Jedro

Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti pomembno pravno vprašanje v zvezi z vsebino konkretne zadeve, ne pa splošno pravno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 27. 11. 2007 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 6. 2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo z dne 27. 10. 2004. Z njo je Davčni urad Novo mesto tožniku odmeril davek iz dejavnosti v tam navedenem znesku.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožena stranka navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Revident kot pomembno pravno vprašanje navaja, da se s prvostopno odločbo z dne 27. 10. 2004 posega v pravila knjiženja osnovnih sredstev v letu 1992, čeprav obnove postopkov za leto 1992 do 1995 niso bile dovoljene. Nadalje navaja, da sta tožena stranka in prvostopno sodišče napačno uporabila Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila (Ur. l. RS, št. 5/95) namesto Pravilnika o vodenju poslovnih knjig (Ur. l. RS, št. 9/91) in sta s tem kršila 55. člen Ustave in prepoved retroaktivnosti. Revident je tudi mnenja, da je sodišče napačno razlagalo določbe Zakona o davčnem postopku - ZDavP glede zastaranja izterjave davka ter da pravico do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava, ne pa vodenje postopka odmere. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti pomembno pravno vprašanje v zvezi z vsebino konkretne zadeve s konkretnega področja, ne pa splošno pravno vprašanje. V obravnavani zadevi gre po vsebini zadeve za presojo zakonitosti in pravilnosti ugotovljene davčne osnove od dohodka iz dejavnosti za leto 1996. Po presoji Vrhovnega sodišča navedbe revidenta, s katerimi izkazuje dovoljenost revizije, niso pomembna pravna vprašanja po vsebini zadeve, saj gre v obravnavani zadevi za presojo pravilnosti odmerne odločbe in ne za izterjavo davka. Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih vprašanj ni jasno, kakšen pravni problem se tu zastavlja v zvezi z vsebino zadeve, zato revident ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Revident tako ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.

8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.