Jedro

Toženec je tožnici invalidsko pokojnino pravilno odmeril na podlagi 16 let in 3 dni dejanske pokojninske dobe ter 8 let in 3 mesecev prištete dobe oziroma skupno na podlagi 24 let, 3 mesecev in 3 dni v višini 51,5 %. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi podatkov v matični evidenci in na podlagi razpoložljivega 17-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe o odmeri invalidske pokojnine, ki naj bi bila po tožničinih nekonkretnih navedbah nepravilna, je neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 21. 8. 2012 pod št. ....

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo, ker po njenem prepričanju ne sloni na realnem dejanskem stanju, saj v upravnem spisu, do katerega sama v upravnem postopku ni imela dostopa, ni vseh relevantnih listin o njenem zdravstvenem stanju in s tem tudi ne vseh listin o zavarovalnih osnovah, na podlagi katerih se izračunava pokojninska osnova. V posledici pomanjkljive dokumentacije je tudi izračun pokojnine napačen. Na vse to je tožnica v laični tožbi opozorila. Ker ji je bil otežen dostop do listin v upravnem spisu, ki se je velikokrat izgubil ali ni bil dostopen, ni mogla pravočasno in z dokazi podkrepiti svoje trditve. To je bila tudi ovira, da ji v sodnem postopku ni uspelo pravočasno pridobiti odvetnika, da bi ji pomagal s pravno relevantnimi dokazi in trditvami dokazati, da izračun pokojnine ni pravilen. Sodišče je ocenilo, da je imela tožnica dovolj časa si poiskati odvetnika in predložiti relevantne dokaze, kar pa ne drži. Vse do leta 2009, ko je zbolela za encefalomielitisom, je bila zaposlena brez bolniške odsotnosti. V letu 2009 pa ji kljub bolnišničnemu zdravljenju ni bila odprta začasna nezmožnost za delo. To je tožnica ugotovila šele v postopku priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Tudi v postopku priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja, ji ni bilo omogočeno, da bi na to opozorila, niti ni bila sproti in pravočasno seznanjena z odločitvami invalidskih komisij. Glede na priznano invalidnost I. kategorije, je bila nezmožna za aktivno sodelovanje in pravilno razumevanje svojih pravic in postopkov za uveljavljanje pravic, ki ji po zakonu gredo. Odločbe so ji bile posredovane tekom dopustov in počitnic, ko je bila zaradi počitnic otrok odsotna od doma. To je imelo za posledico, da se na njih ni mogla pravočasno pritožiti s predložitvijo relevantnih dokazov ali z zahtevami po predložitvi relevantnih dokazov. Štelo se je, da se tožnica ni pritožila na odločbe in so te postale pravnomočne. Tožnica je v času bolezni, ko je bila odvisna od tuje pomoči, glede na svoje zdravstveno stanje tudi pri opravljanju vsakodnevnih opravil, morala zaupati v strokovnost, korektnost, neodvisnost in objektivnost strokovnih oseb, ki so odločale o njenih pravicah. Izkazalo se je, da je bilo njeno zaupanje delno zlorabljeno z napačnim zdravljenjem in navajanjem anamnez v izvedeniških mnenjih, ki jih ni nikoli imela. Tožnica si je želela poiskati brezplačno pravno pomoč, vendar do te v spornem obdobju ni bila upravičena, ker je zaradi preživnine presegla cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Zato je povsem utemeljeno zaprosila za preložitev obravnave. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V obravnavani zadevi je predmet spora dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 8. 2012 ter v zvezi s to odločbo prvostopna odločba iste opravilne številke z dne 21. 3. 2012, ki ju je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo v materialnem in procesnem smislu. S citiranima odločbama je bil določen predmet in obseg tega spora. Glede na to, da je toženec s prvostopno odločbo z dne 21. 3. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 21. 8. 2012 odločal o odmeri invalidske pokojnine, je v obravnavani zadevi lahko predmet spora le invalidska pokojnina, ne pa vprašanje invalidnosti in katera medicinska dokumentacija je bila upoštevana oziroma ni bila upoštevana.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo toženca z dne 19. 8. 2011 zaradi posledic bolezni razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in je od 7. 7. 2011 pridobila pravico do invalidske pokojnine. Citirana odločba je bila tožnici vročena dne 30. 8. 2011 in ker zoper njo ni vložila pritožbe, je po preteku 15-dnevnega roka, to je dne 15. 9. 2011, postala pravnomočna in s tem tudi izvršljiva.

