Jedro

O istem zahtevku, o katerem že teče pravda, se ne more začeti nova pravda med istimi strankami. Z novim zahtevkom je izenačen tudi zahtevek, ki ga prvotožena stranka ugovarja v pobot. Do streljanja je prišlo po krivdi prvega toženca, ki je tožnika spravil v stanje, da je streljal in zato ravnanja tožnika (uporaba strelnega orožja) ni mogoče oceniti kot prispevka k nastanku tožnikove škode.

Tožniku pripada odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kamor lahko kot posredne telesne bolečine uvrstimo težave, ki so nastale v okviru posttravmatske stresne motnje: motnje spanja, bolečine v trebuhu, tesnobnost, anksioznost, nemir, preobčutljivost, nočne more, podoživljanje stresnega dogodka ter hude strahove ob srečanju oseb, ki so ga spominjale na prvega toženca, umik iz družbe in precejšnja socialna izolacija.

O razžalitvi govorimo takrat, če gre za formalno žalitev, psovke, izraze omalovaževanja, žaljive vrednostne sodbe ipd. Zadostuje že zavest, da je dejanje objektivno žaljivo in sposobno, da žali čast in dobro ime ter voljo storilca storiti to dejanje kot pri vsaki drugi nepremoženjski škodi je tudi pri tej odločilen kriterij njena intenzivnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine v znesku 10.015,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2005 do plačila ter zavrglo pobotni ugovor L. Š. in toženim strankam solidarno naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka tožeče stranke v višini 3.852,13 EUR s pripadki.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožujejo vsi trije toženci, prvotoženi pa tudi zoper odločitev o zavrženju pobotnega ugovora. Provotoženi uveljavlja vse tri pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tudi v obrazložitvi pritožbe priznava, da je bil s sodbo II K 140/01 Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi z dogodkom 9.9.1999 pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega storitve izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, a hkrati poudarja, da 318. člen KZ spada v 23. poglavje Kazenskega zakonika, ki nosi naslov kazniva dejanja zoper premoženje. Po mnenju pritožnika je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno kazensko sodbo samo v primeru, če bi tožnik uveljavljal odškodnino iz naslova materialne škode in se pri tem skliceval, da mu je materialna škoda nastala kot posledica kaznivega dejanja, za katero je bil pravnomočno obsojen. Nepremoženjska škoda, ki jo tožnik uveljavlja v tem postopku ni neposredno povezana s kaznivim dejanjem kot je opisano v sodbi II K 144/01. Ker je nepremoženjska škoda, ki je predmet te pravde nastala pred več kot tremi leti od vložitve tožbe, je zahtevek tožnika zastaral. Enako velja tudi za modifikacijo zahtevka med postopkom. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo na podlagi katerega določila Zakona o pravdnem postopku je zavrglo pobotni ugovor. Vložitev pobotnega ugovora ne pomeni začetka nove pravde med istimi strankami, ampak je to materialnopravni ugovor, ki bi ga sodišče tako moralo tudi obravnavati. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje odgovorov na obširne pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ki jih je prvotoženi navedel v pripravljalni vlogi z dne 9.12.2008 je zato predlagal postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Nenazadnje je bilo z zavrnitvijo predloga po postavitvi novega izvedenca kršeno tudi načelo kontradiktornosti, saj je vsaka stranka v postopku upravičena do tega, da ji sodišče podeli enake možnosti za dokazovanje svojih pravnorelevantnih trditev. Sodišče je med telesne bolečine uvrstilo posttravmatsko stresno motnjo, kar nedvomno ne sodi v kategorijo telesnih bolečin. Sodišče bi moralo odločiti samo o tistih bolečinah, ki so v tožbi kot takšne opisane. To pa je poškodba ustnice in prav nič drugega. Terjatev je tudi že zastarana. Zahtevek za psihične bolečine ali nevšečnosti pa nikoli ni bil postavljen. Tudi zahtevek za prestani strah ni utemeljen. V kolikor gre za primarni strah neposredno ob in po dogodku je prvenstveno potrebno upoštevati ugovor zastaranja. Kar se tiče sekundarnega strahu pa bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je sploh pravnorelevanten zahtevek za strah, ki naj bi ga utrpel zločinec (tožnik) v bojazni pred povračilnimi dejanji svoje žrtve (prvotoženo stranko). Toženec ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj ga je prizadelo predvsem to, da so o dogodku pisali časopisi, da so se mu prijatelji, ki so to brali posmehovali, oče pa ga je zaradi streljanja odklanjal. V časopisih ni bilo nikakršnih negativnih vrednostnih sodb v zvezi s tožnikom, če pa se je odločil, da strelja na človeka, mora posledice, ki jih prinaša publiciranje v medijih nositi sam. Škoda, ki jo uveljavlja, ni v vzročni zvezi z dejanjem, ki se prvotoženemu očita.

