Jedro

Tožnice želijo biti še naprej odjemalke električne energije, kar pomeni, da je tožba na odstranitev omarice, ki služi dobavi električne energije, nesklepčna. Z odstranitvijo zunanje elektro omarice bi bile izključene iz električnega omrežja, kar očitno ni njihov interes oziroma namen. Brez določno in konkretno opredeljenega zahtevka, da se iz elektro omarice odstranijo posamezni razvodi in odvodi za ostale odjemalce, ni mogoče odločiti, saj bi sodišče prisodilo nekaj drugega, kot se zahteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v 2. točki tožbenega predloga, po katerem se toženki prepoveduje, da bi v prihodnje s podobnim ravnanjem, predvsem z namestitvijo kabelske električne omarice, posegala v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini na naslovu U., postopek v tem delu ustavilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim se nalaga toženki odstranitev zunanje kabelske omarice, ki se nahaja na nepremičnini na naslovu U.. Tožnicam je naložilo, da morajo povrniti toženki pravdne stroške v višini 813,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožile tožnice, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinjajo se s stališčem sodišča, da vgradnja elektro omarice v fasado njihove stanovanjske hiše, ki služi kot agregat nizkonapetostnega omrežja za več odjemnih mest (štirinajstim sosednjim hišam), ne predstavlja protipravnega vznemirjanja lastnika po določbah stvarnega prava. Sodišče je prišlo do takšnega zaključka na podlagi izpovedi priče U.J. in tožnice T.Š., pri čemer ne pojasni, zakaj verjame priči, ki je zaposlen pri toženki šele od leta 1993 in pri dogovarjanju v letu 1969 sploh ni bil zraven. Sodišče ni obravnavalo zahtevka na podlagi podanih navedb. Predmet spora ni vznemirjanje z električno napeljavo, ki služi tožeči stranki, pač pa obstoječi razvodi za ostale odjemalce električne energije, ki vznemirjajo tožnice. Tožeča stranka je morda po svojem predniku res dala soglasje za postavitev omarice, ki bi služila za potrebe dobave električne energije za njeno nepremičnino. Nikoli pa toženka ni dobila soglasja za postavitev razvodov za ostale odjemalce in postavitev močnejših varovalk, ki močno vplivajo na njihove bivalne pogoje. Tožnice in njihov pravni prednik so šele v letu 1999, ko je tržni inšpektor odprl omarico, izvedeli, da omarica obsega tudi razvode za ostale odjemalce. Da se toženka zaveda, da s svojim ravnanjem vznemirja tožnice, kaže njeno posredovanje pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice. Če bi toženka že imela soglasje, kot trdi, potem ne bi predlagala sklenitve takšne pogodbe. Sodišče zmotno ocenjuje, da dopis z dne 4.11.1998 predstavlja soglasje A. in M. Š. k postavitvi omarice. Lahko je bilo tožeči stranki sporočeno, da bo omarica služila za drugega odjemalca, pri čemer pa je bilo govora le o sosedu, ne pa, da se v omarici nahajajo razvodi za kar 14 odjemalcev naselja. O tem je bila tožeča stranka seznanjena šele v letu 1999, kar je razvidno iz spisa, ki pa ga sodišče navkljub zahtevi obeh strank ni pribavilo in vanj vpogledalo. Toženka ni nikoli dobila dovoljenja za vgraditev razvodov za odjemalce v naselju. Na njej je dokazno breme, da ima za takšno ravnanje soglasje lastnika nepremičnine. Zato bi morala predložiti kakršnokoli soglasje, dano v času izgradnje nepremičnine, v obliki naročila za vgradnjo omarice in sklenitve naročniške pogodbe. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da toženki ne more naložiti, da odklopi ostale odjemalce iz sporne električne omarice oziroma, da odstrani posamezne razvode iz nje, ker ti niso določeni v tožbenem zahtevku. Bistveno je, da je toženka lastnica omarice, s katero vznemirja tožnice. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da brnenje izhaja iz notranjega števca, ki je sicer last tožnic in za katerega morajo skrbeti same. Tožnice zatrjujejo ravno nasprotno, da hrup proizvaja zunanja omarica, ki je last toženke.