Jedro

Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15-ih dni, skladno z določili Zakona o medijih, objaviti popravek prispevka novinarke M. S. z naslovom „Oče, ki to ni“ objavljenega v oddaji T., predvajani na RTVxxx, dne 24.1.2011, ki se glasi: Popravek prispevka novinarke M. S. z naslovom „Oče, ki to ni“, objavljen dne 24.1.2011 v oddaji T. na RTV xxx „Večina dejstev, podanih v prispevku „Oče, ki to ni“, objavljenem dne 24.1.2011 v oddaji T., je neresničnih. Ni res, da je A. D. tujec in da se je vsilil v D. in sinovo življenje. Nikoli ni nikomur izjavil, da bo D. P. spravil za šest mesecev na psihiatrijo, vmes pa bo on pazil otroka. Nikoli ni izjavil, da bo naredil vse, da bo D. za primerjavo vsem ostalim ženskam, ki ne upoštevajo zahtev svojih partnerjev. A. tudi ni nikoli izpodbijal očetovstva.

A. in D. sta bila par devet let. Po sedmih letih ljubezenske zveze se jima je rodil otrok. A. je postal oče otroka na podlagi D. izjave na CSD Brežice ob rojstvu otroka, da je on oče otroka. Seveda je očetovstvo priznal. Kot vsi bodoči očetje, se je tudi on veselil otrokovega rojstva, z bodočo mamico je hodil po nakupih za novorojenčka in je bil prisoten pri samem porodu. Doživljal je radost in srečo kot vsak mladi očka. Bil je ljubeč, skrben in pozoren oče in je za otroka polno skrbel do njegovega drugega leta, ko je mati začela stike na škodo otroka preprečevati.