Tudi drugotoženi izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika. V obrazložitvi navaja, da izvedeni dokazi ne dajejo dovolj podlage za zaključek, da sta drugo in tretjetožena stranka naročila izterjevalca (prvotoženca). Vse kar je M. V. storil in kar tudi priznava je, da je povabil tožnika na sestanek v podjetje, da bi uredili poravnavo dolga, zato ni podlage za solidarno odgovornost drugotoženca. V kazenskem postopku je bila zahteva za opravo preiskave zoper drugotoženo pravnomočno zavrnjena, ker ni bilo podlage za utemeljen sum v smeri sodelovanja pri izvršitvi kaznivega dejanja. Drugotoženi tudi v pritožbenem postopku vztraja, da prvotoženega ni poznal, niti ni vedel, da se bo ta nahajal v prostorih podjetja, ko je po telefonu tja povabil tožnika (9.9.1999). Sodišče je prezrlo, da izterjava obstoječega dolga ne predstavlja kaznivega dejanja izsiljevanja, zato pomoč ali napeljevanje nista kaznivo dejanje. Če sodišče prve stopnje meni, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pa bi bilo v konkretnem primeru potrebno govoriti vsaj o tožnikovi sokrivdi, saj ne gre prezreti, da je tožnik 10.9.1999 na sestanek prišel z nabito pištolo in da zato ni mogoče govoriti o silobranu. Navaja, da so toženci predlagali postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, ker le-ta ni odgovoril na številna vprašanja v zvezi z nastalo škodo in vzročno zvezo kot jo zatrjuje tožnik. V nadaljevanju pritožba parlamentira z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z nastalo škodo in vzročno zvezo. Izvedenec na večino relevantnih vprašanj ni odgovoril, pritožnik pa tudi ni znal pojasniti, zakaj zaradi hudih psihičnih težav ni obiskal psihiatra. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne, saj ni podlage za odškodninsko odgovornost proti drugotoženi stranki, podrejeno pa, da sodbo razveljavi z napotilom na postavitev novega izvedenca in ponovno kritično analizo vseh izvedenih dokazov, ki bodo pripeljali do drugačne odločitve sodišča prve stopnje.

Tudi tretjetožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pravdno sodišče je v sodbi z dne 12.3.2009 ugotovilo, da je tretjetoženi napeljevalec h kaznivemu dejanju izsiljevanja. Pri tem je prezrlo, da je v času izdaje sodbe že veljal člen 213 KZ-1, ki dejanja, kot ga je storil prvotoženi sploh ne določa kot kaznivo dejanje. Oče se je od tožnika distanciral, ko je v časopisu prebral česa je zmožen njegov sin. Postravmatska stresna motnja je kvečjemu posledica dogodka drugega dneva (10.9.1999) in je zanjo odgovoren tožnik sam, potem ko je streljal na človeka in ga je zaradi tega policija pridržala in odvedla k preiskovalnemu sodniku. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa ni prisotno le od 9.9.1999, saj je bil tožnik že pred tem delovno neaktiven in tako je tudi danes. Izvedenec psihiater pri delu ni uporabil nobenih objektivnih metod, sodišče pa je predlog tožene stranke po postavitvi kliničnega psihologa zavrnilo. Razen zaslišanja tožnika tako ni bila uporabljena nobena objektivna metoda, kljub temu, da v njegovi zdravstveni dokumentaciji ni nobenega zapisa, ki bi potrjeval njegove težave, saj zdravnika ni obiskal. Od povprečno razumnega človeka pa je mogoče pričakovati, da bo obiskal zdravnika, če ima psihične težave, posebej še, če to traja pet let. Tožnik je v svoji tožbi z dne 11.9.2002 kot dokaz priložil psihiatrično izvedeniško mnenje dr. Ž., iz katerega sledi, da potrebuje ambulantno psihiatrično zdravljenje. Kljub temu nikoli ni obiskal zdravnika, ampak je v septembru istega leta raje vložil odškodninsko tožbo.

Pritožbe niso utemeljene.

Glede temelja tožbenega zahtevka: Med pravdnimi strankami ni spora o okoliščini, da je bil prvotoženi pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, ker je s silo in resno grožnjo izterjal dolg dne 9.9.1999 na sedežu družbe I…, d.o.o.. Tožnika, ki naj bi bil navedeni družbi dolžan približno 4.000.000,00 SIT je prisilil, da je privolil v odtujitev svojega avtomobila, za garancijo za čimprejšnje vračilo dolga. K tej odločitvi ga je prisilil z grožnjami, silo in poniževanjem in mu povedal, da je prišel v d.o.o. zato, da bo uredil finančno disciplino. Zmerjal ga je s prascem, bleferjem in drugimi kletvicami. Z dlanjo ga je močno udaril po ustih, nato pa tožniku dovolil, da odgovarja šele, ko mu prvi toženi prikima in s tem da dovoljenje, za katero mora tožnik prej prositi z dvigom roke. Med zasliševanjem je bil ves čas navzoč tudi neznan moški, ki je stal za Š. hrbtom, da bi ga na Š. ukaz udaril, če bi mu le-ta dal znak s tleskom prstov. Neznanec je namreč na tlesk prstov izpolnjeval Š. ukaze in storil raje več kot manj. Š. je tudi zagrozil, da bo tožniku, v primeru, če bi obvestil o dogajanju policijo, v primežu polomil roke in noge. Ker tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine temelji na identičnem dejanskem stanju, je civilno sodišče vezano na ugotovitev tistih dejstev iz kazenske pravnomočne sodbe, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Dejstev, ki obenem tvorijo tudi podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti pravdno sodišče sploh ne sme ugotoviti drugače, zato je na podlagi pravnomočne kazenske sodbe mogoče zaključiti, da se je zatrjevani škodni dogodek zgodil. Ravnanje prvotoženega je kot znak kaznivega dejanja opredelilo že kazensko sodišče in nato je civilno sodišče, ki obravnava isti historični dogodek vezano. Ravnanje prvotoženega je kazensko sodišče obravnavalo kot kaznivo dejanje izsiljevanja in prav zaradi tega ravnanja tožnik uveljavlja plačilo odškodnine. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi posledic dogodka z dne 9.9.1999 tudi naslednji dan 10.9.1999, ko se je po nalogu prvotoženega ponovno moral srečati s toženci in mu je prvotoženi ponovno začel groziti in se mu približevati. Takrat je tožniku "počil film" in je potegnil pištolo ter ustrelil. Izvedenec je ugotovil, da so depresivnost, tesnobnost, motenje spanja, posttravmatska stresna motnja, pomanjkanje energije in volje, prestani strah zaradi nasilja, žalitev in poniževanja, posledica dogodka, ki se je odvijal 9.9.1999 in še naslednji dan (dogajanje 9. in 10.9.1999 namreč predstavlja celoto), zato prvotoženi ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje o vezanosti na kazensko sodbo (13. člen ZPP).

