Jedro

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 10. 7. 2013 in sklepa št. ... z dne 15. 4. 2013, ter da se tožeči stranki prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 629,60 EUR in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom na dan izdaje sodbe, zmanjšane za davke in prispevke (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 107,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik podaja pritožbo zoper sodbo v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v zvezi s pravdnim postopkom v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Navaja, da je tožnik v predmetnem postopku uveljavljal pravice iz naslova ZJSRS, in sicer pravice do izplačila nadomestila za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 629,60 EUR in izplačila nadomestila odpravnine v višini ene minimalne plače zaradi insolventnosti delodajalca. V zvezi z istovetnostjo subjekta (v konkretnem primeru delodajalca) tožnik najprej opozarja na 14. člen ZFPPIPP, ki v 1. odstavku 14. člena določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik (i) v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben. Takšen položaj, torej položaj insolventnosti je šele pogoj za začetek postopka zaradi insolventnosti (npr. stečaj). Sicer pa vprašanje, kdaj delodajalec postane insolventen, v konkretni zadevi ni odločilno, saj je med samima strankama nesporno, da je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek, zaradi česar je tožnikov nekdanji delodajalec insolventen tako po 14. kot po 16. členu ZFPPIPP. ZJSRS omejuje pravico delavcev, ki bi jo morala Republika Slovenija delavcem zagotavljati na podlagi Konvencije in Direktive, ki predstavljata minimalne standarde, ki jih mora država zagotavljati. Ne more biti dvoma, da so delavci, ki imajo proti delodajalcu, zoper katerega je bil začet stečajni postopek terjatev iz naslova neizplačanih plač in odpravnine, zaradi prenehanja delovnega razmerja (po 108. členu ZDR-1, prej po 109. členu ZDR) v enakem položaju, ne glede na to, ali jim je delovno razmerje prenehalo pred začetkom stečaja, ali pa jim je delovno razmerje prenehalo prav zaradi začetka stečaja. Način, razlog in trenutek prenehanja delovnega razmerja namreč ne vpliva na vsebino njihovih terjatev, niti na siceršnji delavčev položaj nasproti delodajalcu. Razumnega razloga, da ZJSRS varstvo terjatev proti delodajalcu zagotavlja samo delavcem, katerih delovno razmerje je prenehalo zaradi začetka stečaja nad delodajalce, zato ni. Po ustavnosodni praksi in ustavnopravni teoriji mora tako razlikovanje temeljiti na razumnem, iz narave stvari izhajajočem razlogu. Pogoji za pridobitev pravic po ZJSRS bi morali biti povezani zgolj z vprašanjem, ali so bile delavcu kljub insolventnosti delodajalca zagotovljene minimalne pravice iz delovnega razmerja, da ne bi bil ogrožen njegov socialni položaj. Protiustavna je ureditev časovnih okvirjev - rok za uveljavljanje pravic. Ker je rok za uveljavljanje pravic vezan na trenutek prenehanja delovnega razmerja, je v konkretnem primeru prišlo do situacije, ko je 90-dnevni rok za uveljavljanje pravic potekel, še preden je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek. Takšna ureditev je že na prvi pogled nesmiselna, saj onemogoča enak položaj vseh prizadetih delavcev. Odločitev sodišča ni materialnopravno pravilna, ne glede na to, da temelji na določbah zakona. Ustava RS je najvišji pravni akt države, prevlada nad zakonom, zaradi česar mora sodišče, ki ni vezano le na zakon, upoštevati tudi ustavo. Ureditev določb ZJSRS je pomanjkljiva in neprepričljiva. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 3. 8. 2012 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Stečajni postopek nad delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, pri čemer je 6. 3. 2013 tožnik v stečaju tudi prijavil terjatev do delodajalca.

Zakon o jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/1997 s sprem. - ZJSRS) v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Kot že navedeno pa tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, torej tudi ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu, kot že navedeno pa je tožnik podal 3. 8. 2012 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca.

Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje Konvencija mednarodne organizacije dela št. 173 v varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca (ratificirana Ur. l. RS-MP, št. 4-8/2001) in Direktiva 2002/74/ES predvidevata ustanovitev jamstvene ustanove za varstvo zahtevkov delavcev, za primere, ko delodajalec zaradi insolventnosti, plačil do delavcev ni sposoben poravnati sam. ZJSRS ob navedenem določa, da je delodajalec insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek in da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi insolventnosti delodajalca. Tako tožnik zmotno navaja, da je delodajalec insolventen, če ni zmožen izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja.

Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 3. 8. 2012 in ni uveljavljal pravic znotraj 90-dnevnega roka po ZJSRS, mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale. Vendar mu pravice kot že navedeno ne pripadajo tudi iz razloga neizpolnjevanja pogojev iz ZJSRS. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bil tožnik prisiljen podati odpoved in ni mogel čakati na začetek stečajnega postopka in trpeti kršitev temeljnih delovnih pravic iz delovnega razmerja. Navedeno ne more biti razlog, iz katerega bi se lahko podaljšal materialni prekluzivni rok.

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je ZJSRS skladen z določili Konvencije in Direktive in tudi ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Tako sodišče prve stopnje, in tudi ne pritožbeno sodišče, nista bili dolžni prekiniti konkretni postopek in pričeti postopka na podlagi 23. člena ZUstS ter počakati do odločitve ustavnega sodišča o skladnosti zakona s Konvencijo, Direktivo in Ustavo RS. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je o identičnem pravnem vprašanju že odločalo v zadevah opr. št. Pdp 320/2013, Pdp 421/2014, Pdp 585/2014 in Pdp 586/2014, kjer je zavzelo enako pravno stališče, kot v predmetni zadevi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.