Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki, ki je javni zavod, ki skrbi za razvoj športne in druge kulture ljudi ter opravlja s športnimi objekti. Tožnik je bil razporejen na delovno mesto vzdrževalec, zato bi tožniku očitana kršitev, da je povzročil poškodbo nosu mladoletni osebi in to pred objektom tožene stranke, lahko imela posledice in vplivala tudi na dejavnost tožene stranke. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnika imelo vse znake kaznivega dejanja, in da je pri toženi stranki glede na dejavnost, ki je usmerjena predvsem v športne prireditve in dejavnosti, ničelna toleranca za tovrstno postopanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je odpovedni razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2014 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 27. 3. 2014 dalje, plačati plačo, kot da bi delal in od bruto zneskov plač obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in davke, neto razliko pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska (18. v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da za podano odpoved ni obstajal zakonit razlog in je bila prav tako odpoved prepozna. Sodišče ni izvajalo vseh, s strani tožnika predlaganih dokazov, čeprav bi jih moralo izvesti. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti postopka s tem, ko je v postopku glede ključnih okoliščin (pravočasnosti podane odpovedi) zaslišalo samo eno stranko. Sodišče ob dodatnem zaslišanju zakonite zastopnice ni dovolilo vprašanj v zvezi s tem, v kolikšni meri in na kakšen način je bila zakonita zastopnica že pred pogovorom z očetom A.A. seznanjena s tem, kaj se je zgodilo in ali je prišlo do poškodbe. Tako iz zaslišanja zakonite zastopnice, kot iz vsebine same odpovedi, je razvidno, da je zakonita zastopnica z informacijo o tem, da naj bi šlo za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, razpolagala že pred pogovorom z očetom A.A.. Zakonita zastopnica je pred 3. 3. 2014 na policiji preverjala, kaj naj bi se zgodilo kritičnega dne in zato je popolnoma jasno, da je iskala potrditev o tem, da naj bi šlo za storitev kaznivega dejanja. Tožnik meni, da ni dvoma, da je bila tožena stranka že bistveno pred 3. 3. 2014 seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki jih je navajala kot razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dne 11. 2. 2015 je zakonita zastopnica izpovedala, da je šla slikat krvavo lužo, ki je bila pri klopi, da so imeli naslednjega dne sestanek in da je, ob dodanem zaslišanju tožnika, povedala, da je očeta A.A. klicala z namenom opravičila. Tožnik je v zvezi z napotilom Vrhovnega sodišča predlagal izvedbo dodatnih dokazov, in sicer zaslišanje B.B., ravnateljice Osnovne šole C., ki je zakoniti zastopnici podala informacije o tem, kaj se je kritičnega dne zgodilo; zaslišanje D.D., očeta A.A., ki je bil tisti, ki je prav tako dal informacije zakoniti zastopnici o samem dogodku. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge, ne da bi obrazložilo, zakaj jih je zavrnilo. Glede vseh neizvedenih dokazov je navedlo, da gre za nepotrebne dokaze. Tožnik meni, da je s takšnim postopanjem sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka. V 122. členu KZ-1 je določeno, da kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe stori tisti, kdor drugega tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost in je občasno okvarjeno njegovo zdravje. Že iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, da ji je že ravnateljica povedala, da je prišel k njej močno okrvavljen učenec, je mogoče zaključiti, da se je zakonita zastopnica istega dne seznanila z zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da verjame zakoniti zastopnici, da kritičnega dne še ni bila prepričana o tem, kaj se je zgodilo. Takšni zaključki sodišča so napačni in v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje E.E., ki je bila neposredna očividka spornega dogodka in je bila v kritičnem času s tožnikom. Priča bi potrdila, da tožnik v kritičnem času, ko je do dogodka prišlo, ni bil na delu in da tožnikovo ravnanje ni imelo nobene zveze s toženo stranko kot njegovim delodajalcem. Tožnik se tudi ne strinja z zaključki sodišča, da je nepomembno, kje se je dogodek pripetil oziroma, da je nepomembno, kdo je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem je do dogodka prišlo. Tožnik je ves čas postopka trdil, da dogajanje dne 21. 2. 2014, ki se je odvilo med A.A. in tožnikom, s toženo stranko nima nobene zveze. Tožena stranka ni imela nobene podlage, da bi v tej zvezi zoper njega karkoli ukrepala, ker je šlo za dogodek, ki spada v zasebne sfere tožnika in se je odvijal v času, ko tožnik ni bil na delu, pač pa je koristil višek ur. Dogodek se je zgodil na javni, vsakomur dostopni površini in na to ne vpliva dejstvo, da se gibljejo na tej površini tudi ostali zaposleni pri toženi stranki. Prav tako ni šlo za dogodek v zvezi z delom, saj je F.F. do tožnika, že pred samim dogodkom, stopil iz razloga, ker tožnika osebno pozna, ker je njegov dolgoletni trener in mu torej zaupa ter je menil, da ga bo tožnik lahko zaščitil pred nadlegovanjem, in je tožniku tudi pokazal, kdo je tisti, ki ga nadleguje. Dogajanje kritičnega dne ni imelo ničesar s tožnikovim delovnim mestom kot tudi ne z delom, ki ga je dejansko opravljal. Zato je skrajno nerazumljivo, da