Jedro

Pri presoji, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, prihaja v poštev tim. mednarodni javni red. Ta pa ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, ampak le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrožila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. S preširoko razlago pojma javni red bi se namreč lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja tujih sodnih odločb, ki je v tem, naj stranke ne bodo postavljene pred zahtevo, da bodo morale v sporih z mednarodnim elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep istega sodišča, s katerim je to ugodilo predlogu predlagatelja za priznanje veljavnosti navedene sodbe sodišča Republike Madžarske (tuja sodna odločba), priznalo njeno veljavnost in ugotovilo, da ni ovir za njeno izvršljivost na območju Republike Slovenije. Takšen sklep izpodbija nasprotna udeleženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem se sklicuje na vse navedbe iz svojega ugovora. Tam je pritožnica uveljavljala, da tuja sodna odločba nasprotuje slovenskemu javnemu redu, da tuje sodišče ni bilo pristojno za reševanje spora, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, ker tuje sodišče ni zaslišalo njenega direktorja in da je v tuji sodbi napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi nikoli ne bila v poslovnem razmerju s subjektom, ki je bil tožeča stranka v postopku pred tujim sodiščem. V pritožbi pa ponovno posebej poudarja, da v sporu, ki ga je reševalo tuje sodišče, ni bila pasivno legitimirana in pa, da tuje sodišče ni bilo pristojno za odločanje o stvari. Navaja, da iz listin v spisu izhaja, da ni bila ona kupec, tuje sodišče pa je odločilo v nasprotju s tem, kar izhaja iz teh listin. To naj bi predstavljalo nasprotje z javnim redom Republike Slovenije. Izrecno nasprotuje stališču izpodbijanega sklepa, da v postopku priznanja tuje sodne odločbe ni mogoče obravnavati "obstoja temelja sodbe". Določene kršitve glede temelja sodbe naj bi lahko pomenile tudi kršitev javnega reda. Pritožba ni utemeljena. Glede na to, da se pritožnica pretežno sklicuje na navedbe, ki jih je dala že v ugovoru oziroma te navedbe povzema, Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odgovorilo na vse navedbe in glede vseh pritožničinih ugovorov sprejelo pravno pravilno stališče. V nadaljevanju tudi Vrhovno sodišče samo kratko povzema stališča, ki jih je glede posameznih vprašanj utemeljilo sodišče prve stopnje in odgovarja na nekatere dodatne pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjski utemeljitvi, s katero je bil zavrnjen pritožnikov ugovor, da tuje sodne odločbe ni bilo mogoče priznati, češ da tuje sodišče ni bilo pristojno (zadnji odstavek na 2. strani in njegovo nadaljevanje na 3. strani izpodbijanega sklepa). Najprej je treba poudariti, da morebitna okoliščina, da tuje sodišče ni bilo pristojno (bodisi po slovenskem bodisi po madžarskem pravu), še ne zadošča za odklonitev priznanja tuje sodne odločbe in sodišče v postopku priznanja tuje sodne odločbe ne more preizkušati pravilnosti odločitve tujega sodišča glede njegove pristojnosti - razen, če bi se v zvezi s tem postavilo vprašanje posega v javni red Republike Slovenije. Meje preizkusa glede pristojnosti tujega sodišča v postopku priznanja njegovih odločb določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 - ZMZPP) v 97. in v 98. členu. Po prvem odstavku 97. člena se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da gre za vprašanje izključne mednarodne pristojnosti, kot jo določa ZMZPP. Pritožnik niti ne zatrjuje, da bi bilo za odločanje o sporu izključno pristojno sodišče v Sloveniji, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da za tak primer ne gre. Člen 98 pa določa, da na ugovor osebe, zoper katero je bila tuja sodna odločba izdana, zavrne njeno priznanje tudi, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na državljanstvu tožnika, na premoženju toženca v državi izdaje odločbe oziroma na vročitvi tožbe tožencu. V ugovoru je pritožnik uveljavljal ravno enega teh razlogov: pristojnost tujega sodišča naj bi temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo utemeljilo, da je tuje sodišče oprlo svojo pristojnost na sedež tožeče stranke, ker tožena stranka nima sedeža oziroma predstavništva v (tuji) državi. Iz tega izhaja, da tudi ovire, ki jo za priznanje tuje sodne odločbe določa 98. člen ZMZPP, ni. Tudi Pogodba med SFR Jugoslavijo in LR Madžarsko o vzajemnem pravnem prometu (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 3/68 - Mednarodna pogodba), ki se na ozemlju Republike Slovenije uporablja na podlagi Akta o nasledstvu sporazumov nekdanje Jugoslavije z Madžarsko, ki naj ostanejo v veljavi med Republiko Slovenijo in Republiko Madžarsko (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, štev. 2/95) za priznanje sodne odločbe madžarskega sodišča v civilni zadevi ne zahteva preizkusa, ali je bilo madžarsko sodišče pristojno za odločanje po predpisih Republike Madžarske in tudi ne, ali je bilo pristojno po predpisih Republike Slovenije. V 57. členu Mednarodna pogodba zahteva le, da je po zakonih države pogodbenice, v kateri se zahteva izvršba (v tem primeru Slovenije), sodišče pogodbenice, v kateri je sodba izrečena (v tem primeru Madžarske), smelo postopati v tej zadevi. Ta določba pa ne zahteva, da bi tudi slovenski postopkovni predpisi določali pristojnost tujega sodišča, ki je izreklo odločbo, marveč le, da pristojnosti takšnega sodišča ne prepovedujejo. Edina prepoved glede pristojnosti v zvezi s priznanjem tuje odločbe pa je vsebovana v že omenjenih 97. in 98. členu ZMZPP. Pritožničin očitek, da zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku pred tujim sodiščem, kar bi predstavljalo oviro za priznanje tuje odločbe po prvem odstavku 96. člena ZMZPP, je prvostopenjsko sodišče prepričljivo in pravilno zavrnilo z razlogi, ki jih navaja v drugem odstavku na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vrhovno sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje, se nanje sklicuje, in jih ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je apodiktično, brez posebnega utemeljevanja, zavrnilo tudi pritožnikov ugovor, češ da je tuja sodna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (en stavek v zadnjem odstavku na 2. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). Takšna utemeljitev je bila zadostna, glede na to, da je v ugovoru tudi pritožnik postavil golo trditev, ni pa navedel nobene utemeljitve, zakaj naj bi tuja sodna odločba nasprotovala slovenskemu javnemu redu. V pritožbi je pritožnik bolj določen: v nasprotju z javnim redom naj bi bilo, ker je obsojen, četudi naj bi iz listin v spisu izhajalo, da s tožnikom ni bil v nikakršnem pravnem razmerju. V tem delu naj bi bil učinek priznanja tuje sodbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, zaradi česar bi moralo sodišče v postopku za njeno priznanje presojati tudi "obstoj temelja sodbe". Vrhovno sodišče se tudi tu najprej sklicuje na utemeljitev sodišča prve stopnje, ko je to odgovarjalo na očitek o tem, da je bilo v tuji sodbi napačno ugotovljeno dejansko stanje (predzadnji odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). Določbe 94. do 103. člena ZMZPP jasno kažejo na to, da se preizkus tuje sodne odločbe omeji na izrecno in taksativno predpisane okoliščine, ki se nanašajo predvsem na procesne pravice osebe, zoper katero je bila odločba izdana, ne more pa predstavljati sredstva za ponovno odločanje o utemeljenosti tuje sodne odločbe. Tudi drugi odstavek 60. člena Mednarodne pogodbe izrečno določa, da se - zato, da bi se omogočila izvršitev odločb - sodišče omeji na to, da ugotovi obstoj pogojev iz 57. do 59. člena te pogodbe (v teh členih so glede priznanja določeni smiselno enaki pogoji kot v 94. do 103. členu ZMZPP). Glede vprašanja, ali je učinek priznanja tuje sodne odločbe, v kateri je bilo morda očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, lahko v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje naslednje. Pojem javnega reda je nedoločen pravni pojem, katerega vsebino opredeljuje obsežna strokovna literatura, številne odločbe tujih sodišč in arbitraž in zaenkrat nekoliko skromnejša praksa slovenskih sodišč. Treba je še opozoriti, da se je literatura ukvarjala z vsebino pojma sicer pretežno v zvezi z vprašanjem pridržka javnega reda pri uporabi tujega prava, vendar so njena spoznanja v celoti uporabna tudi glede vsebine tega pojma v zvezi s priznanjem tujih sodnih odločb. Iz literature je mogoče povzeti, da pri presoji, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, prihaja v poštev tkim. mednarodni javni red (glej npr. Goldštajn A. Triva S. Međunarodna trgovačka arbitraža, Zagreb 1987, str. 192, Cigoj S., Mednarodno zasebno pravo, 1. knjiga, Ljubljana, 1996, str. 74, Geč - Korošec M., Mednarodno zasebno pravo, prva knjiga, Ljubljana, 2001, str. 142). Ta pa ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, ampak le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve (Goldštajn - Triva, str. 192). Samo v izredno omejenem obsegu torej presoja skladnosti z mednarodnim javnim redom Republike Slovenije omogoča tudi presojo meritorne pravilnosti tuje odločbe. V teoriji je sicer mogoče najti tudi stališča, da je javni red lahko prizadet, kadar je domači subjekt obsojen na plačilo obveznosti, ki sploh ne obstaja, ker nima nikakršnega pravnega (pogodbenega ali izvenpogodbenega) razmerja s tožnikom (Pak N. Mednarodno privatno pravo - Pravni položaj stranih lica i spoljnotrgovinska arbitraža, Beograd 1986, str. 214, citirano po Goldštajn - Triva, str. 219). Vrhovno sodišče pa pritrjuje mnenju tistega dela teorije, ki takšno stališče zavrača, ker da popolnoma odpira vrata presoji dejanske pravilnosti in materialnopravne utemeljenosti tuje odločbe, kar odstopa od univerzalno sprejetega načela omejenega preizkusa tuje odločitve v postopku njenega priznanja (glej Goldštajn - Triva, ravno tam). S preširoko razlago pojma javni red, za kakršno se zavzema pritožnik, bi se lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja odločb tujih sodišč. Cilj tega instituta je ravno v tem, naj stranke ne bodo postavljene pred zahtevo, da bodo morale v sporih z mednarodnim elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov. Takšna razlaga pa bi posegla tudi v temelj ureditve, ki je v vzajemnem zaupanju v pravičnost in nepristranskost sodišč različnih držav, toliko bolj v primerih, ko sta dve državi to zaupanje izrazili in utrdili s sklenitvijo meddržavne pogodbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ker je odklonilo preizkušanje, ali je tuje sodišče pravilno ugotavljalo dejansko stanje. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 111. člena ZMZPP smiselno uporabilo določbo 37. člena ZNP in preko nje s smiselno uporabo določb 353. člena v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.