Jedro

Iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da bi šlo v primeru poskusa vnovčitve bančne garancije za zvijačno ravnanje dolžnika, poskus zlorabe civilnih pravic in ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o začasni odredbi, ki ga je izdalo pod opr. št. ZG 1/2010-2 z dne 15. 07. 2010, v celoti razveljavilo ter predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da je upnik dolžan povrniti dolžniku stroške postopka v znesku 1.262,88 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zoper sklep opr. št. ZG 1/2010-2 z dne 15. 07. 2010 zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba, ki meri na prepoved izplačila zneska iz bančne garancije, je glede na naravo bančne garancije, ki predstavlja abstraktno in samostojno obveznost banke napram upravičencu iz garancije, dopustna le v izjemnih primerih, ki kažejo, da upravičenec iz garancije le-to namerava zlorabiti.

V danem primeru je bila bančna garancija izdana za dobro izvedbo pogodbenih del in odpravo napak v garancijskem roku. Z njo se je banka nepreklicno in brezpogojno obvezala, da bo na prvo pisno zahtevo upravičenca in brez priziva plačala kakršenkoli znesek, maksimalno do 332.000,00 EUR v primeru, da izvajalec ne bo izvršil svojih obveznosti po Pogodbi o izvedbi del št. EF-TEPLJ-004/09, ki sta jo upnik (kot izvajalec) in dolžnik (kot naročnik) sklenila 17. 03. 2009 (Pogodba), oziroma ne bo izvršil popravil in odstranil napak v garancijskem roku.

Dolžnik je v ugovoru zoper izdano začasno odredbo trdil, da upnik ni izpolnil pogodbenih obveznosti, da je izročil le 30% celotne projektne dokumentacije ter da ni zagotovil prisotnosti projektantov na objektu. Trdil je, da je dne 12. 01. 2010 prejel reklamacijo družbe E. a.d., iz katere je razvidno, da so bile s strani upnika predane nekvalitetne elektrode, ki jih je treba takoj zamenjati. Reklamacijo je upniku dostavil dne 15. 01. 2010 in ji upnik ni nasprotoval. Upnik po prejemu opozoril in pozivov, naj izpolni ostale pogodbene obveznosti, tega ni storil. Dolžniku naj bi zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani upnika (izdelave tehnične in projektne dokumentacije; zagotovitve strokovnih oseb na objektu; zaradi zamenjave napačnih elektrod; zaradi neizdelanih in neizročenih projektov in delovnih skic; zaradi nekvalitetne in napačno izdelane ponudbe in posledično dodatnih stroškov iz naslova nepredvidenih gradbenih del) nastala velika gospodarska škoda v skupnem znesku 1.565.801,90 EUR, katere povračilo zahteva pred pristojnim sodiščem v Zagrebu. Dolžnik je zavrnil trditve upnika o zvijačnem, manipulativnem oziroma goljufivem ravnanju pri vnovčevanju bančne garancije.

Upnik je trditve dolžnika v celoti prerekal. Trdil je, da se je držal vseh dogovorov z dolžnikom in vestno ter pošteno opravljal delo in posle po Pogodbi, da dolžnik pri sklenitvi sporazuma dne 02. 12. 2009, ko je bil posel že praktično realiziran, ni imel nikakršnih pripomb, da je mimo dogovora z upnikom sam skušal izpeljati določene zadeve pri prenovi T. po svoje in drugače, kot je bilo planirano, ter da zato upnik, če se je v tej zvezi z drugimi dobavitelji karkoli zapletlo, ne more nositi nikakršne odgovornosti. Trdil je, da si je dolžnik škodo, ki naj bi mu nastala zaradi upnika, izmislil. Iz dosedanje upnikove in dolžnikove trditvene podlage je razbrati, da so razmerja med upnikom in dolžnikom iz temeljnega posla očitno sporna, saj drug drugemu očitata vrsto nepravilnosti. Ne izhaja pa iz njunih trditev, da bi šlo v primeru poskusa vnovčitve bančne garancije za zvijačno ravnanje dolžnika, poskus zlorabe civilnih pravic, in ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot to trdi pritožnik.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da iz spisovnega gradiva izhaja, da je po podpisu sporazuma z dne 02. 12. 2009 in izjave direktorja T. z dne 14. 12. 2009 prišlo do reklamacij v zvezi z delom upnika. Ker je bančna garancija izdana za dobro izvedbo pogodbenih del kot tudi za odpravo napak v garancijski dobi, dolžnik pa je trdil, da je upnika pozival k odpravi napak, ta pa jih ni odpravil, in za svoje trditve ponudil dokaze, zatrjevane zlorabe pravic iz bančne garancije ni mogoče ugotoviti.

Trditve upnika, da je svoje obveznosti po Pogodbi izpolnil, da dolžnik ni imel nikakršnih pripomb, češ da se T. sicer niti ne bi mogla zagnati, niso relevantnega pomena, saj gre za trditve o dejstvih, ki so nastopila pred nastopom zatrjevanih napak. Njegove trditve, da je investitor 07. 01. 2010 vsa sredstva po pogodbi plačal na dolžnikov račun, da je dolžnikova obveznost do upnika ogromna, da dolžnik upniku ni izročil ustreznega zavarovanja za manjkajoči del plačila do višine 1,6 milijona EUR, o ravnanju dolžnika v zvezi s sklenjenim tripartitnim sporazumom z dne 02. 12. 2009 (o poskusu razveljavitve le tega), pa se ne nanašajo na ravnanja dolžnika, ki bi bila neposredno povezana z vnovčitvijo bančne garancije, oziroma iz katerih bi izhajalo, da jo dolžnik namerava vnovčiti v nasprotju z namenom, za katerega je bila dana, oziroma pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izplačilo zneska po garanciji.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, ko pravi, da se ga ne tičejo nerešene zadeve, ki jih ima dolžnik z investitorjem, v kolikor so bila dela, na katera se reklamacije investitorja nanašajo, predmet pogodbenih obveznosti upnika. Soglaša pa s prvostopenjskim sodiščem, da kazenska ovadba in zahteva za preiskavo, vloženi proti direktorju dolžnika, ne dokazujeta zvijačnega ravnanja dolžnika pri vnovčevanju bančne garancije.

Odločitev prvostopenjskega sodišča se ob povedanem izkaže kot pravilna.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in svojo odločitev obrazložilo do takšne mere, da jo je mogoče preizkusiti. Izpodbijani sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP, vse v zvezi s 15.členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške. Prav tako dolžnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi le-te.