Jedro

Nesklepčna je tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku oziroma pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Torej je tožba nesklepčna, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Da bi se ugotovilo, ali je tožba nesklepčna, je treba opraviti vsebinski in abstraktni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi sodišče moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Če bi moralo izdati ugodilno sodbo, potem je tožba sklepčna.

Načeloma sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da ko je sporno kakšno pravno odločilno dejstvo, mora tožeča stranka podati podrobnejše trditve o tem dejstvu. Vendar pa je treba tudi v takšnih primerih upoštevati pravo mero in dopustiti, da sodišče določene podrobnosti ugotovi z izvajanjem dokazov. V tem primeru namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka dala naročilo za dobavo in montažo nadgradnje M. d. o. o. (T. oziroma G. G.). Vprašanje pa je v kakšni vlogi ga je M. d. o. o. sprejel: kot samostojna oseba, ki je nato kot kupka tožeči stranki naročila dobavo nadgradnje, ali kot zastopnica tožeče stranke. V prvem primeru je bila prodajna pogodba sklenjena med tožečo stranko in družbo M. d. o. o. v drugem pa med pravdnima strankama. To pa se po oceni pritožbenega sodišča v tem konkretnem primeru upoštevajoč vse okoliščine lahko razjasni tudi z izvedbo dokaznih predlogov z zaslišanjem strank in prič.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 21.850,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.430,06 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka navkljub materialnemu procesnemu vodstvu ni ustrezno dopolnila svojih navedb o pravno odločilnih dejstvih glede sklenitve pogodbe med pravdnima strankama. Pojasnilo je, da tožeča stranka ni pojasnila konkretno kdaj, konkretno s kom pri toženki in konkretno s katerimi izjavami naj bi eden, drugi ali oba G. v toženkinem (pravilno: tožničinem) imenu s tožnico (pravilno toženko) dosegla soglasje, da se drug do drugega zavežeta za dobavo in namestitev nadgradnje.

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih je predlagala ustrezno stroškovno spremembo. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku na podlagi računa št. 000-1-1/17 z dne 28. 6. 2017 vtoževala plačilo za prodano termoizolacijsko nadgradnjo UNIAL/J7 15W1 TPS H101.13 BA dolžine 6310 mm za vozilo MAN TGM 18.340 (v nadaljevanju: nadgradnja) v višini 21.850,00 EUR. Trdila je, da je prodajno pogodbo s toženo stranko sklenila po zastopnikih ter da ji tožena stranka po dobavi in montaži nadgradnje izstavljenega računa ni plačala.

6. Tožena stranka je trditvam o neposrednem poslovnem razmerju s tožečo stranko nasprotovala. Trdila je, da je dobavo in montažo nadgradnje naročila izvajalcu, družbi M. d. o. o. Zatrjevala je, da je tožeči stranki dobavo nadgradnje naročila družba M. d. o. o., ki je na tovornjak tožene stranke nadgradnjo tudi montirala. Pojasnila je, da ji je družba M. d. o. o. za dobavo in montažo nadgradnje izdala račun, katerega je v celoti plačala.

7. Med pravdnima strankama v tem primeru ni bilo sporno, da je tožeča stranka prejela naročilo za dobavo nadgradnje za tovornjak tožene stranke. Glede predmeta prodajne pogodbe in cene med trditvami pravdnih strank ni bilo nasprotij. Iz trditev obeh strank tudi izhaja, da je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila, saj je nadgradnjo dobavila na naslov družbe M. d. o. o., ki je nadgradnjo namestila na tovornjak tožene stranke. Nadgrajen tovornjak je bil nato toženi stranki predan s strani družbe M. d. o. o. 8. Sporno med pravdnima strankama pa je bilo, kdo je s tožečo stranko sklenil prodajno pogodbo, tožena stranka ali družba M. d. o. o. Skladno z določilom 212. člena ZPP2 mora tožeča stranka navesti dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je v tem postopku po opravljenem materialnem procesnem vodstvu sodišča prve stopnje trdila, da je bila pogodba s toženo stranka dogovorjena po zastopnikih tožeče stranke, T. in G. G. iz družbe M. d. o. o. Trdila je tudi, da je direktor tožeče stranke V. V. zastopnikoma dal ustno pooblastilo za zastopanje ter da sta bila predstavnika tožene stranke T. S. in A. K. o tem seznanjena (glej list. št. 77).

9. Nesklepčna je tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku oziroma pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Torej je tožba nesklepčna, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Da bi se ugotovilo, ali je tožba nesklepčna, je treba opraviti vsebinski in abstraktni preizkus, kakšno sodbo (ugodilno ali zavrnilno) bi sodišče moralo izdati, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična.3 Če bi moralo izdati ugodilno sodbo, potem je tožba sklepčna. Torej je treba v tem primeru ugotoviti, ali bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, če bi se trditve tožeče stranke, da je bila pogodba s toženo stranka dogovorjena po zastopnikih tožeče stranke, T. in G. G. iz družbe M. d. o. o. izkazale za resnične. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti med strankama (prvi odstavek 125. člen OZ), pri čemer se kupec s prodajno pogodbo zaveže, da bo prodajalcu za stvar, ki jo kupi, plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ).

10. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki dogovorita o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (18. člena OZ). Pogodba se lahko sklene tudi po zastopniku (prvi odstavek 69. člena OZ). Skladno z drugim odstavkom 69. člena OZ upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ). Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena pa mora zastopnik obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega, vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.

11. Iz pojasnjenega izhaja, da je lahko prodajna pogodba veljavno sklenjena tudi po zastopnikih ter da pogodba, ki jo sklene zastopnik, neposredno zavezuje zastopanega in tretjo osebo. Torej bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi, če bi se izkazalo, da so trditve tožeče stranke, da je bila pogodba s toženo stranka dogovorjena po zastopnikih tožeče stranke, T. in G. G. iz družbe M. d. o. o., resnične. V tem primeru bi namreč bila v prodajnem razmerju s tožečo stranko kot prodajalko tožena stranka.

12. Načeloma sicer drži stališče sodišča prve stopnje, da ko je sporno kakšno pravno odločilno dejstvo, mora tožeča stranka podati podrobnejše trditve o tem dejstvu. Vendar pa je treba tudi v takšnih primerih upoštevati pravo mero in dopustiti, da sodišče določene podrobnosti ugotovi z izvajanjem dokazov.4 V tem primeru namreč ni bilo sporno, da je tožena stranka dala naročilo za dobavo in montažo nadgradnje M. d. o. o. (T. oziroma G. G.). Vprašanje pa je v kakšni vlogi ga je M. d. o. o. sprejel: kot samostojna oseba, ki je nato kot kupka tožeči stranki naročila dobavo nadgradnje, ali kot zastopnica tožeče stranke. V prvem primeru je bila prodajna pogodba sklenjena med tožečo stranko in družbo M. d. o. o. v drugem pa med pravdnima strankama. To pa se po oceni pritožbenega sodišča v tem konkretnem primeru upoštevajoč vse okoliščine lahko razjasni tudi z izvedbo dokaznih predlogov z zaslišanjem strank in prič.

13. Upoštevajoč vse pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožba nesklepčna. Tožeča stranka je namreč po presoji pritožbenega sodišča zadostila minimumu potrebnih trditev o pravno odločilnih dejstvih za sklepčnost tožbe.

14. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava. To pa zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanji pravdnih strank in prič v zvezi z razmerji med njimi pri sklenitvi prodajne pogodbe in posledično ni opravilo dokazne ocene o resničnosti trditev tožeče stranke glede sklenitve prodajne pogodbe s toženo stranko po zastopnikih. Tako bi pritožbeno sodišče moralo izvesti dokaze z zaslišanjem strank in prič ter bi nato prvič napravilo dokazno oceno. To pa ne bi pomenilo le dopolnitev dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo. Ker bi tako šele pritožbeno sodišče prvič presojalo, ali je bila med pravdnima strankama po zastopnikih sklenjena zatrjevana prodajna pogodba, bi to lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja).

15. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi že na podlagi očitkov o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z nesklepčnostjo tožbe, se do ostalih pritožbenih očitkov ni opredelilo.

16. Odločitev o stroških je skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava o sklenitvi pogodbe presoditi, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba.

PRAVNI POUK Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Besedilo 212. člena ZPP se glasi: „Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.“ 3 Primerjaj: M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2016, str. 45; N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 6-7, leto 2009, str. 1638-1648; VSRS sodba II Ips 467/2001 z dne 7. 3. 2002. 4 M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2016, str. 45.