Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je blago po enem od računov vrnila, drugi račun pa plačala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig ... z dne ... obdržalo v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči plača znesek 306.767,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 26.617,50 SIT od 28.8.1994 dalje, 223.851,09 SIT od 5.10.1994 dalje, 5.699,00 SIT od 25.5.1995 dalje, 5.698,40 SIT od 15.6.1995 dalje, 4.228,60 SIT od 6.7.1995 dalje, 18.921,37 SIT od 24.8.1995 dalje in 21.752,44 SIT od 3.5.1996 dalje do plačila in 22.494,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1996 do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 127.470,12 SIT v 8 dneh. Zoper to sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka glede zneska 224.117,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 26.617,50 SIT od 28.8.1994 dalje in 223.851,09 SIT od 5.10.1994 dalje do plačila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče z njenimi razlogi strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja kot sledi v nadaljevanju. Pritožbeni očitki v zvezi z vrnitvijo blaga po računu št. 5885 z dne 20.9.1994 so neutemeljeni. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da izpovedi prič ne dokazujejo vrnitve blaga po spornem računu. Priča A. K. je res potrdla navedbo pritožnika, da se je neprodani presežek sladoleda po vsakokratnem končanem sejmu vrnil tožniku, ki mu je za vrednost sladoleda vrnil dobropis, ni pa mogla potrditi, da je bilo blago po spornem računu res vrnjeno, medtem ko je priča F. K. povedal, da je šofer, kateremu je bilo blago vrnjeno, vedno izdal dokument, ki sta ga podpisala šofer in tisti, ki je robo vrnil. Na prevzemnici št. 3274, ki naj bi bila takšen dokument, pa ni podpisov obeh strank, ampak le slabo čitljiv podpis šoferja. Priča S. E. pa je za vrnjeno blago po spornem računu izvedela posredno od tožene stranke in je po logiki stvari lahko vedela le to, kar tožena stranka zatrjuje. Pritožbena navedba, da je priča F. K. izpovedal, da so v spornem obdobju pri vozilih za razvažanje sladoleda odjemalcem uvajali novo aparaturo za avtomatsko obdelavo podatkov, ki je šofer ni znal uporabljati in je zato beležil sprejem blaga na prevzemnici št. 3274, je neutemeljena, saj priča K. tega sploh ni izpovedal. Prevzemnica št. 3247 tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje, da je bilo blago po spornem računu res vrnjeno, ampak prav obratno, da je bilo blago dobavljeno toženi stanki, ki je kot takšna tudi označena pod rubriko prejemnik blaga, pod rubriko prodajalec pa je označen šofer. Prav tako dejstva vrnitve blaga ne dokazuje opomba "blago vrnjeno Brumec oz. Brane" na prevzemnici, kar v pritožbi navaja pritožnik. Drži, da prevzemnice št. 3274 ni mogel sestaviti toženec, ker gre za službeno listino tožnika, ampak jo je sestavil šofer, ki je listino tudi podpisal, vendar je napačna razlaga pritožnika, da prav podpis šoferja pod rubriko prodajalec izključuje možnost toženčevega prevzema blaga, nasprotno, takšen podpis lahko le potrjuje dejstvo prodaje oziroma dobave blaga. Pritožnik tudi navaja, da se količina vrnjenega sladoleda vrednostno pokriva z zneskom, ki ga terja tožnik, kar naj bi kazalo, da gre za listino o prevzetem vrnjenem sladoledu. Tudi ta pritožbena navedba je neutemeljena, saj na prevzemnici št. 3274 cene artiklov sploh niso označene (označene so: šifra, naziv artikla in izdana količina komadov). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s plačilom računa št. 601982 z dne 13.8.1994. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki je verjelo priči K., knjigi prispelih računov tožene stranke pa ni pripisalo nobene dokazne vrednosti in je prepričljivo obrazložilo zakaj priči E. ne verjame. Le-ta je toženi stranki vodila poslovne knjige in bi zato morala vedeti, kakšni dokumenti se izdajo v primeru plačila računa, saj jih je potrebovala pri vodenju računovodstva in poslovnih knjig. Pritožnik se sklicuje na pričanje K., ki je izrecno navedel, da je bil pri tožencu z namenom izterjave neplačanih računov, vendar pri tem spregleda, da je ista priča tudi izpovedala, da je vedno, kadar je od stranke dobila denar, za prejeti zneske izdala potrdilo o plačilu, paragonski blok, katerega sta oba podpisala. Zgolj pavšalno pritožnik navaja, da se ne želi spuščati v razloge in motive, zakaj je Košir potem, ko je sprejel denar, uničil oba računa in se ob tem sklicuje na evidenco prispelih računov tožene stranke, ki je zaradi uničenja računov zabeležila njun storno. Omenjena evidenca prejetih računov tožene stranke tudi po oceni pritožbenega sodišča nima dokazne vrednosti, saj gre le za enostransko listino tožene stranke o interni evidenci računov. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi moral tudi K. za prejeti denar izstaviti blagajniški prejemek in ne le E. potrdila o plačilu, pa pritožbeno sodišče ponovno opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je K. vedno, ko je od stranke dobil denar, izdal paragonski blok, ki sta ga obe stranki podpisali, takšnega potrdila pa pritožnik ni predložil. Preizkus sodbe je torej pokazal, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77, na katere pritožbeno sodiče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 368. čl. ZPP/77 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Po določilu 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP/77 nosi stroške pritožbenega postopka stranka glede na uspeh. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške, nastale v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 uporabilo določbe ZPP/77, ki se je smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določilom 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.