Jedro

Obstoj tožničine terjatve kot eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe bi bil v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz podatkov v spisu izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga oziroma da je odpoved očitno nezakonita iz formalnih razlogov (nespoštovanje roka za podajo odpovedi, izostanek zagovora ipd.).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010, sklenjene med tožečo in toženo stranko, zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 10. 1. 2010 in sicer do pravnomočne odločitve v postopku o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki omogočiti opravljanje dela, izplačevati plačo oziroma nadomestilo plače, na to obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in davke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska od plačila do plačila ter zagotavljati vse pravice iz delovnega razmerja in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010. Če tožena stranka ne bo ravnala v skladu z izdano začasno odredbo, se ji izreka denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, odgovorni osebi tožene stranke pa denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, ki ju sodišče izterja po uradni dolžnosti, hkrati pa izda nov sklep, s katerim bo toženi stranki izreklo novo, višjo kazen za primer, če še vedno ne bo izpolnjevala svoje obveznosti. Pritožba zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo povrnitev vseh stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče ne navede razlogov, zakaj tožničine navedbe v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve za sodišče niso utemeljene in relevantne, kar pomeni, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je verjetnost obstoja terjatve v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoče izkazati zgolj v primeru, ko odpoved pogodbe o zaposlitvi ne zadosti zakonskim pogojem s formalnega vidika. Sodišče se torej postavi na stališče, da v primeru ko delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadosti vsem formalnim pogojem, verjetnosti, da je odpoved nezakonita, v postopku za izdajo začasne odredbe sploh ni mogoče izkazovati. S takim stališčem se tožnica ne strinja. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi res podala pravočasno, tožnici pa je tudi omogočila zagovor, s čimer je zadostila formalnim pogojem za odpoved, vendar pa to še ne pomeni, da je odpoved zakonita. Ne glede na formalno pravilnost postopka odpovedi je odpoved nezakonita tudi v primeru, če niso podani utemeljeni odpovedni razlogi. Tožnica izkazuje verjetnost svoje terjatve zaradi vsebinske pomanjkljivosti odpovedi. Sodišče torej ne dopušča možnosti, da bi tožnica verjetnost obstoja terjatve izkazala s tem, da bi verjetno izkazala, da so odpovedni razlogi neutemeljeni. Strinja se, da bodo dejansko odpovedni razlogi ugotovljeni šele na podlagi dokaznega postopka v delovnem sporu, vendar je tam treba relevantna dejstva ugotavljati z gotovostjo. Nasprotno pa mora tožnica pri predlogu za izdajo začasne odredbe le verjetno izkazati obstoj terjatve. To pa lahko stori tako, da izkaže za verjetno, da je odpovedni razlog nezakonit oziroma neutemeljen. V svojem predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica izkazuje prav to. Tožnica obširno obrazloži, da so odpovedni razlogi, ki jih zatrjuje tožena stranka, pavšalni in nekonkretizirani, navede in izkaže pa tudi dejstvo, ki je bistveno za obstoj verjetnosti obstoja terjatve. To je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana le tri mesece po tem, ko je bila toženi stranki vročena tožba tožnice zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije. Sodišče ugotavlja torej le zgolj dejstva v zvezi s formalno pravilnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne ugotovi pa bistvenega dejstva, na podlagi katerega tožnica izkazuje verjetnost obstoja svoje terjatve. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je njegova odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 10. 1. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker naj bi tožnica v obdobju od 21. 10. 2010 do 16. 11. 2010, ko je opravljala samostojno arhiviranje, kršila obveznosti iz delovnega razmerja iz 31, 32. oziroma 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker je sindikat, katerega članica je tožnica, nasprotoval izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je tožnica pri toženi stranki podala zahtevo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ob vložitvi tožbe pa je predlagala začasno odredbo, o kateri je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, so bili izpolnjeni pogoji za odločanje o začasni odredbi po 85. členu ZDR.

Prvi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v 43. členu ZDSS-1 določeno drugače. Začasne odredbe se izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Začasna odredba je ena od oblik zavarovanja terjatve, ki jih ZIZ opredeljuje v svojem tretjem delu. Ker tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja proti toženi stranki nedenarno terjatev, bi morala, v kolikor bi želela s predlogom za izdajo začasne odredbe uspeti, verjetno izkazati, da njena terjatev zoper toženo stranko obstoji ali da bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), poleg tega pa tudi ena od predpostavk navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Temeljni predpogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladajo nad dejstvi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče navaja, da bi bil obstoj tožničine terjatve v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, ali če bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita (npr. če bi bila podana po izteku rokov iz šestega odstavka 88. člena ZDR; če tožena stranka tožnice pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne bi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi oziroma če ji ne bi omogočila zagovora ipd.). Podatki v spisu pa zaenkrat ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožnica svojo terjatev v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazala. Iz tožbenih navedb tožnice in njenega predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu je razbrati, da je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR, da ji je podala in vročila pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, v kateri je časovno in krajevno opredelila kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je očitala tožnici. Tožnica je bila tudi pravilno vabljena na zagovor, vendar se zagovora ni udeležila. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnici pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podala tudi pisno opozorilo za izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi (člen 83/1 ZDR). Tožnica je poleg vsebinskega nestrinjanja z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da so očitane kršitve premalo konkretizirane in povsem pavšalne, navajala, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica tega, da je tožnica pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložila tožbo proti toženi stranki zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminacije. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da že iz navedb in predloženih izkazov izhaja, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica vložitve navedene tožbe. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka še ni mogoče zaključiti, da verjetnost terjatve obstoji, zato tudi zatrjevanje nenadomestljive škode ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (člen 165 ZPP).