Jedro

Obstoj sorodstvenega razmerja med dejanskim kupcem nepremičnine in osebo, za katero je posredovala tožeča stranka, še ne zadostuje za nastanek pogodbene obveznosti toženke kot sopogodbenice tožeče stranke iz pogodbe o posredovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo v uvodu navedenega zneska, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil pravni posel za prodajo nepremičnine sklenjen zaradi njenega posredovanja in zato ni upravičena zahtevati plačila provizije. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje in zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je ves čas dokazovala, da je šlo za spletko in špekulativno igrico, saj je stanovanje kupila mati osebe, ki jo je tožeča stranka povezala s prodajalko stanovanja - toženo stranko. Izpodbijani sodbi očita, da je sklicevanje na 823. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) napačno. V konkretnem primeru je pogodba bila sklenjena, do nje pa je prišlo zaradi posredovanja tožeče stranke, saj ni mogoče spregledati sorodstvene vezi med kupcem stanovanja in osebo, za katero je posredovala tožeča stranka. Sodišče se je ukvarjalo s formalistično analizo razmerij, zato je spregledalo, do kakšnega izigravanja tožeče stranke je v resnici prišlo. Predložene dokaze je ocenilo premalo kritično, posledica česar je bila popolnoma nekritična odločitev. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija formalno opredeljeno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Bistvena ugotovitev postopka je bila, da je tožena stranka stanovanje prodala materi B. K.. Tožeča stranka pa je za prodajo stanovanja posredovala med toženko in B. K.. Ti ugotovitvi sta v revizijskem postopku dejanska podlaga, ki je tožeča stranka več ne more (in ne sme) izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Med strankama pa niti ni bilo sporno, da sta sklenili posredniško pogodbo za prodajo stanovanja.

Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljila kot plačilo provizije za posredovanje pri prodaji stanovanja. Pravico do plačila provizije bi pridobila tedaj, ko bi bila sklenjena pogodba, za katero bi ona posredovala (prvi odstavek 823. člena ZOR). To zakonsko določilo je materialnopravna določba, na podlagi katere sta sodišči v sporu razsodili, saj sta se stranki v pogodbi o posredovanju dogovorili enako. Presoja izvedenih dokazov na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pokazala, da je stopnja verjetnosti, ki jo je tožeča stranka ponudila kot podlago svojim trditvam, le tolikšna, da sodišču ni dopustila presoje, da je zaradi posredovanja tožeče stranke prišlo do sklenitve prodajne pogodbe, kar bi tožečo stranko upravičevalo do zahtevane provizije. Posledica tega je bila zavrnitev tožbenega zahtevka, ki temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Sam obstoj sorodstvenega razmerja med dejanskim kupcem in osebo, za katero je posredovala tožeča stranka, še ne zadostuje za nastanek pogodbene obveznosti toženke kot sopogodbenice tožeče stranke iz pogodbe o posredovanju.

Revizijsko sodišče je presodilo, da je bilo materialno pravo v tej zadevi pravilno uporabljeno in je zato zavrnilo nautemeljeno revizijo (393. člen ZPP/77).