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnice vsebinsko izpodbijajo zavrnilni (in posledično stroškovni) del sodbe sodišča prve stopnje, zato je sklep o ustavitvi postopka pravnomočen. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na odstranitev zunanje kabelske omarice, ki se nahaja na stanovanjskem objektu U., ki je v solasti tožnic. V skladu s prvim odstavkom 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki ureja zaščito pred vznemirjanjem na stvarnopravni podlagi in jo z zahtevkom uveljavljajo tožnice, lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Glede na trditveno podlago pravdnih strank (1), s katero sta determinirali predmet oziroma obseg razpravljanja, se je sodišče prve stopnje, upoštevajoč tožbeni predlog na odstranitev celotne sporne omarice, utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali je ravnanje toženke, ki preko sporne elektro omarice (ki se nahaja na hiši tožeče stranke) posreduje električno energijo tožnicam in sosednjim objektom, protipravno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da je imela toženka soglasje za vgraditev razdelilne elektro omarice v zunanjo fasado stanovanjske hiše, ki je namenjena dobavljanju električne energije tožnicam in drugim odjemalcem (najmanj štirinajstim), zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka oziroma že investitorja hiše, A. in M.Š. (starša druge tožnice), dala soglasje za vgraditev elektro omarice za dobavo električne energije, temelji na celoviti in skrbni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov (v skladu z 8. členom ZPP) in ne le na izpovedi priče U.J., zaposlenega pri toženki. Ne drži, da je prvo sodišče izpoved druge tožnice T.Š. štelo za brezpredmetno. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je njeno izpoved dokazno ovrednotilo v povezavi z izpovedjo priče J., kot tudi z listinskimi dokazi ter lastnimi zaznavanji ob ogledu na kraju samem. Pojasnilo je, zakaj je sledilo priči, da je bilo s strani investitorjev dano ustno soglasje za vgraditev elektro omarice. Dokazna ocena je celovita, prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila elektro omarica vgrajena v stanovanjsko hišo že leta 1969, v času gradnje te hiše. Ni logično, da investitorji ob tem, da so hoteli biti odjemalci električne energije in glede na način vgradnje elektro omarice (v samo fasado stanovanjske hiše), ne bi dali soglasja za samo postavitev omarice. Tožnica A.Š., ki je bila investitor in bi vedela o zadevi izpovedati več, se zaslišanja ni udeležila, k izpovedi pa je ni mogoče prisiliti (262. člen ZPP); sicer pa je tožeča stranka izjavila, da se kot tožnico zasliši le T.Š.. Na podlagi ogleda in fotografij ter drugih listin v spisu, iz katerih je razvidno, da so na električno omarico priključeni tudi ostali odjemalci, je prepričljiva dokazna ocena prvega sodišča, da sta investitorja vedela glede na dela, ki so bila potrebna za vgradnjo razdelilne omarice, kar vključuje tudi (obsežen) zemeljski razvod kablov po zemljišču tožeče stranke v več smeri, da bo omarica služila tudi za druge uporabnike in s tem soglašala. Okoliščina, da tožnica T.Š. do leta 1999, ko je bila omarica prvič odprta, ni vedela, da so v omarici tudi razvodi za odjemalce okoliških hiš, še ne pomeni, kot pravilno pojasnjuje prvo sodišče, da z dejanskim stanjem nista bila seznanjena starša tožnice, ki sta bila investitorja (2). Z dejanskim stanjem sta bila seznanjena, kar potrjuje vsebina dopisa z dne 4.11.1998, iz katerega izhaja, da glavna elektro omarica na nepremičnini predstavlja odjemno mesto večim odjemalcem (na U. in S.), in ne le njihovemu sosedu, kot si ta dopis zmotno razlaga pritožba. Pritožbene navedbe v tem delu so sicer pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na dokaz z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki naj bi potrdil v pritožbi prvič zatrjevano dejstvo. Nenazadnje je ta dokaz predlagala le toženka v potrditev svojih navedb, zato se tožeča stranka v pritožbi ne more sklicevati na dokaz, katerega sama ni predlagala.