DNK analiza, ki jo omenja prispevek, je bila opravljena šele pri otrokovem tretjem letu starosti. Vendar pa rezultat DNK analize ne naredi iz očeta tujca. Nenazadnje, tri leta star otrok ne ve, kaj je to DNK. Dejstvo je, da želi po opravljeni DNK analizi očetovstvo dejansko izpodbiti le mati in ne otrok, pri čemer pa mati kot zakonita zastopnica otroka hkrati z drugo tožbo še vedno toži A. na zvišanje preživnine za otroka, ki jo A. sicer vseskozi redno plačuje, mati pa brez pomislekov sprejema. V takšnih okvirih so doslej o zadevi odločale tudi državne inštitucije, pri čemer jim je bilo v skladu z zakonom, edini cilj zavarovati koristi otroka, saj bo sicer ostal brez očeta in brez pravic, ki gredo vsakemu otroku po očetu. Ravnanje D. P., ki na eni strani zahteva zvišanje preživnine in s tem očetovstvo priznava, na drugi strani pa želi v škodo otroka izpodbiti očetovstvo, zato ne dopušča izkrivljanja resnice na škodo A. D. in prelaganja krivde na državne inštitucije.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti 459,92 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 131,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala objavo popravka prispevka novinarke M. S. z naslovom „Oče, ki to ni“ objavljenega v oddaji T., predvajani na xxx, dne 24.1.2011. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 192,00 EUR.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so za več delov besedila zahtevanega popravka podani odklonilni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMed in da je zmotno stališče tožeče stranke, da se odgovorni urednik v pravdi zaradi objave popravka ne sme braniti z drugimi argumenti od tistih, ki jih je navedel v zavrnitvi objave, saj tega zakon ne določa. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že zato, ker tožena stranka z odgovorom ni izpolnila pogojev, ki jih določa 9. odstavek 27. člena ZMed. Tožena je namreč zgolj pavšalno zanikala poseg v ugled in dobro ime tožnika ter kršitev predpisov v medijih in kodeksa novinarjev. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožena stranka širi svoje odklonitvene razloge v pravdnem postopku. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je odločalo o ugovorih, ki jih tožena stranka ni podala, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo uveljavljala odklonilne razloge po 2., 5. in 6. alineji 1. odstavka 31. člena ZMed, ne pa tudi odklonilnega razloga po 4. alineji 1. odstavka 31. člena ZMed, ki tudi sicer ni z ničemer podan. Delu besedila: „Kot vsi bodoči očetje, se tudi on veseli otrokovega rojstva. Doživljal je radost in srečo kot vsak mladi očka.“ tožena stranka ni nasprotovala, pa tudi sicer ni podan odklonilni razlog, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Navedeno besedilo je potrebno v okviru zanikanja trditev, da je tujec in da se je vsilil v otrokovo življenje oziroma, da je otrokov oče in da mu je bil oče ves čas tudi na čustvenem področju, ne pa zgolj kot nekdo, ki izpolnjuje zakonske očetovske dolžnosti. Prav tako ne drži stališče sodišča, da v prispevku ni bilo navedb o tožnikovih čustvih do otroka, razen v izjavi samega tožnika. O njegovih čustvih do otroka je govoril odvetnik B. V.. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da se ne nanaša na navedbe obvestila o tožniku popravek v delu: „V takšnih okvirih so doslej o zadevi odločale tudi državne institucije, pri čemer jim je bilo v skladu z zakonom, edini cilj zavarovati korist otroka, saj bo sicer ostal brez očeta in brez pravic, ki gredo vsakemu otroku po očetu.“. Tako novinarka kot tudi D. P. sta se s svojimi izjavami glede delovanja Centra za socialno delo ter posledično sodišča, ki naj bi sledilo centru v zadevi izpodbijanja očetovstva, ki se vsekakor nanaša na tožnika, predstavili CSD Brežice kot pristranski v korist tožnika, kar je moral tožnik zanikati, saj se ga s takšnimi izjavami neutemeljeno povezuje CSD Brežice in sodiščem. Popravek v smislu 4. odstavka 26. člena ZMed predstavlja tudi del besedila popravka: „DNK analiza, ki jo omenja prispevek, je bila opravljena šele pri otrokovem tretjem letu starosti, vendar pa rezultat DNK analize ne naredi iz očeta tujca. Nenazadnje tri leta star otrok ne ve, kaj je DNK.“. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v obvestilu glede DNK analize očetovstva ni nobenih navedb v smeri, kaj takšna analiza naredi iz očeta, kakor tudi ne o odnosu otroka do te analize, temveč je objavljena le novica, da je DNK analiza pokazala, da tožnik ni biološki oče. Gre za ozko interpretacijo besedila popravka, sam naslov prispevka in uvod izhajata iz DNK analize, zato je po prepričanju tožnika potrebno predstaviti javnosti, kdaj je bila DNK analiza narejena, torej kako dolgo je tožnik veljal za biološkega očeta tudi za mater otroka in da ne glede na analizo DNK tožnik otroku predstavlja očeta, ne pa tujca, kot ga je v prispevku predstavila mati D. P.. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da popravek v delu „A. je postal oče otroka na podlagi D. izjave na CSD Brežice ob rojstvu otroka, da je on oče otroka“ v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nespornih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu, ker je bilo v obvestilu že navedeno, da je D. ob rojstvu sina soglašala, da se A. zavede kot oče. Besedilo popravka dopolnjuje navedbe iz obvestila in ga spreminja, saj so dejstva, ki izhajajo iz besedila popravka resnična, dejstva, ki izhajajo iz besedila obvestila pa nepopolna. V skladu z določbi ZZZDR očetovstva ni mogoče ugotoviti na način, da mati soglaša, da se tožnik zavede kot oče. Otrokova mati je s takšno izjavo vzbudila v javnosti predstavo, da je tožnik že ob rojstvu otroka želel biti zaveden kot oče, čeprav to ni bil, mati pa se je s tem strinjala. Dejansko je bilo drugače, kar želi javnosti s popravkom predstaviti tožnik in sicer, da je bila mati tista, ki je izjavila, da je on oče otroka in se je potem tožnik s takšno materino izjavo strinjal in očetovstvo priznal. Sodišče prve stopnje je tudi povsem zmotno zaključilo, da del besedila popravka predstavlja vrednostno sodbo tožnika in da v tem delu ne gre za popravek po ZMed in da v popravku ni mogoče podati svojih mnenj, kritik, komentarjev, saj bi sicer pravica do popravka nedopustno prerasla v pravico do dostopa do medijev. V prispevku, ki je trajal 7 minut je imel minimalno vlogo oziroma le 20 sekund za podajo svoje izjave, hkrati pa ni imel možnosti, da bi se izjavil do navedb ostalih akterjev v prispevku oziroma, da bi odgovoril na neresnične in nepopolne izjave V., P., novinarke in P.. Tožnik je imel možnost dostopa do medija, saj je bil v prispevku udeležen, vendar je bil prispevek narejen enostransko in mu ni bilo omogočeno, da se sliši še njegova stran. Zato ni mogoče zaključiti, da tožnik ne bi smel podati nobene vrednostne ocene. Njegove navedbe predstavljajo vrednostni sklep, ki je dovoljen. Zato je potrebno popravek objaviti v celoti, torej tudi v delu, kjer je tožnik navedel: „Ravnanje D. P., ki na eni strani zahteva zvišanje preživnine in s tem očetovstvo priznava, na drugi strani pa želi v škodo otroka izpodbiti očetovstvo, zato ne dopušča izkrivljanja resnice na škodo A. D. in prelaganje krivde na državne institucije.“ in v delu v katerem je navedel, da je mati začela na škodo otroka preprečevati stike in da brez pomislekov sprejema preživnino. Zaključuje, da zahteva objavo popravka, ki se zgolj prebere, za razliko od spornega prispevka, ki je bil predstavljen v avdiovizualni obliki in enostransko, pri čemer si je javnost ustvarila negativen vtis o tožniku. Sporni prispevek kritizira ravnanje tožnika v njegovem sodnem boju proti izpodbijanju očetovstva, saj ga predstavlja kot tujca, ki se ob pomoči institucij nerazumljivo oklepa očetovstva tujega otroka. Meni, da ima pravico tudi sam podati enakovredno kritiko, čeprav meni, da kritike ne podaja in je tudi ta del njegovega besedila popravek v smislu 4. odstavka 26. člena ZMed.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravica do popravka je pravica od odgovornega urednika zahtevati brezplačno objavo odziva na vsakršno objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta posameznikova pravica ali interes (40. člen Ustave Republike Slovenije, 1. odstavek 26. člena Zakona o medijih, Ur. l. RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo, ZMed). Gre za individualno pravico civilnopravne narave, nastopi pa takrat, ko je pri izvrševanju svobode izražanja, zagotovljene v 39. členu Ustave, prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije. Tisti, ki je bil s takšno objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Na ta način je ustvarjeno določeno ravnotežje med medijem ter prizadetim posameznikom po načelu „Audiatur et altera pars!“. Koncept pravice do popravka zato zajema dva vidika: - zagotavljanje celovite in uravnotežene podobe dogajanja (v tem okviru zlasti varovanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti) ter - uresničevanje posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti (in s tem tudi ustavno varovane pravice do dostojanstva).(1)

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prispevek z naslovom „Oče, ki to ni“, ki je bil predvajan na RTV xxx v oddaji TV T. dne 24.1.2011 takšen, da pogojuje nastop tožnikove pravice do popravka oziroma, da je bila z njim prizadeta tožnikova pravica do dostojanstva. Pri tem je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, po katerem se popravek nanaša tudi na izjave tretjih oseb, za katere toženka naj ne bi odgovarjala. Takšna ugovorna navedba je glede na definicijo obvestila iz 3. odstavka 26. člena ZMed neutemeljena.

6. Izpodbijana sodba temelji na zaključku prvostopenjskega sodišča, da del zahtevanega besedila popravka ustreza opredelitvi popravka iz 4. odstavka 26. člena ZMed, preostali del besedila pa kriterijev iz navedenega določila ne izpolnjuje. Tožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je slednja presoja posledica napačne uporabe določb 4. odstavka 26. člena in 31. člena ZMed. Neutemeljeno pa sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena, češ, da je odločalo o ugovorih, ki jih tožena stranka v pravdnem postopku ni podala. Odločitev sodišča prve stopnje namreč temelji na presoji ugovornih navedb, ki jih je tožena stranka navedla v svojem odgovoru na tožbo. V zvezi s tem pa je tudi materialnopravno zmotno stališče tožeče stranke, da se odgovorni urednik v pravdi zaradi objave popravka ne sme braniti z drugimi argumenti od tistih, ki jih je navedel v zavrnitvi objave. Tega namreč zakon ne določa, s tem pa tudi ni porušen enakopravni položaj strank v postopku (2).

7. Kot je bilo navedeno je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da so deli zahtevanega popravka takšni, da ne izpolnjujejo kriterijev iz 4. odstavka 26. člena ZMed, kar je glede na določila 1. odstavka 31. člena ZMed sankcionirano z odklonitvijo objave popravka. Po določilu 4. odstavka 26. člena ZMed z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Po mnenju sodišča prve stopnje popravek v delu „A. je postal oče otroka na podlagi D. izjave na CSD Brežice ob rojstvu otroka, da je on oče otroka.“, v ničemer ne zanika niti bistveno dopolnjuje s spodbijanjem ali z namenom spodbijanja navedbe v objavljenem besedilu. Tožnik v pritožbi upravičeno graja tak zaključek, ko navaja, da besedilo popravka pojasni kako je dejansko prišlo do priznanja očetovstva otroka, in sicer ne tako, kot naj bi to izhajalo iz vsebine prispevka, da je otrokova mati soglašala, da se tožnik zavede kot oče, ampak tako kot to pač izhaja iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (91. člen ZZZDR). Glede na navedeno odklonitveni razlog za objavo popravka iz 2. alineje 1. odstavka 31. člena ZMed glede tega dela besedila popravka ni podan.

8. Glede popravka v delu, ki se glasi „DNK analiza, ki jo omenja prispevek, je bila opravljena šele po otrokovem tretjem letu starosti, vendar pa rezultat DNK analize ne naredi iz očeta tujca. Nenazadnje, tri leta star otrok ne ve kaj je to DNK.“ je po mnenju sodišča prve stopnje podan odklonitveni razlog iz 1. alineje 1. odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko odkloni objavo popravka, če se ta ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba. Po mnenju sodišča prve stopnje v obvestilu ni nobenih navedb glede DNK analize očetovstva v smeri tega, kaj rezultat analize DNK naredi iz očeta, kakor tudi ne o odnosu otroka do te analize, temveč je objavljena le novica, da je DNK analiza pokazala, da tožnik ni biološki oče, česar pa tožnik ne zanika. Pritrditi je treba tožniku, da s tem delom besedila popravka, kot tudi s tistim njegovim delom, ki se glasi: „Kot vsi bodoče očetje, se je tudi on veselil otrokovega rojstva. Doživljal je radost in srečo kot vsak mladi očka.“, tožnik navaja argumente, s katerimi pobija materino trditev, da je tujec, ki se je vsilil v otrokovo življenje, in da je veljal za biološkega očeta do otrokovega tretjega leta starosti tudi za otrokovo mater, hkrati pa ne glede na rezultat DNK analize otroku še vedno predstavlja očeta ne pa tujca.

9. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se del besedila popravka „V takšnih okvirih so doslej o zadevi odločale tudi državne institucije, pri čemer jim je bilo v skladu z zakonom, edini cilj zavarovati korist otroka, saj bo sicer ostal brez očeta in brez pravic, ki gredo vsakemu otroku po očetu.“, ne nanaša na navedbe obvestila o tožniku. S takšnimi trditvami zanika mnenje, ki izhaja iz prispevka, da predstavlja zgodba tožnika, otroka in njegove matere oziroma tožnikove nekdanje zunanjzakonske partnerice farso, ki je pogojena s pristranskostjo delovanja CSD Brežice in posledično sodišča. 10. Tožnik utemeljeno izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje, da besedilo popravka: „Ravnanje D. P., ki na eni strani zahteva zvišanje preživnine in s tem očetovstvo priznava, na drugi strani pa želi v škodo otroka izpodbiti očetovstvo, zato ne dopušča izkrivljanja resnice na škodo A. D. in prelaganja krivde na državne institucije.“, predstavlja vrednostno oceno oziroma mnenjsko navedbo tožnika o ravnanju otrokove matere in medija v obvestilu, kar naj ne bi bil popravek v smislu določbe 4. odstavka 26. člena ZMed. Popravek je namreč mogoče zahtevati tudi na mnenjske ne samo na dejstvene vsebine obvestila. Za vsebino popravka so bistvena dejstvena sporočila, zakon pa ne prepoveduje navajanja mnenjskih navedb (mnenje je v slovarju slovenskega knjižnega jezika: 1. prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje, 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično, 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa). Tako 31. člen ZMed med razlogi zaradi katerih odgovorni urednik lahko odkloni objavo popravka, ne določa primera, ko zahtevani odgovor vsebuje tudi mnenjske navedbe (3). Če se torej v mediju predstavi „resnica“ o osebi drugega, je treba računati na to, da bo tudi prizadeti imel možnost v popravku predstaviti svojo „resnico“. Prizadetemu mora biti torej zagotovljeno, da v popravku enakopravno zagovarja svojo „resnico“ po že omenjenem načelu „Audiatur et altera pars!“. Drugačno razumevanje bi pomenilo favoriziranje prvotne objave. V omenjenem delu besedila je tožnik zanikal „resnico“, ki jo sporoča televizijski prispevek o njegovi osebi. Z navedbo ravnanja otrokove matere pa je svoje mnenje argumentiral. Iz navedenih razlogov pa navedeni del besedila popravka tudi ni žaljiv tako kot je menila tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi ob drugačni odločitvi pravica do popravka presegla svoj namen in nedopustno prerasla v pravico do dostopa do medijev. Tožnik ne zahteva oddaje oziroma prispevka o temi, ki je bila obravnavana v spornem obvestilu. Uveljavlja pravico do popravka kot posledico prej objavljenega prispevka zardi njegove nepravilne mnenjske in dejstvene vsebine.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da glede navedenih delov besedila popravka obstajajo razlogi iz 1. in 2. alineje 1. odstavka 31. člena ZMed za odklonitev objave popravka.

12. Končno pa ni podan niti odklonitveni razlog za objavo popravka iz 6. alineje 1. odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko odkloni objavo popravka, če je nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da že količinska primerjava objavljenega obvestila ter pisne zahteve za objavo popravka, izkazuje, da gre v konkretnem primeru za nesorazmerno dolg predlog popravka. Že sama opredelitev popravka iz 4. odst. 26. člena ZMed, kaže, da mora presoja navedenega razloga za odklonitev objave popravka izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine (4). Vsebinska primerjava izkazuje, da popravek ni sorazmerno daljši od objavljenega prispevka. To pa navsezadnje ni niti v kvantitativnem smislu, saj je vsaj za polovico krajši od obvestila.

13. Ker so po mnenju pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za objavo popravka, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Glede na uspeh v pravdi mora tožena stranka v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP povrniti tožniku njegove pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah. Pritožbeno sodišče je stroške pred sodiščem prve stopnje odmerilo na znesek 459,92 EUR (nagrada za postopek 72,80 EUR, nagrada za narok 67,20 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, 20 % DDV, sodna taksa v znesku 114,00 EUR ter potni stroški za tožnika in pooblaščenca v znesku 2 x 76,96 EUR). Stroške pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče v skladu s stroškovnim zahtevkom odmerilo na znesek 131,52 EUR (nagrada za postopek 89,60 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, 20 % DDV).

(1) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-124/05. (2) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 660/2009. (3) F. Testen v Komentar Ustave RS, stran 443. (4) sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 864/2007.