Jedro

Drži sicer razlogovanje toženca, da je zavezanost za plačilo prispevkov esencialna sestavina obstoja delovnega razmerja in bistven pogoj za obstoj lastnosti zavarovanca, vendar je iz odločb FURS z dne 9. 6. 2016 in 22. 2. 2017 razvidno, da je bilo v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora glavnina dokazovanja usmerjena v ugotavljanje ali narava opravljenega dela kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz 35. člena ZDoh-2. Elementi delovnega razmerja so bili upoštevani v obsegu in skladno s kriteriji, ki obvladujejo davčni postopek in davčno zakonodajo, ti pa lahko ali pa ne izkazujejo identiteto z elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Ključno je, da se ZMEPIZ-1 navezuje na pojem delovnega razmerja, kot ga določa ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške odgovorov na pritožbo nosita tožeči stranki sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijano odločbo toženke št. zadeve: 10301-1030984/2018, št. dosjeja: 9631616 z dne 4. 9. 2019 in z dne 19. 12. 2018 ter zadevo vrnilo toženki v novo upravno odločanje. Naložilo ji je izdajo novega upravnega akta o statusu zavarovanca PIZ za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2015 v roku 30 dni ter ji naložilo plačilo stroškov postopka tožnikov.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Zaključek prvostopnega sodišča, da je prvotožnik od 1. 9. 2012 dalje opravljal samostojno dejavnost, pri kateri mu je pomagala partnerka, ki je bila na tej podlagi tudi prijavljena v zdravstveno zavarovanje ter da je prvotožnik ves čas jasno izražal voljo delati kot samostojni podjetnik, je napačen. Po mnenju sodišča mora imeti obveznost plačila prispevkov, naložena drugotožniku s strani FURS, podlago v obstoju zavarovanja po prvem odstavku 14. člena ZPIZ-2. Slednje bi moralo biti ugotovljeno v kontradiktornem postopku, kar je bilo po mnenju sodišča opuščeno. Toženec po oceni sodišča ni ugotavljal resničnega dejanskega stanja glede predhodnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za pravilno odločitev. Tožencu je zato naložilo ugotavljanje obstoja elementov delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2015. Pritožnik opozarja, da je elemente delovnega razmerja in posledično ugotovitev lastnosti zavarovanca v spornem obdobju po 14. členu ZPIZ-2 ugotavljal upoštevajoč varstvo pravic strank (načelo materialne resnice in načela zaslišanja strank) in pravnomočne odločitve FURS. V tem sklopu so bila dejstva elementov delovnega razmerja po ZDR-1 pravnomočna. Neustrezen je argument sodišča o neobveznosti plačila prispevkov iz naslova delovnega razmerja iz druge materialno pravne podlage. Gre za pravnomočno ugotovljeno obveznost plačila prispevkov v spornem obdobju, ki je eno izmed ključnih odločilnih dejstev, ki kažejo na obstoj delovnega razmerja oziroma na obstoj podlage za lastnost zavarovanca po 14. členu ZPIZ-2. Zavezanost za plačevanje prispevkov je esencialna sestavina obstoja delovnega razmerja in je bistven pogoj za lastnosti zavarovanca po navedenem določilu. Nezdružljiva bi bila situacija, ko bi ob zavezanosti za plačilo prispevkov s strani delodajalca hkrati obstajala podlaga za zavarovanje na podlagi samostojne dejavnosti in zavezanost za plačilo prispevkov s strani prvotožnika. V ponovljenem postopku pri FURS gre za obdobje izven okvira sodne presoje, zaradi česar je toženec vztrajal pri pravilnosti lastnih ugotovitev v predsodnem postopku. V spornem obdobju velja odločba FURS, ki je bila pravnomočno potrjena s sodbo pristojnega sodišča, zato ni pravilno razlogovanje sodišča, da pravnomočna odločba FURS v zvezi z odločitvijo o zvezanosti za prispevke iz naslova delovnega razmerja, ne pomeni nujno obstoja zavarovanja po 14. členu ZPIZ-2. Po 14. členu ZPIZ-2 gre za lastnost zavarovanja na podlagi delovnega razmerja po definiciji ZDR-1. Na davčnem področju ni specialnega predpisa, ki bi opredeljeval drugačno definicijo delovnega razmerja. Sistemsko in logično nesprejemljiva je trditev, da status ugotovljen pri FURS ne odraža statusa na področju lastnosti zavarovanca. Dokument FURS z dne 25. 4. 2018 glede opravljenega inšpekcijskega nadzora je jasno obrazložen dokument, iz katerega so razvidni elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1. Tudi Upravno sodišče RS je v sodbi I-U-584/2017 z dne 13. 3. 2018 zavrnilo tožbo drugotožnika in ugotovilo da je davčni organ v primeru sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju za opravljanje samostojne dejavnosti pravilno ugotovil, da je šlo za delo opravljeno v okviru delovnega razmerja. Bistvena je dejanska vsebina sklenjenih poslov. Samostojni podjetniki so prejeli sporna izplačila za opravljeno delo, ki je bilo vsebinsko enako delu, ki so ga opravljali zaposleni delavci pri drugotožnici. Podan je bil razkorak med navzven izraženo poslovno voljo in resnično voljo pogodbenih strank. Tudi navedbe o trditvah prvotožnika o 59 % dohodkov realiziranih z drugotožnikom so ocenjene kot pravno nerelevantne. Dejstvo, da so morali zavarovanci upoštevati akt o notranji organizaciji zavezanca, kaže na odvisno razmerje, ki ga je po svoji naravi šteti za delovno razmerje. V predsodnem postopku je obstajala podlaga za odločitev o lastnosti zavarovanca, kot izhaja iz izpodbijane dokončne odločbe. Šlo je za kontradiktoren postopek. Tožnikoma je bila dana možnost navajanja stališč in sodelovanja v postopku, kar je razvidno iz upravnega dosjeja. Kontradiktornost in možnost udeležbe v postopku je bila zagotovljena tudi v postopku pri FURS in v sodnem postopku pred Upravnim sodiščem RS. Tudi če sodišče meni, da dejansko stanje pri tožencu ni bilo pravilno ugotovljeno, bi moralo glede na določbo 81. člena ZDSS-1, samo odločiti. Ni podlage za ponovno odločanje o obstoju delovnega razmerja, zlasti zaradi pravnomočne odločitve v zvezi z odločilnimi dejstvi glede delovnega razmerja v spornem obdobju. Pravnomočna odločba FURS je bila glede vprašanja prispevkov že realizirana, plačilo prispevkov delodajalca in elementi delovnega razmerja so bili pri tožencu ugotovljeni tudi v smislu delovnopravnih predpisov.