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da osnutek pogodbe o ustanovitvi služnosti ne dokazuje, da soglasja za izvedena dela ni bilo, saj ga je toženka sestavila zaradi morebitne prestavitve omarice na drugo mesto. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče R. V., ki bi povedal glede dogovarjanja med strankama (od leta 2008 dalje) o sami prestavitvi glavne električne omarice, ki služi kot agregat nizkonapetostnega omrežja, na katero je priključeno več odjemnih mest, kar za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno. Tožeča stranka je sicer šele v pritožbi opozorila na kršitev pravdnega postopka, ker prvo sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, zato se na to kršitev v pritožbi ne more več sklicevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). To bi morala uveljaviti takoj, ko je mogoče in sicer na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje zaključilo z obravnavanjem zadeve. Tudi pritožbeni očitek, da bi morala toženka, na kateri je dokazno breme glede obstoja soglasja lastnika, le tega dokazati s predložitvijo ustreznih listin, ni utemeljen, saj naše civilno procesno pravo ne pozna dokaznih pravil. Zato je mogoče soglasje lastnika dokazovati tudi na drug način in ne le z naročilnico za vgradnjo omarice in sklenitvijo naročniške pogodbe, kot zmotno meni pritožba.

V odgovor pritožbi je treba pojasniti, da četudi bi sodišče prve stopnje kot predmet spora obravnavalo le ravnanje toženke glede priključitve ostalih odjemalcev, bi morale tožnice temu ustrezno postaviti tožbeni zahtevek. Tožnice želijo biti še naprej odjemalke električne energije, kar pomeni, da je tožba na odstranitev omarice, ki služi dobavi električne energije, nesklepčna. Z odstranitvijo zunanje elektro omarice bi bile izključene iz električnega omrežja, kar očitno ni njihov interes oziroma namen. Brez določno in konkretno opredeljenega zahtevka, da se iz elektro omarice odstranijo posamezni razvodi in odvodi za ostale odjemalce (v primeru, da bi prvo sodišče ugotovilo, da je bilo ravnanje toženke glede posredovanja električne energije sosednjim objektom preko sporne omarice protipravno), ni mogoče odločiti, saj bi sodišče prisodilo nekaj drugega, kot se zahteva (2. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je brnenje oziroma hrup v predsobi hiše posledica notranjega števca ali sporne zunanje električne omarice, kot nasprotno zmotno meni pritožba. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, prvič zato, ker tožnice glede hrupa in glede nevarnosti za zdravje niso navedle konkretne trditvene podlage in niso postavile ustreznega tožbenega zahtevka. Drugič pa zato, ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi ugotavljalo, ali brnenje že predstavlja imisijo, ki bi opravičevala sodno varstvo (tožnice tudi niso predlagale postavitve izvedenca ustrezne stroke). Temu dodano pojasnilo prvega sodišča, da so notranje inštalacije last lastnika objekta, ki mora zanje poskrbeti sam, kar ne pomeni ugotovitve, da hrup izvira iz notranjega števca, na odločitev nima vpliva.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnice s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje pritožbene stroške. To velja tudi za toženca, ki z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

Primerjaj: tožba pod točko1, vloga tožeče stranke pod točko III in IV, odgovor na tožbo pod točko 2, vloga toženke pod točko III.

Če sta investitorja dala soglasje pod vplivom zmote, bi to morala izpodbijati s tožbo. Ne more pa stranka najprej soglašati z vgraditvijo elektro omarice, po več kot tridesetih letih pa zahtevati odstranitev s sklicevanjem, da soglasja ni bilo. Tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi bilo soglasje dano do preklica.