25. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. ml. iz Ž., na seji senata dne 12. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 79/2002 z dne 22. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 475/2001 z dne 29. 11. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 321/2000 z dne 13. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Pritožnikova pritožba je bila zavrnjena, prav tako zahteva za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da sodišče na glavni obravnavi ni hotelo v zapisnik zapisati njegovih dokaznih predlogov, zaradi česar je protestiral. Predsednica senata naj bi ga zato "napodila" iz dvorane in ga poklicala le še na razglasitev sodbe. Zagovornik po uradni dolžnosti se ni hotel pritožiti zoper sodbo kljub dokazom, da naj ne bi šlo za goljufijo. Pritožnik navaja, da ni bilo goljufivega namena, saj je dal oškodovancu kot garancijo kar 20.000 DEM več vreden avto, kot je dal oškodovanec njemu denarja za nakup vozila in ima oškodovanec to vozilo kot garancijo še vedno pri sebi. Na sodišču naj bi kot oškodovanec nastopal oškodovančev oče, ne pa oškodovanec sam. Pritožnik zatrjuje še, da je sodišče zavrnilo njegove "navedbe" glede prodaje vozil iz Avstrije v Slovenijo oz. uvoza v škodo Slovenije, čeprav je bil to razlog, da je oškodovanec že uvoženi avtomobil trikrat vrnil v Avstrijo, njega pa dolžil goljufije. Višje sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo njegovo dopolnitev pritožbe. Pritožnik zatrjuje, da postopek proti njemu ni bil pošten, da je kršena prepoved zaporne kazni zaradi dolgov iz 1. člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Zatrjuje še kršitev 15. člena Ustave in pravic iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave.

B.

3.Pritožnikova zatrjevanja, da je nastopala kot oškodovanec druga oseba in da obravnavano dejanje ni kaznivo dejanje, ker naj bi dal oškodovancu garancijo, po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe prava. S tem pa pritožnik glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter napačna uporaba prava so lahko v postopku z ustavno pritožbo relevantne le, če pomenijo hkrati kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik pa takih kršitev ne zatrjuje.

4.Pritožnik zatrjuje, da kazenski postopek, ki je tekel zoper njega, ni bil pošten. Pošteno sojenje zagotavljajo predvsem določbe 22. člena, prvega odstavka 23. člena in v kazenskem postopku 29. člena Ustave. Za pošten postopek je bistveno, da ima tisti, čigar pravice, obveznosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se izjasni tako glede dejanskih kot pravnih vidikov zadeve, in da v odnosu do druge stranke ni zapostavljen. Presoja, ali je bil postopek pošten ali ne, je odvisna od presoje postopka kot celote.

5.Pritožnik v ustavni pritožbi ne pove, katero pravno jamstvo iz 29. člena Ustave naj bi bilo kršeno. Glede na navedbe, da je bil odstranjen iz sodne dvorane, je imel očitno v mislih pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave. Pritožnik v ustavni pritožbi ne pojasni, ali je bil zaradi odstranitve iz sodne dvorane prikrajšan v pravici do obrambe. Zatrjuje sicer, da je pritožbeno sodišče zavrnilo njegove "navedbe glede prodaje vozil iz Avstrije v Slovenijo", vendar ne pojasni, ali je bil to dokazni predlog obrambe, to pa tudi ne izhaja iz vloženih pravnih sredstev, razen iz prepozno vložene dopolnitve pritožbe, v kateri pa je očital, da sodišče tega dokaza samo ni izvedlo. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča je treba pravna jamstva v kazenskem postopku razlagati glede na vlogo, ki jo imajo v kazenskem postopku. V zvezi s pravico do sojenja v navzočnosti je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da je ta ena izmed temeljnih jamstev, ki omogoča obdolžencu, da se učinkovito brani pred dejanskimi in pravnimi vidiki obtožbe zoper njega. Glede na to pritožnik zgolj z navedbo, da je bil odstranjen iz sodne dvorane, zatrjevane kršitve pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave ne more utemeljiti.

6.Pritožnik je kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave le zatrdil, ne da bi ju utemeljil. Ustavno sodišče zatrjevanih kršitev zato ni moglo preizkusiti.

7.Pritožnik z zatrjevanjem, da sodišče ni upoštevalo dopolnitve pritožbe in da se njegov zagovornik zoper prvostopenjsko sodbo ni pritožil, uveljavlja kršitev pravice iz 25. člena Ustave. Pritožnik je imel zoper prvostopenjsko sodbo na voljo pritožbo, ki jo je vložil in drugostopenjsko sodišče je o njej odločilo. Zato pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave pritožniku z zavrnitvijo oz. neupoštevanjem po preteku pritožbenega roka vložene dopolnitve pritožbe očitno ni bila kršena. Kršitve te pravice pa tudi ne more utemeljiti s trditvijo, da zagovornik ni vložil pritožbe.

8.Protokol št. 4 h EKČP v 1. členu prepoveduje, da se komu vzame prostost samo zato, ker ne more izpolniti pogodbenih obveznosti. Ker je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo ugotovilo obstoj kaznivega dejanja in pritožnikovo krivdo zanj ter mu izreklo zapor kot kazensko sankcijo, z izrekom sodbe ni moglo zagrešiti zatrjevane kršitve EKČP.

9.Pritožnik zatrjuje kršitev 15. člena Ustave, ki pa razen v četrtem odstavku ne ureja pravic in svoboščin, temveč določa temeljna načela uresničevanja in omejevanja ustavnih pravic. Kršitev ustavnih načel ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo, v čem naj bi bil kršen četrti odstavek navedenega člena, pa pritožnik ne pove.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer