Jedro

V konkretnem primeru ni upravičeno pričakovanje, da bi morala tožena stranka, zaradi nekaj mesečnih zamud tožeče stranke pri plačevanju računov, ob potrebni skrbnosti preveriti njena letna in revizijska poročila, pridobiti bonitetna poročila oziroma mnenje strokovnjaka. Pač pa, po presoji pritožbenega sodišča, iz že povzetih razlogov sodišča prve stopnje, pravilno izhaja, da je tožena stranka dokazala, da ni vedela niti ni mogla vedeti, da je dolžnik insolventen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - razveljavitev učinka nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 29. 07. 2008 po dokumentu št. 144, s čimer je toženec prejel plačilo terjatve po računu št. 187 v znesku 540,00 EUR ter razveljavitev učinka nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 06. 03. 2009 po dokumentu št. 45, s čimer je toženec prejel plačilo terjatve po računu št.706 v znesku 600,00 EUR; - nakazilo zneska 1.140,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 do plačila in - plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 239,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj je presodilo, da ni podan niti objektivni niti subjektivni pogoj izpodbojnosti. Glede slednjega je navedlo, da od tožeče stranke, ki se ukvarja s prevozniško dejavnostjo, ni mogoče pričakovati, da bo sledila finančnemu stanju svojih naročnikov. Od prevoznika, kot specialista na področju transporta, ni mogoče zahtevati, da naj bo tudi strokovnjak za branje bilanc in finančnega stanja. Poleg tega je verjelo tožencu, ki je prepričljivo izpovedal, da mu insolventnost tožeče stranke ni bila znana, saj je v medijih zasledil novice o dokapitalizaciji tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje sklenilo, da je toženec dokazal, da ni vedel ali moral vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri očitku, da je toženec zaradi zamude s plačilom vedel za slabo finančno stanje tožeče stranke. Navaja, da bi zanj moral vedeti, v kolikor bi v razmerju s tožečo stranko ravnal s profesionalno skrbnostjo glede preverjanja njene plačilne sposobnosti (s preverjanjem letnih oziroma revizijskih poročil, s pridobivanjem bonitetnih poročil, z mnenjem strokovnjaka) ter v skladu z 28. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

Po presoji pritožbenega sodišča je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ob upoštevanju okoliščin predmetnega primera, med drugim tudi vrednosti izpodbijanih poslov, je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo. V konkretnem primeru ni upravičeno pričakovanje, da bi morala tožena stranka, zaradi nekaj mesečnih zamud tožeče stranke pri plačevanju računov, ob potrebni skrbnosti preveriti njena letna in revizijska poročila, pridobiti bonitetna poročila oziroma mnenje strokovnjaka. Pač pa, po presoji pritožbenega sodišča, iz že povzetih razlogov sodišča prve stopnje, pravilno izhaja, da je tožena stranka dokazala, da ni vedela niti ni mogla vedeti, da je dolžnik insolventen.

Sodišče prve stopnje je s tem posredno odgovorilo na trditve tožeče stranke, ki je tožbeni zahtevek utemeljevala z dokazovanjem nasprotnega torej, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventni položaj dolžnika, kot tudi z zatrjevanjem domnevne baze po 2. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Izpodbijana sodba je dovolj obrazložena, da je preizkusa sposobna, zato očitek iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ob ugotovitvi, da ni izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti po 2. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, pa tudi druge pritožbene navedbe na odločitev sodišča ne morejo uspešno vplivati.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, prav tako pa pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).