14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 890/2002 z dne 10. 12. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 47/2000 z dne 24. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za čas od 15. 5. 1941 do 15. 5. 1945. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da pritožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, ker po prenehanju vojnega nasilja ni imel stalnega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije, ki je po določbi šestega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – v nadaljevanju ZZVN) pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, če nasilno dejanje ni bilo storjeno na ozemlju sedanje Republike Slovenije. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je pritožnik iz madžarskega taborišča Sarvar vrnil v domači kraj Bajmok v Vojvodini, na ozemlju Republike Slovenije pa se je naselil leta 1963.

2.Pritožnik se z izpodbijano sodbo ne strinja in meni, da krši 14., 15., 22. in tretji odstavek 50. člena Ustave. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je treba določbo tretjega odstavka 50. člena Ustave, ki žrtvam vojnega nasilja zagotavlja posebno varstvo, uporabiti neposredno in ne ločevati državljane Republike Slovenije na "upravičene in manj upravičene". Ker naj pravic, ki jih žrtvam vojnega nasilja zagotavlja ZZVN, oziroma podobnih pravic ne bi mogel uveljavljati na Madžarskem, jih lahko v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZZVN le v Republiki Sloveniji. Zato meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, ki mu teh pravic ni priznalo le zaradi dejstva, da se kot otrok ni naselil na ozemlju Republike Slovenije, diskriminacijsko.

B.

3.Z večino navedb pritožnik nasprotuje materialno pravnim stališčem sodišč (o pogojih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja) in ugotovitvam dejanskega stanja (o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji). Vendar z njimi pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku preizkusa ustavne pritožbe preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pa pritožnik s pavšalnimi očitki o kršitvah zgoraj navedenih človekovih pravic ni izkazal.

4.Napačno je tudi pritožnikovo razumevanje vsebine tretjega odstavka 50. člena Ustave. Ta določba žrtvam vojnega nasilja zagotavlja posebno varstvo v skladu z zakonom. Navedeno pomeni, da je prepuščeno zakonu, da določi vsebino tega posebnega varstva. Glede na navedeno je ZZVN določil tako krog upravičencev, pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, da pridobijo ta status, kot tudi pravice, ki jim gredo ob izpolnitvi zakonsko določenih pogojev. Zato tudi ni mogoče utemeljevati kršitve te določbe z nestrinjanjem z odločitvijo sodišča o zavrnitvi zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki temelji na ugotovitvi, da pritožnik za priznanje tega statusa ne izpolnjuje zakonsko določenega pogoja.

5.Navedeno drži tudi za pritožnikov očitek sodišču, da je kršilo prvi odstavek 14. člena Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin. Tega očitka nikakor ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je sodišče diskriminiralo pritožnika, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz šestega odstavka 2. člena ZZVN, ki zahteva, da je imela oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po tej določbi, po prenehanju vojnega nasilja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ugotavljanje, ali oseba, ki uveljavlja pravice po ZZVN, izpolnjuje pogoje, ki jih za to določa Zakon, je dolžnost, ki jo organom, ki odločajo o priznanju statusa in pravicah žrtev vojnega nasilja, nalaga zakon kot nenazadnje tudi Ustava, ki v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. V nasprotnem primeru bi lahko kršitev te dolžnosti pomenila tudi kršitev Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan