Jedro

Zgolj možnost, da bo nekoč lahko postala dedinja po prvotožencu, tožeči stranki ne daje položaja zainteresirane osebe po 92. členu OZ, kakor tudi ne pravnega interesa v smislu določbe drugega odstavka 181. člena ZPP. Pravica, kateri naj ugotovitvena tožba nudi pravno varstvo, mora že obstajati. Tožnica utemeljuje pravni interes tudi z bojaznijo, da po smrti očeta ne bo mogoče izvesti odločilnega dokaza, ki bi potrdil, da je pogodba nična. Na podlagi prvega odstavka 264. člena ZPP tožnica lahko predlaga zavarovanje dokazov, ni pa to dopusten razlog za vložitev ugotovitvene tožbe.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba razveljavi ter se tožba zavrže, v preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nična pogodba o priznanju lastninske pravice (v nadaljevanju pogodba), ki sta jo dne 2. 6. 2007 sklenila toženca in s katero je prvotoženec priznal drugotožencu lastninsko pravico na svojem 1/3 solastniškem deležu stanovanja z ident. št. 113 v petem nadstropju zgradbe, s pripadajočo kletjo št. 113 v prvem nadstropju zgradbe, B..., v skupni izmeri 61,15 m2, vpisanem v podvložku št. 707/29, k.o. L.Z. (točka 1). Tožnica je bila obsojena, da plača pravdne stroške tožene stranke v znesku 929,73 EUR, ki jih je v primeru zamude dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica izpodbija sodbo v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Neutemeljene so ugotovitve prvega sodišča, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe, ker še ni dedinja po prvotožencu. Tožba ni preuranjena, saj tožnica na podlagi sorodstvenega razmerja s prvotožencem (oče tožnice) utemeljeno pričakuje pravno korist, da bo po njem dedovala. To svojo pravno korist mora zavarovati sedaj, saj bo kasneje v zapuščinskem postopku po prvotožencu težje dokazovati dejstva.

Pritožba je deloma utemeljena.

Tako po 181. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot po 92. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se zahteva za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe, v kateri tožnik ni pogodbena stranka, da izkaže pravni interes za ugotovitveno tožbo. Tožnik mora ob vložitvi tožbe izkazati, da bi mu uspeh v pravdi na ugotovitev ničnosti pogodbe odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem (npr. zapuščinskem) ali drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu je že zagotovljena. Pravica še ni kršena, je pa ogrožena, zato je v takšnem primeru izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožba preuranjena, saj tožnica kot bodoča (možna) dedinja ne izkazuje pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe, ki jo je sklenil njen oče z drugotožencem. Tožnica tudi (še) ni »zainteresirana oseba« po 92. členu OZ. Zgolj možnost, da bo nekoč lahko postala dedinja po prvotožencu, ji ne daje položaja zainteresirane osebe po 92. členu OZ (glej sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 375/93), kakor tudi ne pravnega interesa v smislu določbe drugega odstavka 181. člena ZPP. Pravica, kateri naj ugotovitvena tožba nudi pravno varstvo, mora že obstajati (glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek s komentarjem, drugi odstavek stran 147 in prvi odstavek stran 148). Tožnica utemeljuje pravni interes tudi z bojaznijo, da po smrti očeta ne bo mogoče izvesti odločilnega dokaza (zaslišanje očeta), ki bi potrdil, da je pogodba nična. Na podlagi prvega odstavka 264. člena ZPP tožnica lahko predlaga zavarovanje dokazov, ni pa to dopusten razlog za vložitev ugotovitvene tožbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato bi moralo na podlagi 181. člena ZPP tožbo zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka. Le v navedenem obsegu je pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Delni uspeh tožnice s pritožbo odločilno ni vplival na njen končni uspeh, zato sama krije stroške pritožbenega postopka.