Na podlagi takšne pravnomočne in izvršljive odločbe je nato toženec najprej s prvostopno odločbo z dne 21. 3. 2012 ter nato z dokončno odločbo z dne 21. 8. 2012 tožnici odmeril invalidsko pokojnino v znesku 424,49 EUR na mesec od 7. 7. 2011 dalje. Toženec je tožnici invalidsko pokojnino odmeril skladno s 75. členom in 78. členom v zvezi s 409. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na podlagi 16 let in 3 dni dejanske pokojninske dobe ter 8 let in 3 mesecev prištete dobe oziroma skupno na podlagi 24 let, 3 mesecev in 3 dni v višini 51,5 %. Pokojninsko osnovo je v skladu z določbo 75. člena v zvezi z 39. členom ZPIZ-1 izračunal na podlagi razpoložljivega 17 letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov. Pri tem je toženec ugotovil, da je za tožnico najugodnejše obdobje od leta 1993 do 2009, pokojninska osnova pa izračunana v višini 816,11 EUR. Invalidska pokojnina odmerjena v višini 51,5 % od te osnove ter ob upoštevanju uskladitev po 150. in 151. členu ZPIZ-1, je znašala 424,49 EUR na mesec od 7. 7. 2011 dalje.

Na podlagi plač, ki jih je tožnica priložila k tožbi kot dokaz, da njena invalidska pokojnina ni bila pravilno odmerjena, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podatki ne odstopajo od podatkov v matični evidenci. Podatki, ki jih je tožnica predložila k tožbi so bili namreč predloženi v pregled revizorki matične evidence. Ta je ugotovila, da je bilo potrebno pregledati le še podatke o plačah za obdobje od leta 2000 do 2004, medtem ko so bili podatki za ostala leta že pregledani v predsodnem postopku. V dodatnem preverjanju je revizorka ugotovila, da podatki na obrazcu M-4 za obdobje od 1. 4. 2000 do 31. 12. 2004 v primerjavi s strani tožnice predloženimi plačilnimi listi, ne kažejo razlik in da so torej skladni s podatki na obrazcu M-4. Na podlagi takšne ugotovitve in ponovnem preverjanju pravilnosti podatkov glede na predložene plačilne liste, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nima razlogov, da bi sledilo tožničinim nekonkretnim navedbam o nepravilno izračunani invalidski pokojnini. Enako tudi pritožba ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih naj bi bila invalidska pokojnina nepravilno izračunana, niti ne navaja kateri podatki so pomanjkljivi oziroma zakaj sodba ne sloni na realnem dejanskem stanju.

Pritožba neutemeljeno navaja, da dodatni dokazi v sodnem postopku niso predloženi zato, ker tožnici v upravnem postopku ni bil omogočen vpogled v dokumentacijo. Vsaka stranka lahko v sodnem postopku vpogleda v dokumentacijo, ki se nanaša tako na dokumentacijo iz predsodnega postopka, kot dokumentacijo iz sodnega postopka. Nadalje je neutemeljen tudi očitek, da tožnica ni imela od septembra 2012 do konca februarja 2013 dovolj časa si poiskati odvetnika in predložiti še dodatne dokaze. Pritožbene navedbe, da ji kljub bolnišničnemu zdravljenju ni bila odobrena bolniška, da so ji bile odločbe vročene med počitnicami, pa so za ta postopek irelevantne.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.