Neutemeljen je tudi ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije drugo in tretjetožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo s pojasnilom v drugem delu prvostopne sodbe na strani 9. Civilna odgovornost je namreč drugačna in strožja od kazenske odgovornosti. Kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev (predpostavk) določenih v 206. čl. ZOR. V tem primeru oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja škode, ampak mora dokazati, da obstaja položaj, ki je podlaga (predpostavka) za uporabo pravil o solidarni odgovornosti ter seveda ostali predpostavki: protipravnost in škoda. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je tožeča stranka takšen položaj v primeru drugo in tretjetožene stranke brez dvoma tudi dokazala. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, da drugo in tretjetoženi dogodka izsiljevanja nista le opazovala, ampak prvotoženega h kaznivemu dejanju napeljevala, ker sta takšno ravnanje celo naročila, saj sta imela interes, da se poplača dolg, ki ga ima tožnik do družbe. V ta namen sta vzpostavila stik s prvotoženim in mu naročila, naj z izsiljevanjem zanju izterja dolg tožnika do družbe. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da prvotoženi, ki tožnika sploh ni poznal, tega ne bi brez razloga izsiljeval, prav v zvezi z omenjenim dolgom. Tožnika je v prostore d.o.o. povabil drugotoženec. Drugo in tretjetoženi sta bila tista, ki sta imela interes, da tožnik poplača svoj dolg do družbe, pri samem dogajanju v prostorih družbe pa sta bila tudi navzoča. Tožnik je moral svoj osebni avto prepisati na tretjetoženega kot zavarovanje za dolg do družbe. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je ravnanje drugo in tretjetoženega v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi dogajanje drugega (10.9.1999) dne v celoti pripisati toženi stranki, saj je tožnik drugega dne moral priti, prvotoženi pa je spet pristopil k tožniku in mu rekel, da ga je treba disciplinirati in vzgojiti ter stopil proti njemu, ko je tožniku "počil film", saj je sebe videl razbitega na tleh, kar je imelo za posledico, da je potegnil pištolo in streljal. Tudi izvedenec je v izvedenskem mnenju pojasnil, da ni mogoče razmejiti, koliko so psihične težave posledica dogodkov prvega, koliko pa drugega dne in da je dogodek pravzaprav povezan v celoto ter se je napetost zaradi dogodkov 9.9.1999 naslednji dan samo še stopnjevala, in da to lahko pripelje do popolnoma nekontroliranih reakcij in odzivov. Zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je do streljanja prišlo po krivdi prvega toženca, ki je tožnika spravil v stanje, da je streljal in da zato ravnanja tožnika (uporaba strelnega orožja) ni mogoče oceniti kot prispevka k nastanku tožnikove škode.

O zavrženju pobotnega ugovora: Neutemeljena je pritožbena trditev prvotožene stranke, da je prvostopno sodišče nepravilno zavrglo pobotni ugovor. Odločitev in razlogi prvostopnega sodišča so pravilni. Zahtevek, ki ga je prvotožena stranka hotela uveljaviti s pobotnim ugovorom je prvotožena stranka že sodno uveljavljala v drugi pravdi, ki še ni končana. O istem zahtevku, o katerem že teče pravda, pa se ne more začeti nova pravda med istimi strankami (3. odstavek 194. člena ZPP). Z novim zahtevkom je izenačen tudi zahtevek, ki ga prvotožena stranka ugovarja v pobot (3. odstavek 333. člena in 3. odstavek 338. člena ZPP). Ker je podana litispendenca je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pobotni ugovor zavrglo (3. odstavek 194. člena ZPP).

O zastaranju: Odškodninska terjatev zastara v treh letih (1. odstavek 376. člena in 1. odstavek 372. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega pregon je predpisan daljši zastaralni rok (od treh let), pa odškodninski zahtevek in z njim povezani obrestni zahtevek proti odgovorni osebi zastarata, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona (1. odstavek 377. člena ZOR). Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega in z njim povezanega obrestnega zahtevka (2. odstavek 377. člena ZOR). V obravnavani zadevi je prvotoženi tožniku škodo povzročil s kaznivim dejanjem (izsiljevanje). To v odnosu do prvotoženega vpliva tudi na dolžino zastaralnega roka za tožnikov odškodninski oziroma z njim povezan obrestni zahtevek, pa tudi na vprašanje pretrganja zastaranja. Začetek kazenskega postopka zoper prvotoženega je povzročil pretrganje zastaranja tožnikove odškodninske terjatve in z njo povezane obrestne terjatve, vse do 13.5.2004, (ko je bil prvotožni pravnomočno obsojen) kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi. Tožnik je tožbo v tej odškodninski zadevi vložil že pred tem 12.9.2002. Zahtevek iz naslova plačila odškodnine za prestane telesne bolečine je postavil dne 13.3.2006, zato je prav tako vložen znotraj triletnega zastaralnega roka, saj je zastaralni rok po pretrganju začel teči znova šele 13.5.2004. Glede na navedeno tožnikova terjatev zoper prvega toženca ni zastarala in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja prvotožene stranke pravilna.

O višini odškodnine: Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo tudi vse okoliščine, ki so podlaga za odmero višine odškodnine. Pritožbe sicer s tem v zvezi sodišču prve stopnje očitajo nepravilnosti v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, a je sodišče prve stopnje podrobno zaslišalo izvedenca v zvezi z vsemi okoliščinami, ki sta jih po prejemu izvedenskega mnenja izpostavila prvo in drugotožena stranka ter prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame tožniku in sledi ugotovitvam izvedenca o zdravstvenem stanju tožnika, kljub temu, da o njegovih težavah ne obstaja zdravstvena dokumentacija. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja s postavitvijo novega izvedenca ni bilo potrebno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca dr. D. T., ki ga je tudi dodatno zaslišalo na obravnavi, ugotovilo, da je tožnik v dogodku z dne 9. in 10.9.1999 doživel izredno hud stresen dogodek, kar je imelo za posledico zelo hudo obliko akutne stresne reakcije. Pred tem dogodkom je bil brez pomembnejših psihičnih težav. Na vse pomisleke prvo in drugotožene stranke v zvezi s pomanjkljivostmi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje določno in izčrpno odgovorilo na straneh 13 do 16 obrazložitve sodbe. Takšno razlago sprejema tudi višje sodišče. Izvedenec je zaslišan na obravnavi pojasnil, kateri objektivni kriterij in opažanja so bili podlaga za njegove ugotovitve. Zaradi pomanjkljive medicinske dokumentacije je uporabil avtoanamnestične podatke drugih izvedencev, (ki so v spisu) in so o tožniku pridobivali podatke za potrebe drugih postopkov. Opravil je tudi psihiatrični pregled tožnika in ugotovil njegovo psihično stanje, ob tem pa pojasnil, da tudi klinični psiholog preteklega stanja tožnika ne bi mogel ugotoviti drugače kot na podlagi izpovedbe prizadete osebe. Stanje se objektivizira tudi na podlagi izpovedbe prič, kako je tožnik po dogodku funkcioniral. Izvedensko mnenje skupaj z dodatnim zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi daje odgovore, ki so bistveni za odločitev v tej zadevi: - da sta dogodek prvega in drugega dne povezana celota, ko se je napetost le še stopnjevala v pričakovanju, kaj vse se lahko še zgodi; - da je tožnik neuspešnost pri študiju, nezaposlenost in zadolženost do škodnega dogodka predelal, ne da bi to zanj imelo kakšne relevantne psihične težave, enako velja tudi za odklonilen odnos očeta.

Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno in pravilno obrazložilo, zakaj ni določilo novega izvedenca in še dodatno kliničnega psihologa, nasprotne trditve prvotoženca v pritožbi pa so protispisne. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o strokovnosti in popolnosti izvedenskega mnenja, v katerem ni pomanjkljivosti in protislovij. Prvotoženi tako neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do kontradiktornega postopka oziroma pravice stranke), ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, da ni ugodilo zahtevi tožene stranke po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi k delu pritegnil kliničnega psihologa.

V okviru odločanja o denarni odškodnini za telesne bolečine se odloča tudi o nevšečnostih med zdravljenjem, saj oškodovanci najpogosteje ne trpijo samo telesnih bolečin v dobesednem pomenu, ampak praviloma še vrsto drugih nevšečnosti, ki so združene z njegovim zdravljenjem ali pa sploh z njegovim telesnih stanjem po poškodbi. Tako sodna praksa v pojmu telesnih bolečin združuje še vrsto drugih neugodnosti, ki jih oškodovanec trpi med zdravljenjem in jim na tak način daje obliko pravno priznane nepremoženjske škode. Iz odgovorov izvedenca zaslišanega na obravnavi dne 12.3.2009 jasno sledi, da sta dogodek 9.9.1999 in naslednji dan 10.9.1999, ko je tožnik streljal na prvotoženega povezana, celota. Tožnik se je moral 10.9. vrniti na kraj dogodka, prvotoženi je k njemu pristopil in mu rekel, da ga je potrebno disciplinirat in vzgojit ter stopil proti njemu, zaradi česar je tožnik izgubil nadzor nad sabo, saj se je videl razbitega na tleh in potegnil pištolo ter streljal. Zato tudi pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da tožniku pripada odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kamor lahko kot posredne telesne bolečine uvrstimo težave, ki so pri tožniku nastale v okviru posttravmatske stresne motnje: motnje spanja, bolečine v trebuhu, tesnobnost, anksioznost, nemir, preobčutljivost, nočne more, podoživljanje stresnega dogodka ter hude strahove ob srečanju oseb, ki so ga spominjale na prvega toženca, umik iz družbe in precejšnja socialna izolacija. Te težave so trajale leto in pol, nato pa prešle v hudo obliko depresivne motnje, ki je trajala vsaj eno leto (motnje spanja, brezvoljnost, utrujenost, nemir, socialni umik, nezmožnost za delo). Temu obdobju je sledila zmerna oblika depresivne motnje, ki je izzvenela do leta 2005 in prešla v zelo blago obliko depresije. Glede na trajnost in intenzivnost težav, ki jih je trpel tožnik, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, je odškodnina v višini 5.007,51 EUR primerna. Ob tem se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na to, da je tožnik trpel za depresivno motnjo, katere tipičen znak je brezvoljnost in pasivnost, tožniku ni mogoče očitati, da ni poiskal zdravniške pomoči. Tožena stranka tudi nikoli ni pojasnila, zakaj trditev v zvezi s soprispevkom tožnika k nastanku višine škode zaradi neobiska psihiatra ni podala do končanega prvega naroka za obravnavo, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s tem v zvezi nastopila tudi prekluzija (286. člen ZPP). V zvezi s pritožbeno trditvijo, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku ni izkazano pa je potrebno samo pojasniti, da odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni predmet tega pravdnega postopka.

V obrazložitvi te sodbe je bilo že večkrat pojasnjeno, zakaj je dogodek dne 9. in 10.9.1999 celota in ga ne gre obravnavati kot dogodek prvega in dogodek drugega dne, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tudi jakost in trajanje strahu, ki ga je utrpel tožnik, obravnavalo celovito. Prav tako je bilo pojasnjeno, da je bil prav prvotoženi tisti, ki je s svojim ravnanjem ustvaril okoliščine, v katerih je 10.9.1999 prišlo do streljanja. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik prve tri dni utrpel zelo hud intenziven strah, zaradi tega je imel tudi diarejo ter slabosti in se je bal zase. Intenziven strah je nato trajal še leto in pol po dogodku, potem pa zmerno hud do leta 2005, ko se je občasno, zlasti pred obravnavami na sodišču okrepil do hude oblike. Bila so še obdobja blagega strahu, ki so se potencirala v situacijah, ko je podoživljal stresni dogodek. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v višini 3.338,34 EUR iz naslova duševnih bolečin za prestani strah primerna.

O razžalitvi govorimo takrat, če gre za formalno žalitev, psovke, izraze omalovaževanja, žaljive vrednostne sodbe ipd. Zadostuje že zavest, da je dejanje objektivno žaljivo in sposobno, da žali čast in dobro ime ter voljo storilca storiti to dejanje kot pri vsaki drugi nepremoženjski škodi je tudi pri tej odločilen kriterij njena intenzivnost. Zaradi žalitev prvega toženca in udarcev v obraz se je tožnik prav gotovo počutil ponižanega, prav tako tudi ni imel nobene pravice govoriti, če mu to ni bilo dovoljeno, niti zapustiti prostora, kar vse predstavlja resen poseg v tožnikovo čast, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Ker so o dogodku pisali tudi mediji, je to sprožilo tudi reakcijo v tožnikovi okolici, zato je tožnik premleval o preteklih dogodkih in so bili občutki manjvrednosti, nemoči in znižanja spoštovanja samo še močnejši. Vse navedeno je imelo za posledico rušenje tožnikovega ugleda, njegove samopodobe in s tem povezane duševne bolečine, ki ga opravičujejo do dosojene odškodnine v višini 1.669,17 EUR.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne kršitve, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, so pritožbe tožene stranke neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku propadla, nosi stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).