3. V odgovoru na pritožbo je prvotožnik izpostavil, da je bil toženec v sodnem postopku izrazito pasiven in večina pritožbenih navedb predstavlja prepovedano pritožbeno novoto. Prvotožnik v postopku pred FURS, v katerem je bila izdana odločba z dne 9. 6. 2016, ni nastopal kot stranka. Toženec ni ugotavljal obstoja zavarovalnega razmerja, temveč je svojo odločitev v celoti in izključno oprl na odločbo FURS z dne 9. 6. 2016, zato je postopal v izrecnem nasprotju s 6. točko prvega odstavka 80. člena ZMEPIZ-1. Tožnik je prijavo v zavarovanje vložil sam kot samostojni podjetnik. Prvotožnik se pri drugotožnici ni želel zaposliti, zato je odklonil podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki mu je bila ponujena. Slednje je odražalo njegovo pravico in voljo. Prijava prvotožnika v zavarovanje ne more biti zato v nasprotju z dejanskim zavarovalnim razmerjem, kot pavšalno zatrjuje toženec. Postopek pri FURS zoper drugotožnico, bi bil lahko zgolj podlaga, na podlagi katere bi toženec pričel ugotavljati dejansko stanje. Prvotožnik v postopku pred FURS ni imel položaja stranke, čeprav je bilo v postopku neposredno odločeno o njegovih pravicah, obveznostih in pravnih koristi (ni mogel podajati lastnih navedb in dokaznih predlogov ter se zoper odločbo FURS pritožiti). Toženec je svoje zaključke zgolj prepisal iz ugotovitev postopka davčno inšpekcijskega nadzora. Če bi odločba FURS z dne 9. 6. 2016 predstavljala edino podlago za izdajo izpodbijanih odločb toženca, toženec ne bi bil zavezan izpeljati ugotovitvenega postopka in bi izdal odločbo o zavarovalnem razmerju avtomatično. Toženec je prvotožnika v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do svobode dela prisilno zaposlil pri drugotožnici. Prvotožnik je kot samostojni podjetnik želel uveljaviti pravico do svobodne gospodarske pobude. Za odločanje o obstoju delovnega razmerja ni pristojna FURS ali toženec, temveč zgolj delovno in socialno sodišče. Nepravilna je ugotovitev toženca, da je prvotožnik od drugotožnice ekonomsko odvisna oseba. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da obstoj ekonomske odvisnosti sam po sebi ne pomeni podlage za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Takšna podlaga obstoji le, če so podani elementi delovnega razmerja, ki jih mora tožnik izrecno in v roku uveljavljati s postavijo ustreznega zahtevka (sodba VSRS opr. št. VIII R 2/2016 z dne 8. 3. 2016). S pojmom ekonomske odvisne osebe je zakonodajalec želel zaščititi subjekte, ki so se v položaju ekonomsko odvisne osebe znašle proti svoji volji in jim omogočiti, da v sodnem postopku zahtevajo ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri subjektu, od katerega so ekonomsko odvisne. Takšnega zahtevka prvotožnik zoper drugotožnico ni nikoli naperil. Nenazadnje prvotožnik od drugotožnice ni pridobil 80 % svojih letnih dohodkov, ker je svoje storitve opravljal tudi za druge gospodarske subjekte. Pri opravljanju storitev mu je pomagal tudi družinski član, zaradi česar ni podan element osebnega opravljanja dela.

4. Drugotožnik je v odgovoru na pritožbo opozoril, da se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Pravnomočnost sodne odločbe se nanaša zgolj na izrek, ne na obrazložitev. Odločba FURS v izreku ni vsebovala okoliščin elementov delovnega razmerja, na katere se toženka sklicuje. FURS pri odločbi z dne 9. 6. 2016 prvotožniku sploh ni dal možnosti sodelovati kot stranka. Tudi za odmero davčnih obveznosti ni potrebno dokazati, da gre za odvisno pogodbeno razmerje, temveč je dovolj že to, da FURS zavzame stališče, da neko razmerje kaže na odvisno pogodbeno razmerje - gre za najnižji možni standard dokazovanja. Upravno sodišče RS je odločilo samo na podlagi priložene listinske dokumentacije. Pogoj opravljanja osebnega dela ni bil izpolnjen, saj je dela opravljala tudi prvotožnikova partnerka, ki je bila na tej podlagi prijavljena v zdravstveno zavarovanje prvotožnika. Neutemeljen je ugovor toženca, da gre v ponovljenem postopku pri FURS za obdobje izven okvira sodne presoje, saj so drugotožnica, prvotožnik ter njegova partnerka na zaslišanju pri davčnem organu jasno in nedvoumno izpovedali, da so na tak način opravljali delo že leta 2015. Neutemeljena je trditev o nepravilni odločitvi, saj določilo 82. člena ZDSS-1 nalaga točno to, kar je sodišče naložilo tožencu v ponovljenem postopku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 339. člena ZPP), niti do tistih, ki jih je uveljavljal toženec. Pritožbeno sodišče ni zaznalo zatrjevane procesne kršitev zaradi odločitve sodišča, saj je za svojo odločitev imelo vso podlago v določilu 82. člena ZDSS-1. 7. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je toženec v predsodnem postopku ugotovil elemente delovnega razmerja za sporno obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2015 za prvotožnika pri drugotožnici, upoštevajoč načela, ki jih mora spoštovati pri vodenju upravnega postopka.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti nosilnemu argumentu pritožnika, da je moral spoštovati pravnomočno odločitev FURS o pravnomočnem inšpekcijskem nadzoru v davčnem postopku in nanjo opreti svojo odločitev, ker gre za jasno obrazložen dokument, iz katerih izhajajo elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1. Sodišče je pravilno in argumentirano v 10. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, kaj je pravna podlaga za postopanje toženca glede na določila Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ-1). Po določilu 80. člena ZMEPIZ-1 se v skladu s 6. točko ugotavlja obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovancev, če drug pristojni organ ugotovi obstoj okoliščin, iz katerih izhaja, da je bila prijava v zavarovanje podana v nasprotju z dejansko ugotovljenim zavarovalnim razmerjem. Inšpekcijski nadzor v davčnem postopku je bil speljan upoštevajoč pravno podlago, po katerih mora ravnati davčni organ skladno s cilji, ki jih zasleduje davčna zakonodaja. Pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 63/2021 z dne 2. 2. 2022.1

9. Drži sicer razlogovanje toženca, da je zavezanost za plačilo prispevkov esencialna sestavina obstoja delovnega razmerja in bistven pogoj za obstoj lastnosti zavarovanca, vendar je iz odločb FURS z dne 9. 6. 2016 in 22. 2. 2017 razvidno, da je bilo v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora glavnina dokazovanja usmerjena v ugotavljanje ali narava opravljenega dela kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz 35. člena ZDoh-2. Elementi delovnega razmerja so bili upoštevani v obsegu in skladno s kriteriji, ki obvladujejo davčni postopek in davčno zakonodajo. Ti pa lahko ali pa ne izkazujejo identiteto z elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. 10. Ključno je, da se ZMEPIZ-1 navezuje na pojem delovnega razmerja, kot ga določa ZDR-1. Tudi izdana odločba v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ne dokazuje, da je davčni organ pri svojih odločitvah uporabljal določila ZDR-1, kar je ključno in ovrže pritožbeni argument toženca o vezanosti na sporno odločbo FURS, kar sodišče argumentirano pojasni v 11. točki obrazložitve sodbe.

