Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cp 3056/2013

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.3056.2013 Civilni oddelek

motenje posesti izvrševanje soposesti sprememba obstoječega posestnega stanja dovoljena samopomoč
Višje sodišče v Ljubljani
15. januar 2014

Povzetek

Sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice, ki je trdila, da toženca motita v izvrševanju soposesti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica s postavitvijo kolesarnice spremenila način izvrševanja soposesti tožencev na spornem dvorišču. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca imela pravico do uporabe spornega prostora, in da je tožnica s postavitvijo kolesarnice motila toženca. Tožnica je bila dolžna sama kriti stroške pritožbenega postopka.
  • Motnja v izvrševanju soposestiAli je tožnica s postavitvijo kolesarnice motila toženca v izvrševanju soposesti na spornem dvorišču?
  • Ugotovitev dejanskega stanjaAli je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje glede uporabe spornega prostora in postavitve kolesarnice?
  • Odločitev o stroških postopkaAli je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka in o tem, kdo jih krije?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

S postavitvijo kolesarnice je tožnica nedvomno motila toženca v dotakratnem izvrševanjem soposesti. Pri tem niti ni pomembno, da je kolesarnico postavila znotraj mej podesta, na katerem so prej stale stopnice. Bistveno je, da je s tem spremenila dotedanji način izvrševanja soposesti tožencev na spornem dvorišču in njegovem zračnem prostoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da z zemljišča za hišo na JZ delu odstranita plastične sode ter korita z rožami in da porušita oporni betonski zid ter se v bodoče vzdržita takšnih dejanj, tako da bo dostop do zadnjega dela hiše na nepremičnini, parc. št. 645/10, k. o. X povsem prost, (II.) zavrglo je tožbeni zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožencev), da je toženka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) dolžna vzpostaviti prejšnje stanje z odstranitvijo kolesa pred vhodom na JZ strani hiše na naslovu B. ulica 3d, ter se je dolžna v bodoče vzdržati dejanj nameščanja kolesa in kakršnihkoli rož v cvetličnih loncih ter drugih premičnin na omenjeno dvorišče, (III.) ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v delu, ki se nanaša na odstranitev kolesarnice (IV.) tožnici naložilo, da se je dolžna v bodoče vzdržati dejanj postavljanja kolesarnice, kar preprečuje mirno posest dvorišča pred vhodom v stanovanje tožencev, (V.) v presežku tožbeni zahtevek tožencev zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna plačati tožencema njune pravdne stroške v višini 277,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I., III., IV. in VI. točko sklepa vlaga pritožbo tožnica iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni ter tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne. Sodišče se je preveč osredotočilo na fotografije, ki ne prikazujejo celotnega stanja na spornem prostoru. O tem bi moralo upoštevati izpovedbo S.P. Prav tako na fotografijah ni razvidno, da bi toženca karkoli hranila na prostoru pod stopnicami. Sodišče ni dovolj analiziralo prič, ki jih je predlagala tožnica, ne drži tudi, da gre zgolj za bližnje sorodnike in prijatelje. Sorodnik tožnice je le U.P., ki je izpovedal enako kot priča I.S., ki ni niti sorodnik niti prijatelj. N. in T.L. sta izpovedovala skladno kot priči P. in P., I.R. je tožničina dobra znanka, ki ji je pomagala pri zalivanju rož, T.V. je tožničin stanovski kolega, F.P. in F.Po. pa sta opravljala le dela (namestitev kovinske konstrukcije, odstranitev lesene ograjice), zato bi se sodišče na njuni izpovedbi moralo opreti. Sodišče je tudi nekorektno povzelo letnico glede postavitve ograjice, kot jo je navedel F.Po. Vse priče, predlagane s strani tožnice, so potrdile, da so pod kovinskimi stopnicami videvale razne stvari, do teh navedb pa se sodišče ni opredelilo in zato zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ignoriralo navedbe I.R., da je tožnica pod stopnicami hranila gradbeno orodje, kakšno vedro in kolo, tam je bilo tudi cvetlično korito. Tega je opazila tudi R.S. O hrambi kolesa so izpovedali T.L., U.P., T.V., N.L., T.L. in F.Po. Zakaj je sodišče verjelo le navedbam o