Jedro

Ni izkazana verjetnost, da bo dolžnica, ki v stanovanju, glede katerega je predlagana izvršba ne stanuje, pretrpela znatnejšo škodo zaradi prisilne izpraznitve in izročitve stanovanja upnika, na podlagi verjetno izkazane nevarnosti, da bo po deložaciji stanovanje zasedel drug stanovalec oziroma lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom o izvršbi z dne 3.9.1993 je sodišče prve stopnje na podlagi sodbe istega sodišča (opr.št. P 324/91 z dne 30.11.1992), ki jo je potrdilo drugostopno sodišče, dovolilo izvršbo z deložacijo dolžnice iz stanovanja v T. Ugovor dolžnice zoper ta sklep je zavrnilo z izpodbijanim sklepom z dne 29.10.1993. Z istim sklepom je prvo sodišče zavrnilo dolžničin predlog na odložitev izvršbe.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora in predloga se pritožuje dolžnica.

Sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Zadošča verjetnost nevarnosti, da bo dolžnica utrpela znatnejšo škodo, ki ni le v izključitvi iz bivanja. Dolžnica ne bo mogla pridobiti nazaj izključne posesti in uporabe stanovanja, če ga bo zasedel nov stanovalec oz. lastnik, zaradi česar ji grozi tudi materialna škoda. Glede te škode v sklepu niso navedeni razlogi.

Drugostopno sodišče naj zato napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v dopolnitev postopka.

Upnik je odgovoril na pritožbo zoper sklep, kar pa ni mogoče upoštevati, ker po zakonu ni predvideno (381. člen zakona o pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90, v nadaljnem besedilu ZPP). V postopku izvršbe se namreč smiselno uporabljajo določbe tega zakona, če ni v zakonu o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 27/90) ali v kakšnem drugem zveznem zakonu drugače določeno (14. člen ZIP). Oba navedena zvezna predpisa se uporabljata smiselno kot republiška na podlagi določila prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi ugovora ne navaja razlogov, zato je sodišče druge stopnje ta del sklepa preizkusilo le glede bistvenih kršitev postopka iz drugega odst. 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 365. člena ZPP). Ugotovilo je, da nobena taka kršitev ni podana in je bilo prav uporabljeno tudi materialno pravo. Dolžnica namreč ne navaja nič takega kar bi preprečevalo izvršbo (50. člen ZIP), kar je ugotovilo že prvo sodišče v izpodbijanem sklepu.

Razlogov tudi ni za odložitev izvršbe na predlog dolžnice, čeprav je zoper sodbo, na podlagi kater je bila vložena izvršba, v teku revizijski postopek. V tem primeru namreč dolžnica ne navaja nič takega, kar bi verjetno kazalo, da bo z izvršbo pretrpela znatnejšo škodo. Dolžnica ne zavrača ugotovitev, da v stanovanju, ki ga mora izprazniti in izročiti upniku, z družino več ne stanuje, ker se je preselila v drugo stanovanje. V predlogu in pritožbi dolžnica niti ne trdi, da ji bo zaradi nerešenega stanovanjskega vprašanja nastala znatnejša škoda zaradi deložacije. Občutno in težko popravljivo škodo vidi dolžnica le v možnosti, da bo izpraznjeno stanovanje zasedel drug stanovalec oz. lastnik, kar pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče upoštevati tudi, če bi bila verjetno izkazana, kot primer znatnejše škode za dolžnico. Noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja dolžnica s pritožbo zato ni podan ter je sodišče druge stopnje na podlagi te ugotovitve zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 380. člena ZPP).