Jedro

Tožnik v mesecu maju ni delal 20 delovnih dni, za kar je prejel plačilo, zato do plače in povračila stroškov prehrane ni bil upravičen (do izplačila le-tega je prišlo, ker se odsotnost evidentira in poračuna šele pri plači za naslednji mesec). Znesek je dolžan vrniti skladno s 1. odstavkom 190. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu z zamudno sodbo naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 762,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 54,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo se z laično pritožbo pritožuje toženec. Navaja, da se naroka ni udeležil, saj je bil zaveden in dobroveren, da delovna in socialna sodišča med seboj sodelujejo. Delovno razmerje pri toženi stranki mu sploh ni prenehalo 26. 5. 2011, ampak 9. 10. 2011, kot izhaja iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 864/2011, tako mu je tožena stranka dolžna izplačati še pet plač. Zaradi navedenega predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, kjer navaja, da je ne glede na pravnomočno sodbo v sporu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opr. št. I Pd 864/2011, toženec še vedno neupravičeno obogaten za preveč izplačano plačo za mesec maj 2011 in znesek prehrane za ta mesec. Pravnomočna sodba namreč ne upošteva teh plačil, zato je tožeča stranka upravičena zahtevati preveč izplačano plačo v tem delovnem sporu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je zamudna sodba materialno pravno pravilna in da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da zamudna sodba ni bila izdana zato, ker se toženec ni udeležil naroka, ampak zato, ker v postavljenem 30 dnevnem roku ni odgovoril na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor 8. 3. 2012. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo zneska 762,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2011 dalje do plačila. Tožnik je za mesec maj 2011 prejel celotno plačo, čeprav je bil 20 dni odsoten. Ker se poračun odsotnosti na podlagi evidentiranja odsotnosti izdela naslednji mesec, je iz obračuna za mesec junij 2011 razvidno, da je bil tožnik za maj 2011 preplačan v višini 762,51 EUR in sicer 687,91 EUR iz naslova preveč plačane plače in 74,60 EUR iz naslova preveč plačanih stroškov prehrane na delu. Po opominu preplačila ni vrnil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek preplačila za mesec maj 2011. Do izplačila le-tega je prišlo, ker se odsotnost evidentira in poračuna šele pri plači za naslednji mesec, torej za mesec junij, ko pa tožnik že ni bil več na delu pri toženi stranki. Ker tožnik v mesecu maju ni delal 20 delovnih dni, za kar je prejel plačilo, saj je bil 18 dni na neplačanem starševskem dopustu, 30. in 31. maja 2011 pa pri tožeči stranki ni bil več zaposlen, do plače in povračila stroškov prehrane ni bil upravičen. Znesek je dolžan vrniti skladno s 1. odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki določa, da je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Ker je s plačilom po opominu v zamudi od 3. 9. 2011 dalje, je skladno s 1. odstavkom 378. člena OZ dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Iz pritožbi priložene sodbe opr. št. I Pd 864/2011 z dne 21. 3. 2012 pa izhaja, da je dolžna RS tožencu za čas od 27. 5. 2011 do 9. 10. 2011 obračunati bruto plačo ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, tako da naloženo plačilo ni zmanjšano za že prejeti znesek za mesec maj, zato je pritožba tudi iz tega razloga neutemeljena.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.