Jedro

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo takso treba plačati, pri čemer zastaranje prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse. Opomin za plačilo sodne takse je sodišče prve stopnje taksnemu zavezancu vročilo dne 02.07.1997. S tem je bilo storjeno uradno dejanje, ki je prekinilo zastaranje, tako da je dvoletni zastaralni rok začel teči znova in je iztekel 01.01.2000, to je v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati. Glede na to, da sodišče prve stopnje v obdobju od 02.07.1997 do 19.05.2000 ni opravilo nobenega uradnega dejanja, ki bi prekinilo zastaranje pravice prisilne izterjave sodne takse, je ta pravica zastarala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da taksni zavezanec t.j. tožena stranka, v predpisanem 15 dnevnem roku od prejema taksnega opomina, ni plačala dolgovane sodne takse za ugovor v višini 12.150,00 SIT in takse za opomin v znesku 1.500,00 SIT, zato mora poleg dolgovane takse v višini 13.650,00 SIT plačati še pribitek kazenske takse v višini 6.825,00 SIT. Zoper navedeni sklep se je taksni zavezanec pravočasno pritožil. Predlagal je, da sodišče ukine sklep v zadevi VI Pg 588/1997 in da "prigovor" pošlje Višjemu sodišču v Ljubljani, da o njem odloči kot o pritožbi. Prosi, da sodišče upošteva, da bo "prigovor" dopolnil z bolj natančno obrazložitvijo v najkrajšem roku. Pritožba je utemeljena. Taksni zavezanec v pritožbenem roku 15 dni od prejema sklepa o prisilni izterjavi sodne takse natančnejše obrazložitve svoje pritožbe sodišču ni posredoval. Ker ni navedel razlogov iz katerih nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo glede kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da je pravica prisilno izterjati sodno takso zastarala (9. člen Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST). Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je taksni zavezanec ugovor vložil 11.06.1997 (dohodna štampiljka na list. št. 6). Istega dne je glede na določbo 1. točke 2. odst. 4. člena ZST nastala tudi taksna obveznost. Pravica zahtevati plačilo sodne takse glede na določbo 1. odst. 9. člena ZST zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo takso treba plačati, pri čemer zastaranje prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse (2. odst. 9. člena ZST). Opomin za plačilo sodne takse je sodišče prve stopnje taksnemu zavezancu vročilo dne 02.07.1997. S tem je bilo storjeno uradno dejanje, ki je prekinilo zastaranje, tako da je dvoletni zastaralni rok začel teči znova in je iztekel 01.01.2000, to je v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (1. odst. 9. člena ZST). Glede na to, da sodišče prve stopnje v obdobju od 02.07.1997 do 19.05.2000 ni opravilo nobenega uradnega dejanja, ki bi prekinilo zastaranje pravice prisilno izterjati sodno takso, je ta pravica zastarala. Ker v postopku za izterjavo sodne takse ne gre za zastaranje terjatve v smislu Zakona o obligacijskih razmerjih, temveč za zastaranje pravice izterjati obveznost stranke, ki jo ima ta do države, pazi sodišče druge stopnje na zastaranje po uradni dolžnosti, v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (prim. 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zaradi zastaranja pravice izterjati sodno takso, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep o prisilni izterjavi sodne takse razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).