11. Pritožbeno sodišče soglaša, da je imel toženec, upoštevajoč sporno odločbo FURS, podlago uvesti postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca PIZ iz naslova delovnega razmerja. Vendar kot je pravilno obrazložilo sodišče, bi obstoj zavarovalnega razmerja moral biti ugotovljen v kontradiktornem postopku, ki v predmetni zadevi ni izkazan. To je pomembno, ker mora biti stranka, še posebej glede na specifične okoliščine konkretnega primera,2 obravnavana kot subjekt s pravico do izjave.

12. Res je plačilo prispevkov delodajalca manifestacije delovnega razmerja, vendar so bili v konkretnem primeru pred davčnimi organi presojani elementi delovnega razmerja v smislu ciljev davčnih predpisov.3 Prvotožnik v postopku pred FURS4 ni nastopal kot stranka, zaradi česar je bil onemogočen pri realizaciji pravice do izjave.5 Nenazadnje se zoper odločbo ni mogel pritožiti. Postopek pred FURS in odločba,6 je toženca zavezovala le k uvedbi postopka po uradni dolžnosti. Toženec pa bi moral izpeljati ugotovitveni postopek skladno z določili ZUP in ugotavljati elemente delovnega razmerja po ZDR-1. Avtomatizem povzemanja ugotovitev iz postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, ki ga je toženec izkazal v konkretnem sporu, se zato izkaže kot neustrezen in nezadosten. Če bi odločba FURS z dne 9. 6. 2016 predstavljala edino podlago za lastnost zavarovanca iz PIZ, toženki ne bi bilo potrebno voditi postopek po ZMEPIZ-1. 13. Nadaljevanje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2014 in od 1. 10. 2015 do 1. 6. 2019 je potrdilo, da je prvotožnik za drugotožnico opravljal delo kot samostojni podjetnik posameznik. To pomeni, da ni več podlage za obračun prispevkov in davkov na dohodke prvotožnika kot na dohodek iz samozaposlitve, kar je sodišče ustrezno pojasnilo v 11. točki obrazložitve sodbe.7

14. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Upoštevajoč dejstvo, da je bila argumentacija v odgovorih na vloženo pritožbo le ponovitev trditev, ki so bile že obravnavane pred sodiščem prve stopnje, morata stroške odgovorov na pritožbo, nositi tožeči stranki sami.

1 Ker so posamezna obvezna socialna zavarovanja urejena v različnih področnih zakonih, ki vsak zase urejajo (materialne pogoje) za vključitev v posamezno zavarovanje in ker je postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca z odločbo v pristojnosti različnih nosilcev obveznih zavarovanj, prijava osebe v zavarovanje po uradni dolžnosti na podlagi odločbe enega od njih, lahko pomeni le prijavo v tisto obvezno socialno zavarovanje, na katero se takšna odločba nanaša. Ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju revidentove lastnosti kot zavarovanca PIZ prvostopnemu davčnemu organu ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov tudi za druga obvezna socialna zavarovanja. Davčni organ lahko na podlagi svojih zakonskih pristojnosti opravi (le) nadzor nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov v okviru že urejenega oziroma določenega zavarovanega statusa na matičnem področju. 2 Ki v postopku pred davčnim organom ni imel možnosti sodelovati in dokazovati, da delo opravlja pri drugotožniku kot samostojni podjetnik. 3 Kar nenazadnje dokazujeta sporni davčni odločbi. 4 V katerem je bila izdana odločba z dne 9. 6. 2016. 5 Ni mogel podati trditev in dokaznih predlogov. 6 Ki je potekal zoper drugotožnico. 7 Ugotovljeno je bilo, da je bil prvotožnik kot samostojni podjetnik posameznik vključen v obvezno zavarovanje s 1. 9. 2012 in od tedaj naprej je opravljal samostojno pridobitno dejavnost, pri kateri mu je pomagala tudi partnerka A. A., ki je bila na tej podlagi prijavljena v zdravstveno zavarovanje pri zavezancu prvotožniku, ki je jasno izražal voljo, da opravlja svoje delo kot samostojni podjetnik posameznik. V obdobju pred spornim obdobjem (1. 10. 2015 do 30. 9. 2015) in po spornem obdobju niso bili podani elementi delovnega razmerja.