Jedro

1. Tožbeni zahtevek, ki glasi na prenos spornega premoženja na pok. V. I. ne more biti utemeljen, pokojničina zapuščina je namreč že po samem zakonu prešla na njene dediče v trenutku njene smrti. S smrtjo zapustnice je nastala skupnost dedičev, ki traja do delitve.

2. Na aktivni strani ne nastopajo vsi dediči, kar je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, zato lahko tožnika kot dva izmed treh sodedičev (oseb, ki bi prišle v poštev kot dediči na podlagi zakona) zahtevata le vrnitev stvari v zapuščino in ne prenos premoženja na dediča, ki niti nista solastnika, saj je dediščinska skupnost nedeljena in so subjekt dediščine vsi dediči kot celota.

3. Tudi če zapuščinske obravnave še ni bilo, s tem pravna pot strankam v zapuščinskem postopku ni onemogočena, in s tem tudi zapuščinski postopek ni pravnomočno končan. Če se izpolni pogoj, da obstoji premoženje, stranke (dediči) lahko predlagajo opravo zapuščinskega postopka in dokler zapuščinski postopek ni končan, ne morejo izbrati pravdnega postopka in se s tem izogniti zapuščinskemu postopku, za katerega je značilno načelo oficialnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi toženec bil dolžan priznati pok. V. I. solastniški delež do 1/2 na nepremičninah, določno opredeljenih v izreku sodbe, ter naj se to premoženje dodeli dedičem pok. V. I., to je njenima otrokoma, tožnikoma, v zapuščinskem postopku pri Okrajnem sodišču v S., opr. št. D. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan priznati tožnikoma solastniški idealni delež na navedenih nepremičninah, vsakemu od idealne 1/4, in tudi nadaljnji podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika navedenih nepremičnin, vsak do idealne 1/4, in jima je zato dolžan toženec v 15-ih dneh izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah, da ne bo izvršbe. V posledici neuspeha v pravdi je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 233.488,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne izdaje odločbe o stroških do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila in v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče razlaga, da v tej pravdi terjata tožnika od toženca nekaj (celoto) od premoženja, ki naj bi sicer pripadalo njuni materi iz naslova skupnega premoženja, in jima ne gre celota, ker nista edina dediča pokojne matere, bivše toženčeve žene, saj sta imela toženec in pokojna žena tri otroke, tudi hči K. I., poročeno L. Tožeča stranka je v postopku pritegnila v pravdanje K. L., sicer kot pričo, a je sodišče ni zaslišalo. Tudi ni sodišče pravilno ravnalo, ko ni ugodilo predlogu, da se izvede dokaz z izvedencem, s tem je tožeča stranka poskušala dokazati bistvo, obseg skupnega premoženja pokojne matere tožnikov, ki je razvezana žena toženca. Zato sodba tudi razlogov o odločilnih dejstvih nima oz. so podani razlogi pomanjkljivi in med seboj v nasprotju. Tudi se tožeča stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi sicer lahko dokazovala obseg skupnega premoženja, toda ne v tej, pač pa očitno v neki drugi pravdi. Tudi ni res, da nista tožnika s tožencem v nobenem razmerju. Nenazadnje toženec v svojih pisnih izvajanjih priznava določena obligacijska razmerja. Dejstvo je, da tožnikoma iz naslova dedovanja po ženi toženca gre pravica na skupnem premoženju, ta delež pa določi sodišče, tako tudi 60. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), zato sta se tožnika tudi obrnila na sodišče. Pokojna, razvezana žena toženca, ki je umrla 12.8.1998, tedaj ni imela premoženja in zato zapuščinski postopek ni bil predlagan. Je pa živela s tožencem v zakonski zvezi prek 27 let, vzgojila tri otroke, skrbela za toženčeve starše, vseskozi mu je stala ob strani in skrbela za hišo, kmetijo in družino. To je v zvezi s tožbenim zahtevkom (glede skupnega premoženja), poskušala tožeča stranka v tej prvdi pojasniti in dokazati, a ji tega sodišče ni dopustilo. O zahtevku bi moralo odločiti, zmotno je uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniki v tej pravdi zahtevajo primarno, naj toženec pokojni materi tožnikov prizna solastniški delež na nepremičninah. Tožbeni zahtevek, ki glasi na prenos spornega premoženja na pok. V. I. (toženec naj bi ji bil dolžan priznati solastniški delež) ne more biti utemeljen, pokojničina zapuščina je namreč že po samem zakonu prešla na njene dediče v trenutku njene smrti (132. čl. Zakona o dedovanju - ZD). S smrtjo zapustnice je nastala skupnost dedičev, ki traja do delitve.

Tudi podredna zahtevka, s katerima tožnika zahtevata, da se jima prizna solastninska pravica na delu stvari na podlagi dedovanja, nista utemeljena, in že iz dejstev, navedenih v tožbi, zatrjevana posledica, vsebovana v tožbenem zahtevku, ne izhaja. Toženec ni dedič, je razvezani zakonec zapustnice in se na dedno pravico niti ne sklicuje. Toda na aktivni strani ne nastopajo vsi dediči, kar je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, zato lahko tožnika kot dva izmed treh sodedičev (oseb, ki bi prišle v poštev kot dediči na podlagi zakona) zahtevata le vrnitev stvari v zapuščino in ne prenos premoženja na dediča, ki niti nista solastnika, saj je dediščinska skupnost nedeljena in so subjekt dediščine vsi dediči kot celota.

Tožba ni bila sklepčna, iz dejstev, navedenih v tožbi, utemeljenost tožbenih zahtevkov ni izhajala, gre za materialnopravno vprašanje, odločitev o zavrnitvi postavljenih zahtevkov je zato materialnopravno pravilna. Ob povedanem sodišču tudi dokazov ni bilo potrebno izvajati in so pritožbene trditve glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zgrešene in neutemeljene. Zato tudi ne drži, da sodba razlogov o odločilnih dejstvih nima in da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi če zapuščinske obravnave še ni bilo, s tem pravna pot strankam v zapuščinskem postopku ni onemogočena, in s tem tudi zapuščinski postopek ni pravnomočno končan. Če se izpolni pogoj, da obstoji premoženje, stranke (dediči) lahko predlagajo opravo zapuščinskega postopka in dokler zapuščinski postopek ni končan, ne morejo izbrati pravdnega postopka in se s tem izogniti zapuščinskemu postopku, za katerega je značilno načelo oficialnosti. Zapuščinska obravnava se, če zapuščino sestavljajo nepremičnine, opravi po uradni dolžnosti in se pri obravnavi zapuščine tudi preučijo vse pravno relevantne okoliščine. Zapuščinsko sodišče tako n.pr. tudi poskrbi, da so v postopku udeleženi vsi dedni upravičenci. Tožnika zato v takem primeru lahko v pravdi zahtevata zapuščino kot dediča, kar je navedlo v razlogih sodbe tudi sodišče prve stopnje in sicer tako, da zahtevata, da se vrnejo stvari v zapuščino, česar pa ne zahtevata glede na postavljene zahtevke .

Sodišče druge stopnje tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).