cvetličnem koritu, ni jasno obrazloženo. Izključna posest tega prostora je izkazana najmanj od takrat, ko je tožnica prestavila kovinsko omarico za čevlje na desno stran vrat stanovanja tožencev. Tožnica je uporabljala stopnice, kar so potrdile zaslišane priče. Napačna je ugotovitev, da naj tožnica ne bi zagradila prostora z leseno ograjo. Po odstranitvi kovinske ograje, kar je naredil toženec, je tožnica naročila izdelavo lesene pergole, ki jo je namestila priča P., o njej pa so izpovedale tudi druge priče. Sodišče v 21. točki obrazložitve napačno povzema izpovedi tožnice in priče P. glede letnice postavitve ograje. Da je bila obraščena lesena mreža, je potrdilo šest prič. Napačen je tudi sklep sodišča, da je tožnica do odstranitve stopnic posest na dvorišču izvrševala tako, da je imela cvetlično korito, iz katerega so rasle ovijalke, preostali del dvorišča pa naj bi uporabljala zgolj za dostop do tega cvetličnega korita. Sodišče ni upoštevalo konflikta med S. in tožnico ter je omenjeni priči verjelo, čeprav so njene izjave lažne. Spregledalo je tudi, da stopnice niso bile ravne ter so se v zgornjem delu spuščale polkrožno in že pri četrti stopnici segale skoraj do polovice višine vrat, ki vodijo v stanovanje tožencev. Ti so bili torej ovirani pri vnosu oziroma iznosu večjih predmetov v stanovanje že s stopnicami, kar je v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da je tožnica motila posest tožencev in gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča N.L. je tudi povedala, da sta toženca normalno prinesla kavč v stanovanje. Napačen je zaključek, da sta toženca v soposesti tlakovanega podesta pod stopnicami. Podest je zgradila tožnica, zgrajen je bil v širini in dolžini stopnic, temu pa ustrezajo tudi dimenzije kolesarnice. Tožnica je stopnice uporabljala za dostop do stanovanja. Sodišče ne očita nedoslednosti pričam tožencev. Ta se kaže glede postavitve železne omare, saj tožnica trdi, da je bila omara premaknjena v letu 2008, toženca pa, da je stala pod stopnicami do leta 2009. Nasprotja v izjavah je zaznati tudi pri A.J. in R.S. Ne drži, da bi toženka sode in korita postavila 26. 10. 2011, saj je v spisu poziv odvetnika V. že z dne 25. 10. 2011. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da naj bi tožnica začela predmete postavljati na prostor pod stopnicami šele 5. 10. 2011, kolo pa 8. 10. 2011. Ni sporno, da so stranke imele del dvorišča za hišo, ki je predmet tega postopka, v soposesti, nikakor pa ne tlakovanega podesta pod stopnicami oziroma pod balkonom in kolesarnico. Sodišče tudi ni izmerilo širine vrat tožencev, zato ni jasno, zakaj toženca ne moreta vnašati predmetov v stanovanje. Kolesarnica je postavljena v enakem ali celo manjšem obsegu, kot je bil obseg stopnišča in prostora pod njim. Tožencema ni otežen dostop do vrat ter lahko še vedno puščata čevlje pod napuščem. Sodišče je ukazalo tožnici podreti celotno kolesarnico, čeprav ta stoji tam, kjer so prej stale stopnice, torej na prostoru izključne posesti tožnice. S tem je kršilo določila 132. do 135. člena SPZ. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča o stroških postopka.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najznačilnejša posledica posesti je njena samostojna in od pravice do stvari neodvisna pravna zaščita. Ta je potrebna, da se prepreči samovoljno uveljavljanje pravic in izvajanje posegov, ki spreminjajo dotedanje izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Tožnica v konkretnem primeru zatrjuje, da je izključna posestnica prostora na JZ delu hiše na naslovu B 3d, v obsegu „podesta“, iz katerega so prej vodile stopnice za dostop v njene zgornje nadstropje, sedaj pa je tam postavila kolesarnico z balkonom. Pritožbeno sodišče, ki je tudi samo podrobno vpogledalo priložene fotografije, nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki na tem mestu izvrševali soposest ter torej prostor ni bil zgolj pod izključno dejansko oblastjo tožnice. Tožnica in toženca so skupaj z zakoncema S. solastniki omenjene stanovanjske hiše, sporni prostor pa se nahaja v neposredni bližini vhoda v stanovanje tožencev, medtem ko je glavni vhod v stanovanje tožnice na drugi strani objekta. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da si je tožnica omenjeni prostor res poskušala že predhodno lastiti z ogrado iz kovinske mreže, ki pa je bila odstranjena s strani toženca v letu 2008. Ta je nato tam postavil kovinsko omaro, ki jo je prestavila tožnica in na podest postavila cvetlično korito, verjetno pa občasno še druge predmete, kot je zatrjevala med postopkom. Nedvomno je precej stvari naložila tja po odstranitvi stopnic, kar izkazujejo predložene fotografije (npr. B13, B10), vse to pa ni pravno odločilno. Zgolj parkiranje kolesa ali postavljeno korito za rože ob vhodu v stanovanje tožencev, še ne pomeni, da tudi toženca prostora nista mogla vsaj delno uporabljati. Gre za področje pod napuščem neposredno pred vhodom v njuno stanovanje, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek iz 27. točke sklepa glede uporabe spornega dela zemljišča tudi s strani tožencev, tako za dostop do hiše (vsaj ob prenosu tovorov), kot tudi za občasno puščanje čevljev ali drugih stvari pred vhodom v stanovanje. S postavitvijo kolesarnice je tožnica nedvomno motila toženca v dotakratnem izvrševanjem soposesti. Pri tem niti ni pomembno, da je kolesarnico postavila znotraj mej podesta, na katerem so prej stale stopnice. Bistveno je, da je s tem spremenila dotedanji način izvrševanja soposesti tožencev na spornem dvorišču in njegovem zračnem prostoru. Tožnica je ob zaslišanju izpovedala, da toženca nimata dostopa do sedaj zagrajene kolesarnice, pa tudi, da ko odpre vrata kolesarnice, ki se odpirajo proti vhodnim vratom tožencev, slednja ne moreta izstopiti iz stanovanja na način, kot sta izstopala običajno, temveč se morata vratom izogniti. To pa je v tej pravdi bistveno. Tožnica je torej sama izpovedala, da ob uporabi kolesarnice omejuje toženca v dosedanjem načinu izvrševanja njune posesti, pritožbeno sodišče pa sledi tudi nadaljnjemu zaključku sodišča prve stopnje, da fiksnost omenjene kovinske konstrukcije ovira toženca pri prenašanju večjih stvari v njuno stanovanje. Tožnica je v postopku sicer zatrjevala, da je pred tem pod stopnicami imela postavljeno leseno pergolo, po kateri se je vzpenjala plezalka, vendar tudi iz njenih trditev ne izhaja, da bi bila ta pergola postavljena v enakem obsegu, kot je sedanja kolesarnica, zato očitno za toženca ni bila moteča. Lesena pergola (tudi če je stala na zunanjem robu sedanje kolesarnice), ni imela vrat, ki bi se odpirala proti vhodnim vratom toženca, ter je stanje po postavitvi sporne kolesarnice sedaj bistveno drugačno. Odločitev sodišča je v delu, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožencev po nasprotni tožbi glede tožničinega motilnega ravnanja s postavitvijo kolesarnice, že iz navedenih razlogov pravilna, zato pritožbeno sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo na navedbe pritožnice v zvezi z dokazno oceno posameznih prič. Tudi če bi namreč držale navedbe vseh tožničinih prič, to na sprejeto odločitev glede omenjenega motilnega ravnanja ne bi vplivalo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z netočnim povzemanjem izpovedb prič, saj se te izpovedi ne nanašajo na pravno odločilna dejstva. Pravilno je uporabilo tudi določilo 34. in 35. člena SPZ, ko je tožnici ukazalo podreti celotno kolesarnico (ne pa nadgrajenega balkona), saj je bila ta po odstranitvi stopnišča v celoti na novo zgrajena in njena delna odstranitev ne bi bila mogoča. 6. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno graja odločitev v I. točki izreka sklepa, s katero je zavrnjen njen tožbeni zahtevek na odstranitev plastičnih sodov in korita z rožami ter na porušitev betonskega zidu s strani tožencev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da sta se toženca poslužila dovoljene samopomoči (31. člen SPZ), ko sta ponovno vzpostavila s strani tožnice porušen oporni zid. Sodišče je tudi pravilno dokazno ocenilo izpoved priče N.L., da sta toženca postavila sode na drugo mesto, kot zatrjuje tožnica, in sicer naj bi ju postavila ob vhodna vrata ter v bližini kovinske omarice in ne na sporni podest. Ker pa je tožnica na tem podestu pred izgradnjo kolesarnice izvrševala soposest skupaj s toženci, tudi morebitna postavitev dveh korit za rože, njene soposesti, ki je bila v občasni uporabi tega prostora za odlagalno površino, ne bi ovirala.

7. Tožnica zgolj pavšalno napada odločitev o stroških postopka, na tako nekonkretizirane očitke pa pritožbeno sodišče ni dolžno odgovoriti.

8. Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia