Jedro

Sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 413. člena ZKP tehta le, ali bi novi dokazi, če bi potrdili dejstva, ki jih navaja zahteva za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe, ne sme pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov, če jih ne izvede.

Predlaganje novih dokazov in uveljavljanje novih dejstev v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni zamejeno tako, da sme vložnik predlagati samo tiste dokaze, za katere izkaže, da iz opravičljivih razlogov zanje v kazenskem postopku ni vedel oziroma tiste, ki so nastali pozneje.

Ker z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe domneva nedolžnosti preneha, je poslej obsojenec tisti, ki mora, ko gre za obnovitveni razlog iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati obstoj novih dokazov ali novih dejstev, ki bi utegnili povzročiti njegovo oprostitev ali obsodbo po milejšem zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sklepom z dne 26.3.2003 zavrglo zahtevo obsojenčeve takratne zagovornice B.Z. za obnovo kazenskega postopka, končanega s sodbo tega sodišča z dne 15.3.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 15.6.2000, opr. št. K 24/99. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obsojenega V.N. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter temu sodišču zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnik pa v zahtevi izpodbija predvsem dejansko stanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo sklicujoč se na določbo 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Na podlagi te določbe lahko sodišče brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, da ne gre za takšna dejstva ali dokaze, ki bi pripeljali do drugačne sodbe. Pri tem tehta samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili dejstva, kar jih navaja zahteva za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe, ne sme pa sodišče v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov, če jih ne izvede.

Obsojenčeva zagovornica je zahtevo za obnovo postopka vložila iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP, torej ker da so podana nova dejstva in novi dokazi, ki utegnejo v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev V.N., obsojenega za kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 333. člena KZ. Navajala je, da bi priče F.N., F.N., J.Š. in A.N. povedale, da gnojnice na njivo ni vozil obsojeni V.N., ampak njegova žena in sin E. in M.N. Priči A.L. in M.G. bi po navedbah zahteve potrdili, da sta v vodi v kritičnem času videla žive ribe in s tem izpodbila ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je imelo obsojenčevo ravnanje za posledico čezmerno onesnaženje okolja, zaradi katerega je prišlo do delnega uničenja živalskega sveta v potokih L. in M. V zahtevi za obnovo postopka je vložnica predlagala, da se sodišče seznani z vsebino spisa Okrajnega sodišča Šmarje pri Jelšah ter opravi ogled na kraju in zasliši izvedenca kemijske stroke, kar da bi pokazalo, da ni dokazano, da je prav gnojnica, ki je odtekala iz obsojenčeve kmetije, povzročila onesnaženje potoka s previsoko koncentracijo amoniaka, ker da je bilo takih onesnaževalcev več.

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenčev zagovornik odločitev sodišča o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka problematizira zgolj z vidika novih dejstev, ki naj bi jih potrdile predlagane priče, ostalih dokazov pa ne omenja.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da dokazni predlogi za zaslišanje prič A.N., M.G. in A.L., ki da bi potrdili, da sta gnojnico vozila obsojenčeva žena in sin, niso novi dokazi in da tudi dejstvo, ki naj bi se s tem dokazovalo, ni novo. Višje sodišče v Celju, ki je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper prvostopenjsko sodbo, je obrazložilo, zakaj ni sledilo obsojenčevi spremembi zagovora, ki se je potem, ko je na prvem zaslišanju storitev kaznivega dejanja priznal, pozneje branil z navedbami, da sta gnojnico na njivo vozila žena in sin. Pri tem je sodišče druge stopnje tudi izrečno navedlo, da ne dvomi, da bi tudi v pritožbi predlagane nove priče F.N., F.N. in J.Š. potrdile zagovor, da obsojeni sploh ni vozil gnojnice na njivo (list. št. 156), vendar pa da to ne vzbuja nobenih dvomov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to, da je višje sodišče izhajalo iz procesnega položaja, da bi predlagane priče izpovedale tako, kot je bilo zatrjevano v pritožbi in na tej podlagi izkazane pomisleke v pravilnost dejanskega stanja zavrnilo, je treba ugotoviti, da je razlaga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da navedeni dokazi očitno niso taki, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova, razumna. Zgolj dejstvo, da je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navedena tudi priča A.N., ki da bi povedala enako, kot omenjene priče, v tem pogledu ne spreminja ničesar.

Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, obrazložilo, da je sodišče onesnaženost obeh potokov in vzroke zanjo, ki je imela za posledico delno uničenje živalskega sveta v njiju, ugotovilo na podlagi zapisnika o ogledu kraja dogodka (iz katerega je bilo razvidno, da so se v potoku nahajale manjše poginule ribe), mnenja izvedenca ekološke toksikologije, poročila o analizi vode, zapisnika Ribiške družine S. - P. o pomoru rib v gojitvenem potoku M., vpogleda v fotografije ter izpovedb določno navedenih prič. Sklepanje sodišča, da izpovedbi prič A.L. in M.G. kot personalna dokaza, četudi bi priči potrdili navedbe v zahtevi za obnovo postopka, glede na ostale objektivne dokaze ne bi mogle v ničemer omajati dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno tako po vrednostni kot logični presoji.

Predlaganje novih dokazov in uveljavljanje novih dejstev v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni zamejeno tako, da sme vložnik predlagati samo tiste dokaze, za katere izkaže, da iz opravičljivih razlogov zanje v kazenskem postopku ni vedel oziroma tiste, ki so nastali pozneje. Pritrditi je treba zahtevi, da so glede na tako ureditev "beneficium novorum" v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, s procesnega vidika neustrezne navedbe v prvostopenjskem sklepu, s katerimi sodišče izraža začudenje, da obsojenec priči A.L. in M.G. prvič omenja šele osem let po dogodku in ko pojasnjuje, česar brez njunega zaslišanja ne bi smelo storiti, zakaj pričanje A.L. ne bi moglo šteti za verodostojno. Enako velja za navedbi v sklepu sodišča druge stopnje, da obsojenec v zahtevi za obnovo ni pojasnil, kdaj je izvedel za resnično novi priči M.G. in A.L., ki pa da o storilcu tako ne bi vedela ničesar povedati. Naštete pomanjkljivosti pa glede na obrazložitev, v kateri je prvostopenjsko sodišče ustrezno utemeljilo, zakaj ugotavlja, da predlagana dokaza očitno nista takega pomena, da bi bila lahko zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani pravnomočni sklep uspešna.

Vložnik navaja, da je sodišče, ko je odločalo o zahtevi za obnovo postopka, ravnalo v nasprotju z bistvom kazenskega postopka, ki izhaja iz domneve nedolžnosti. Vprašanje pogojev v zvezi s pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist je v postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka drugačno od tistega, ki velja v rednem kazenskem postopku (do njegove pravnomočnosti), čeravno gre pri tem za celoto. Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, ko v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je pravica do izrednega pravnega sredstva (kar zahteva za obnovo kazenskega postopka je) glede na zakonsko ureditev po pravnomočno končanem kazenskem postopku oblikovana s pravnimi jamstvi, ki imajo po naravi drugačne standarde od tistih, ki izhajajo iz začetne domneve nedolžnosti. Z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe taka domneva preneha in je poslej obsojenec tisti, ki mora, ko gre za obnovitveni razlog, na katerega se je skliceval v tej zadevi, s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati obstoj novih dokazov ali novih dejstev, ki bi utegnili povzročiti njegovo oprostitev ali obsodbo po milejšem zakonu. Obsojeni V.N. je bil za kaznivo dejanje pravnomočno spoznan za krivega, zato o domnevi nedolžnosti, na način, kot si jo razlaga zahteva, ni mogoče govoriti.

Sklep sodišča druge stopnje je na pritožbene navedbe odgovoril zelo lakonično, vendar pa ni mogoče pritrditi zahtevi, da gre za tipičen primer t.i. neizrečenih argumentov, ko med stranko in sodiščem druge stopnje ni bila vzpostavljena polna komunikacija, kar da predstavlja kršitev ustavnih pravic iz 2., 14., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Sklepa sodišč prve in druge stopnje predstavljata celoto. Glede na to, da se je sodišče druge stopnje strinjalo z razlogi prvostopenjskega sklepa, v katerem je sodišče obrazložilo stališče, da predlagani dokazi in dejstva očitno niso taki, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova ter da je zato zahtevo treba zavreči, teh razlogov v svoji odločbi sodišče druge stopnje ni bilo dolžno ponavljati.

Kolikor pa vložnik navaja, da v kazenskem postopku, v katerem je sodišče sprejelo pravnomočno sodbo, niso bili izvedeni dokazi z zaslišanjem številnih prič, katere je predlagal obsojenec in da njegov zagovor ni bil preverjen, da so bili ti dokazi neustavno in nezakonito zavrnjeni, pa to ne more biti predmet obnove kazenskega postopka. Te kršitve bi lahko obsojenec uveljavljal le v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega V.N., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.