Jedro

Četudi se pravdni stranki ne bi dogovorili, da se bosta sporna kompleta nožev podarila tretji osebi, določbe OZ, ki urejajo neupravičeno obogatitev, v obravnavanem primeru ne bi bile uporabljive. Stvari so bile na toženo stranko prenesene na podlagi pogodbe o trgovinskem zastopanju, skladno z 818. členom OZ pa bi tožeča stranka primarno morala zahtevati vrnitev spornih stvari, ne pa plačila njihove vrednosti v denarju.

Izrek

Pritožbi zoper prvi odstavek 1. točke izreka prvostopenjske odločbe se ugodi in se ta spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št VL 124578/2010-2 z dne 9. 9. 2010 v 1. in 3. točki izreka razveljavi tudi glede plačila zneska 278,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila ter zneska 107,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 9. 2010 dalje do plačila, in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št VL 124578/2010-2 z dne 9. 9. 2010 v 1. in 3. točki, tako da je toženi stranki naložilo v plačilo 278,00 EUR glavnice in 107,31 EUR izvršilnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 1. točke izreka). V preostalem delu (glede plačila 2.448,01 EUR) je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (2. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek 1. točke in zoper 2. točko izreka se, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zaradi umika tožbenega zahtevka v pretežnem delu, je sodišče prve stopnje vsebinsko odločalo le o utemeljenosti zahtevka na plačilo vrednosti dveh 25-delnih kompletov nožev. Pritožba pravilno opozarja na dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani tožene stranke večkrat zatrjevanega dejstva, da sta bila sporna kompleta nožev predmet darila – da ju je torej M. V., s soglasjem tožeče stranke, podarila tretji osebi. Navedeno pomeni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih strankinih navedb. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) V obravnavanem primeru je dejstvo, da tožeča stranka prej navedenih trditev toženca ni prerekala. Te se zato štejejo za priznane oziroma za nesporne (2. odstavek 214. člena ZPP). V kolikor je nesporno, da je tožena stranka kompleta nožev s soglasjem tožnika podarila tretji osebi, je jasno tudi, da tožeča stranka plačila teh istih kompletov od toženca ne more več zahtevati. Tožbeni zahtevek tako že iz tega razloga ni utemeljen.

Skladno s 1. odstavkom 354. člena ZPP mora pritožbeno sodišče tiste postopkovne kršitve, katerih narava to dopušča, odpraviti samo. Pritožbi zoper prvi odstavek 1. točke izpodbijane odločbe je zato ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (1. odstavek 345. člena ZPP).

6. Ob tem velja dodati, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pravdni stranki nista bili dogovorjeni, da bi predmeti, ki jih je tožena stranka uporabljala za prezentacijo kupcem, bili brezplačno preneseni v njeno last in je posledično, na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tožniku dolžna plačati zaračunano vrednost nožev. Četudi se pravdni stranki ne bi dogovorili, da se bosta sporna kompleta nožev podarila tretji osebi, namreč določbe OZ, ki urejajo neupravičeno obogatitev, v obravnavanem primeru ne bi bile uporabljive. Te določbe se lahko uporabijo zgolj v primerih, ko do obogatitve na eni in prikrajšanja na drugi strani pride brez pravne podlage. V obravnavanem primeru so bile sporne stvari na toženo stranko prenesene na podlagi pogodbe o trgovinskem zastopanju (torej nikakor ne brez pravne podlage). Tudi dolžnost vrnitve stvari izhaja iz 818. člena OZ, ki določa, da mora zastopnik po prenehanju pogodbe naročniku vrniti vse stvari, ki mu jih je ta izročil v rabo med trajanjem pogodbe. Stvari je dolžan vrniti v stanju, v kakršnem so ob prenehanju pogodbe. Primarno bi torej tožeča stranka morala zahtevati vrnitev spornih stvari in ne plačila njihove vrednosti v denarju. Celo v kolikor bi se izkazalo, da je utemeljen zahtevek na plačilo denarne vrednosti, pa bi lahko zahtevala zgolj plačilo vrednosti po odbitku amortizacije (2). Tožeča stranka kljub toženčevim ugovorom, da kompleta nožev predstavljata stare stvari, katerih realna vrednost je bistveno nižja od njihove takratne prodajne cene, ni podala nobenih trditev ali dokazov o tem, kakšna je njihova realna vrednost (niti ni ugovarjala navedbam, da je ta nižja od prodajne cene). Višina tožbenega zahtevka tako ni izkazana in bi bilo slednjega potrebno zavrniti tudi iz tega razloga.

7. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni podrobneje opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Kljub vsemu pripominja, da pritožbeni očitki glede napačne presoje listin v prilogah A4 in A5 (zadolžnica in prenos v skladišče št. 16/09) izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Takšni očitki pomenijo pritožbeni razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR – 1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP), zmotna ugotovitev dejanskega stanja pomeni nedovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

8. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je po spremembi sodbe v postopku na prvi stopnji uspela v 10,2 %. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj drugi povrne ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Glede na okoliščino, da bi tožeča stranka, v kolikor bi pravdne stroške priglasila, bila upravičena do njihovega delnega povračila (v višini 89,8 % - po 1. odstavku 158. člena ZPP; tožbeni zahtevek je namreč umaknila takoj, ko ga je tožena stranka izpolnila) in da je tožena stranka dejansko uspela z majhnim delom zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da v stroškovno odločitev prvostopenjskega ne bo posegalo in je pritožbo v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

9. O pravdnih stroških (vključno s stroški pritožbenega postopka) odloči sodišče le na podlagi zahteve stranke (1. odstavek 163. člena ZPP). Če ta stroškov izrecno ne uveljavlja, sodišče o njih ne odloča. Kljub temu, da je tožena stranka pritožbi priložila stroškovnik, povračila pritožbenih stroškov ni zahtevala. Odločanje o njih je zato odpadlo.

10. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o obravnavanem sporu odločal sodnik posameznik.

(1) Glej J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 300, 301

(2) Glej: B. Zabel in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 464