je bila tožniku, ki nikoli pred tem ni bil disciplinsko ali kako drugače obravnavan s strani delodajalca, podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Reakcija tožene stranke je bila očitno pretirana in nesorazmerna, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ni upoštevala siceršnje tožnikove neproblematičnosti in njegovega pozitivnega delovanja v športnem smislu in tudi pri vzgoji otrok. Starši tožniku še vedno zaupajo oziroma mu pošiljajo svoje otroke na trening nogometa, kar je tožnik izpovedal tudi ob svojem zaslišanju in česar tožena stranka ni mogla demantirati, saj ji je navedeno dobro poznano. Popolnoma neobrazložen je tudi zaključek sodišča, da je tožena stranka imela utemeljene razloge za podajo izredne odpovedi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, ker naj bi tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sodbe navedlo, da glede na to, da je tožnik storil tako hude kršitve, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja, sodišče ocenjuje, da ob upoštevanju vseh okoliščin ob tožnikovem ravnanju, ki torej izpolnjujejo tudi znake kaznivega dejanja, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zakonodajalec je namenoma uzakonil dve različni vrsti odpovedi, pri čemer gre pri izredni za izjemo, ki jo je kot takšno potrebno uporabljati in tudi razlagati restriktivno. Odpoved delovnega razmerja je že sama po sebi hud poseg posamezniku v zasebno in premoženjsko sfero, še toliko huje in toliko bolj drastično pa se to zgodi v primeru izredne odpovedi, saj se mu praktično takoj odvzamejo vsa sredstva preživljanja in ostane brez tega. Posebej pa to velja za konkreten primer, ko tožnik resnično ni imel nobenih težav na delu, nikoli mu ni bilo očitano nekorektno opravljanje dela, nalagalo se mu je celo bistveno več oziroma celo vsebinsko popolnoma drugačno (bistveno zahtevnejše delo) kot je izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bil sicer uvrščen med dela vzdrževalca. Sam dogodek z delodajalcem dejansko ni imel ničesar, zato je bila reakcija delodajalca glede samega dogodka in odločitev o tem, da se delavcu odpove pogodba o zaposlitvi brez odpovednega roka, resnično pretirana. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo drugič, prvič je zahtevku tožnika ugodilo, pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi revizije tožene stranke pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 118/2016 z dne 26. 6. 2016 sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ko ni izvedlo, s strani tožnika,predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja B.B. (ravnateljico Osnovne šole C.) ter D.D. (očeta A.A.) ter E.E., ki je bila neposredna očividka spornega dogodka in je bila v kritičnem času, ko tožnik ni delal, s tožnikom. Sodišče je dokazne predloge tožnika zavrnilo s pravilno obrazložitvijo, da za odločitev niso relevantni. Res velja načelna dolžnost sodišča, da izvaja s strani strank predlagane dokaze, saj zavrnitev utemeljujejo le opravičeni razlogi, vendar lahko sodišče utemeljeno zavrne dokazni predlog, kadar je predlagan za ugotavljanje dejstev, ki za presojo niso pomembna. Priča B.B., ravnateljica Osnovne šole C. naj bi izpovedala, kaj se je kritičnega dne zgodilo, kot tudi priča D.D., ki je prav tako dal informacije zakoniti zastopnici o samem dogodku. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 118/2016 z dne 21. 6. 2016 jasno razlogovalo, da je prekluzivni 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko začel teči šele, ko je tožena stranka ugotovila obstoj dejstev, ki so odločilna za presojo, ali so podani znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali pa je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Eden od znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe je začasna okvara ali oslabitev dela oškodovančevega telesa ali njegovega organa. Vrhovno sodišče je tudi zapisalo, da zgolj na podlagi izjave ravnateljice osnovne šole, da je bil učenec krvav in iz povzetka razgovora v.d. direktorice s tožnikom, ni možno sklepati, da je šlo za lažjo telesno poškodbo oziroma, da je bil začasno okvarjen del učenčevega telesa. Prav tako je poudarilo, da je v sodnih postopkih običajno, da se obstoj znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ugotavlja na podlagi zdravniške dokumentacije oziroma mnenja izvedenca medicinske stroke. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zdravniškega izvida izhaja, da je tožnik A.A. tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen njegov nos. Zgolj na podlagi izjave ravnateljice osnovne šole, da je bil učenec krvav in povzetka razgovora s tožnikom v.d. direktorice ni mogla sklepati, da je šlo za lažjo telesno poškodbo oziroma, da je bil začasno okvarjen del učenčevega telesa. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje ravnateljice osnovne šole B.B. in očeta A.A., ker dejstvo, o katerem naj bi izpovedali priči, ni bilo odločilno. Prav tako za samo odločitev, ali je tožnik storil očitano kršitev, ni pomembno, da je tožnik dejanje storil pred objektom tožene stranke in v času, ko bi naj koristil proste ure, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika po zaslišanju E.E.. Glede na navedeno tožnik sodišču neutemeljeno očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče ni izvedlo ključnih dokazov, ki jih je predlagal tožnik.
8. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A7) navedla, da je tožnik dne 21. 2. 2014, v okolici Športne dvorane C., udaril A.A. v predel nosu tako, da mu je povzročil poškodbo nosu in sicer udarnino in počenje kosti in da je s tem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odpoved je bila podana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1). Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti šele, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka prve informacije o tem, da je tožnik v okolici objekta tožene stranke udaril A.A. v predel nosu, zvedela že 21. 2. 2014, ko je v.d. direktorice o dogodku seznanila ravnateljica Osnovne šole C.. Zakonita zastopnica je istega dne kontaktirala tudi s tožnikom, ki ji je v elektronskem sporočilu zapisal, da je (očitno A.A.) dobil tisto, kar je iskal in glede navedenega ni mogoče zaključiti, da je zakonita zastopnica tožene stranke spornega dne že vedela, da je bil začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del učenčevega telesa ali njegov organ. Kot že omenjeno, je v sodnih postopkih običajno, da se obstoj znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ugotavlja na podlagi zdravniške dokumentacije oziroma mnenja izvedenca medicinske stroke. Zdravniško dokumentacijo pa je prejela zakonita zastopnica dne 3. 3. 2014 in ker se je takrat tudi pogovarjala po telefonu z očetom A.A., se je takrat seznanila z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno so neutemeljene obsežne pritožbene trditve tožnika v zvezi s pravočasnostjo podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je podana odpoved tudi vsebinsko nesprejemljiva, ker tožnik v času, ko se je dogodek odvijal sploh ni bil na delu, pač pa je koristil proste ure. Vrhovno sodišče RS se je v sodbi opr. št. VIII Ips 230/2014 z dne 24. 3. 2015 in sodbi VIII Ips 119/2015 z dne 27. 10. 2015 strinjalo s tem, da so dolžnosti in obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, vezane predvsem na delovni proces in povezane z naravo dela delavca, vendar ne izključno. Širjenje delavčevih obveznosti oziroma pričakovanih ravnanj v prosti čas in zunaj prostora delodajalca oziroma v sfero delavčeve zasebnosti je izjemoma možno v primerih, ki jih je treba presojati v vsaki konkretni situaciji in ob izhodišču, ki je opredeljeno v 37. členu ZDR-1. Iz te določbe izhaja, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pri tem ni zanemarljiva dejavnost oziroma položaj delodajalca.
10. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki, ki je javni zavod, ki skrbi za razvoj športne in druge kulture ljudi ter opravlja s športnimi objekti. Tožnik je bil razporejen na delovno mesto vzdrževalec, zato bi tožniku očitana kršitev, da je povzročil poškodbo nosu mladoletni osebi in to pred objektom tožene stranke, lahko imela posledice in vplivala tudi na dejavnost tožene stranke. Tožena stranka je navedla razloge, zakaj je zaupanje v delo tožnika v tolikšni meri porušeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do konca odpovednega roka. Dejstvo, da se je tožnik dnevno srečeval z mladoletnimi osebami, ki so koristile objekt tožene stranke v športne namene, bi lahko ravnanje tožnika, ki je povzročil poškodbo nosu mladoletni osebi in to pred objektom tožene stranke, vsekakor vplivalo tudi na dejavnost tožene stranke. Tožnik se neutemeljeno sklicuje, da je šlo za zasebno zadevo, ko je poskušal pomagati F.F., ki se je nanj obrnil, da bi ga zaščitil pred nadlegovanjem A.A. in da njegovo ravnanje ni imelo nobene zveze z delovnim razmerjem. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnika imelo vse znake kaznivega dejanja in da je pri toženi stranki glede na dejavnost, ki je usmerjena predvsem v športne prireditve in dejavnosti, ničelna toleranca za tovrstno postopanje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka.
11. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je odpovedni razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožba tožnika neutemeljena tudi glede odločitev o stroških postopka. V skladu z načelom pravdnega postopka iz 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).