da se ugotovi delni umik tožbe za znesek 1,337.203,20 SIT s pp. in se pravdni postopek v tem obsegu ustavi, ter (II.) da se tožbeni zahtevek zaradi plačila zneska 1,169.237,80 SIT s pp. v celoti zavrne kot neutemeljen (1. odst. izreka) in da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 146.778,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe, dne 9. 11. 2006, dalje do plačila, v 15 dneh (2. odst. izreka).

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Kot je razvidno iz izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. Ig 05/00482 je tožena stranka kot upnik vložila zoper tožečo stranko kot dolžnika, dne 22. 11. 2005, predlog za izvršbo zaradi plačila zneska 4,135.361,00 SIT s pp, na osnovi večih računov, med katerimi je tudi sporni račun št. 2005077 z dne 31. 08. 2005 v znesku 2,506.441,00 SIT.

Izvršilno sodišče je izvršilnemu predlogu v celoti ugodilo s sklepom z dne 27. 12. 2005, ki je postal pravnomočen dne 14. 02. 2006. Tožeča stranka je zoper izdani sklep vložila ugovor dne 14. 01. 2006, katerega je izvršilno sodišče zavrglo kot prepoznega s sklepom z dne 26. 01. 2006, ki je postal pravnomočen dne 14. 02. 2006. Dne 15. 02. 2006 je izvršilno sodišče poslalo sklep o izvršbi v izvršitev banki.

Kot je razvidno iz dopisa banke z dne 17. 05. 2006 (priloga B 4) je bil sklep o izvršbi izvršen v celoti do dne 23. 03. 2006. Tožeča stranka v tem sporu zahteva vračilo zneska odtegnjenega iz njenega računa na podlagi zgoraj navedenega izvršilnega sklepa in se pri tem sklicuje na neupravičeno pridobitev.

Po določbi člena 190 Obligacijskega zakonika (OZ) gre za neupravičeno pridobitev kadar je zaradi nekega dejstva eni osebi nastala korist, drugi pa izguba, vendar za tak premik koristi ni obstajal pravni naslov.

Za neupravičeno pridobitev gre tudi v primeru, ko je nekaj prejeto glede na temelj, ki se ni uresničil ali je pozneje odpadel. Tožeči stranki je bil vtoževani znesek odtegnjen iz njenega računa in prenesen na račun tožene stranke na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, kakor to izhaja iz zgoraj navedenega izvršilnega spisa. Trditev tožeče stranke, da je bil ta znesek odtegnjen brez temelja in pred pravnomočnostjo sklepa, ni resnična. Tožeča stranka pa ni z ničemer zatrjevala niti dokazala, da bi kakorkoli dosegla razveljavitev tega pravnomočnega izvršilnega naslova oziroma temelja za premik denarnih sredstev iz njenega račun na račun tožene stranke. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tem postopku v utemeljitev tožbenega zahtevka, bi tožeča stranka morala uveljavljati v pravočasnem ugovoru zoper izdani izvršilni sklep v izvršilnem postopku, česar pa ni storila. Ker je bil njen ugovor prepozen in ga je izvršilno sodišče kot takšnega zavrglo, pa tožeča stranka tudi ne more uveljaviti svojega zahtevka s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po členu 59 tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožbo ali drug postopek za nedopustnost izvršbe bi tožeča stranka lahko vložila le, če bi izvršilno sodišče odločalo o njenem ugovoru na podlagi spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev.

Ker v danem primeru niso izpolnjeni pogoji za plačilo vtoževanega zneska niti iz naslova neupravičene pridobitve niti iz naslova tožbe za nedopustnost izvršbe, je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela mora toženi stranki povrniti vse v tem sporu nastale pravdne stroške. Le-te je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožene stranke in v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo v višini 146.778,00 SIT. Pri odmeri stroškov je sodišče upoštevalo kot sporno vrednost skrčeni zahtevek 1,169.237,80 SIT in vrednost odvetniške storitve 400 točk.” Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (I.) ni bilo.

Tožeča stranka pa z dne 4. 1. 2007 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (II.) v celoti “iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem iz razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja”. Pritožbenemu sodišču predlaga, da “... ugodi pritožbi in zadevo zahtevku ugodi oziroma zadevo vrne sodišču 1. st. v ponovno sojenje.” V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja: “Niso točne navedbe sodišča, da bi morala tožeča stranka dejstva, ki jih navaja v utemeljitev tožbenega zahtevka v tem postopku, uveljavljati v pravočasnem ugovoru zoper izdani izvršilni sklep. Sodišče je še dodalo, da je zaradi tega, ker je bil ugovor tožeče stranke prepozen in ga je sodišče kot takega zavrglo, ni mogoče uveljavljati svojega zahtevka niti s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Obligacijski zakonik neupravičeno obogatitev opredeljuje v 190. členu, dopustno podlago (temelj) pa v 39. členu istega zakona.

Tožeča stranka meni, da v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka v izvršilnem postopku izplačala toženi stranki več, kot bi imela tožena stranka od nje pravico izterjati, da ji vrne, gre za prehod sredstev na toženo stranko brez pravne podlage.

Tožena stranka namreč v tem postopku ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke o tem, da delo na podlagi spornega računa (delno) ni bilo opravljeno. Nasprotno, tožeča stranka je celo navajala, da dobavnica in naročilnica v povezavi s spornim računom ne obstajata, pri čemer tožena stranka nasprotnega ni uspela dokazati, ampak se je sklicevala le na izpolnitev procesnih predpostavk.

Ob upoštevanju dejstva, da procesna predpostavka obstaja (neobstoj pravne podlage), tožeča stranka meni, da gre v konkretnem primeru za neupravičeno obogatitev tožene stranke, saj tožena stranka dela po spornem računu (delno) ni ni nikoli opravila.

Ker iz navedenega izhaja, da je predpostavka neupravičene obogatitve v tem primeru izpolnjena ... .” Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka (čl. 339 ZPP) naj bi bila v postopku na prvi stopnji podana, ni tožeča stranka v pritožbi ne navedla in ne obrazložila.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), pa ni podana.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno (čl. 8 ZPP); na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ter dokazov, ki si jih je sodišče prve stopnje preskrbelo po uradni dolžnosti (čl. 226/III ZPP), ni bilo mogoče ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo še spornega dela tožbenega zahtevka tudi materialno pravo (cit. določbi OZ) pravilno uporabilo.

Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (čl. 190/I OZ).

Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (čl. 190/III OZ).

Neutemeljena so pritožbena mnenja tožeče stranke, da “... v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka v izvršilnem postopku izplačala toženi stranki več, kot bi imela tožena stranka od nje pravico izterjati, da ji vrne, gre za prehod sredstev na toženo stranko brez pravne podlage.”, da “Ob upoštevanju dejstva, da procesna predpostavka obstaja (neobstoj pravne podlage) ... gre v konkretnem primeru za neupravičeno obogatitev tožene stranke, saj tožena stranka dela po spornem računu (delno) ni nikoli opravila.” in da “... iz navedenega izhaja, da je predpostavka neupravičene obogatitve v tem primeru izpolnjena ... .” Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je B. C. d.d., C., V. ... poplačala v cit. izvršilnem postopku izterjevano terjatev tožene stranke na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, torej na podlagi pravnega temelja. Tudi če tožena stranka “... dela po spornem računu (delno) ...” res “... ni nikoli opravila.” in je tako “... tožeča stranka v izvršilnem postopku ...” res “... izplačala toženi stranki več, kot bi imela tožena stranka pravico od nje izterjati ...”, zato ni šlo “... za prehod sredstev na toženo stranko brez pravne podlage.” Navedeno dejstvo po povedanem za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni niti pomembno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da bi morala tožeča stranka “Dejstva, ki jih ... navaja v tem postopku v utemeljitev tožbenega zahtevka ... uveljavljati v pravočasnem ugovoru zoper izdani izvršilni sklep v izvršilnem postopku.” Tožeča stranka pa tako ni ravnala, saj je bil njen ugovor zoper obravnavani sklep o izvršbi prepozen in ga je izvršilno sodišče zavrglo. Tožeča stranka bi lahko utemeljeno uveljavljala izpolnitev pogoja za neupravičeno pridobitev iz čl. 190/I oz. III OZ le v primeru, če bi bil sklep o izvršbi (pravnomočno) razveljavljen, odpravljen ali spremenjen. Toda cit. dejstva ni niti zatrjevala. Toženi stranki zato v tem pravdnem postopku sploh ni bilo treba izpodbijati in izpodbiti trditev tožeče stranke, da delo na podlagi spornega računa (delno) ni bilo opravljeno. Sodišče prve stopnje pa je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno navedlo, da “Ker je bil njen ugovor prepozen in ga je izvršilno sodišče kot takšnega zavrglo, pa tožeča stranka tudi ne more uveljaviti svojega zahtevka s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po členu 59 tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).” in “Ker v danem primeru niso izpolnjeni pogoji za plačilo vtoževanega zneska niti ... iz naslova tožbe za nedopustnost izvršbe ... .” Določbi čl. 59 ZIZ o pravdi ali drugem postopku za (ugotovitev) nedopustnost(i) izvršbe se namreč nanašata le na odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, in ne tudi na podlagi verodostojne listine. Vendar pa ta nepravilnost ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe prve stopnje.

Ker neupravičena pridobitev obstoji oz. je podana le tedaj, če je izpolnjen pogoj iz čl. 190/I oz. III OZ, v tej zadevi pa po povedanem ta pogoj ni (bil) izpolnjen, saj tožena stranka ni bila brez pravne- ga temelja obogatena na škodo tožeče stranke, oz. ni prejela nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila oz. je pozneje odpadla, zato še sporni del tožbenega zahtevka nedvomno ni utemeljen.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP).