Jedro

Glede na tožbene trditve je bil izvor tožnikovih težav pri zaposlitvi toženkino ravnanje (prenos tožnika iz registra stalnega prebivalstva v register tujcev), zato bi bila zahteva, da bi si tožnik (tudi) v navedenem obdobju zaradi odprave negativnih posledic izbrisa lahko uredil svoj pravni status (oziroma presoja, da ni storil dovolj za ureditev tega statusa), z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo pretirana.

Brez ustreznih trditev o dobičku ozrioma zaslužku ni mogoče domnevati, da je tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva iz naslova priložnostnega dela na črno zaslužil manj kot pred izbrisom in da je bilo to posledica izbrisa.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega tožnikove nepremoženjske škode ustrezno ovrednotilo dejstvo, da tožnik, kot obsojenec za kaznivo dejanje tatvine storjeno leta 1989 in v obdobju od 1993 do 1999 storilec vrste prekrškov predvsem zoper varnost cestnega prometa, očitno ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije.

Vse navedeno je mogoče strnjeno povzeti v zaključek, da je tožnica utrpela kratkotrajen intenziven strah pred izgonom ter poseg v pravico do svobode gibanja in družinskega življenja, vendar njeno duševno trpljenje po trajanju in intenzivnosti ni bilo takšno, da bi utemeljevalo odškodnino, višjo od odmerjene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov za plačilo 52.161,97 EUR (v korist tožnika) in 47.480 EUR (v korist tožnice) (točka I izreka). Tožnikoma je naložilo, da toženki povrneta pravdne stroške v višini 888,36 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Izpodbijata zavrnilni del sodbe do višine 42.161,73 EUR (tožnik) oziroma 37.480 EUR (tožnica), ter pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik je zahteval povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička le za obdobje od 1. 1. 1992 do 1. 12. 1993. Ker je čez noč postal tujec brez urejenega statusa, je logičen zaključek, da je izguba dobička posledica izbrisa. Trditveno podlago tvorijo navedbe obeh pravdnih strank. Glede višine izgubljenega dobička je tožnik soglašal s toženkino navedbo o izgubi v višini 118 EUR. Tožnikovo izpovedbo o delu na črno je sodišče vzelo iz konteksta, zato da bi lahko utemeljilo nepravilen zaključek, da izgube dobička sploh ni utrpel. Tožnik je povedal, da je ostal brez dela, da ni kradel in da je občasno delal, da je lahko družina preživela. Dokazno breme (glede vzročne zveze med izbrisom in izgubo dobička), ki ga sodišče nalaga tožniku, je prestrogo. Sodišče tožniku neutemeljeno očita, da ni zatrjeval, da si je delovno dovoljenje poskušal urediti tudi v času od 1. 1. 1992 do 1. 12. 1993. Za ureditev statusa je potreben določen čas in dokumentacija. Slednjo je moral tožnik pridobiti iz BIH, kjer je bila vojna. Tožnik je delovno dovoljenje uspel pridobiti 1. 12. 1993, do tedaj pa se je moral znajti, zato je zagotovo ostal brez rednega mesečnega dohodka najmanj v višini 118 EUR. Glede otroškega dodatka sta tožnika zatrjevala, da sta zanj zaprosila leta 1992, pa sta bila zavrnjena. Zatrjevano je tožnica potrdila v izpovedbi. V kolikor je sodišče štelo, da sta tožnika podala pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago, bi ju moralo na to v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti. Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožnika nista prestajala nevšečnosti, povezanih z izgubo zaposlitve zaradi izbrisa. Čeprav se je tožnik trudil imeti zaposlitev in urejen status tujca, ni sporno, da ni bil zaposlen celotno obdobje izbrisa. Glede tožnice je sodišče spregledalo, da je bila v obdobju od 5. 9. 1991 do 4. 9. 1992 na porodniškem dopustu in da kasneje zaposlitve ni mogla več dobiti (kar je potrdila ob zaslišanju). Nevšečnosti zaradi izgube zaposlitve so pri tožniku trajale najmanj dve leti, pri tožnici pa najmanj pet let. Sodišče podaja kontradiktorne zaključke: tožnik si je status uredil, zato do odškodnine ni upravičen, tožnica, ki pa si statusa sploh ni poskušala urediti, do odškodnine prav tako ni upravičena. Sodišče ni dokazno ocenilo tožničine izpovedbe, v okviru katere opisuje neprijeten dogodek s policijo in posledice tega dogodka (zadrževanje doma zaradi strahu pred izgonom). Če tožnica ne bi bila izbrisana, bi lahko potovala, lahko bi obiskala očeta v času njegove bolezni, lahko bi šla na njegov pogreb. Z izbrisom sta ji bili kršeni pravica do dela in pravica do družinskega življenja. Predmetna zadeva je glede na obdobje izbrisa primerljiva z zadevo II Ips 255/2016. Tožnikoma, ki sta imela dva mladoletna otroka, so odvzeli dokumente. V pretežnem obdobju izbrisa nista mogla legalno opravljati dela in nista imela urejenega zdravstvenega zavarovanja. Družina je trpela pomanjkanje, živeli so v negotovosti in strahu, da bodo ločeni, ločeni pa so bili od svoje širše družine. Okoliščina, da trpljenje ni terjalo psihiatričnega zdravljenja, ne utemeljuje zaključka, da je v upravnem postopku določena odškodnina pravična satisfakcija.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika zahtevata plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (konkretno iz naslova izgubljenega dobička in otroškega dodatka, ter zaradi nepridobitve lastniškega certifikata in prikrajšanja za ugodnost pri nakupu stanovanja na podlagi stanovanjske pravice) in nepremoženjsko škodo (zaradi kršitve pravic do dela, svobode gibanja, družine in osebne integritete oziroma dostojanstva ter za strah) na podlagi ZPŠOIRSP,2 saj menita, da jima v upravnem postopku priznana odškodnina (5.200 EUR tožniku in 5.250 EUR tožnici) ne pokrije celotne škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od izbrisa do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje (od 26. 2. 1992 do 23. 11. 2000 za tožnika in od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2000 za tožnico). V pritožbenem postopku ostaja sporna odločitev o zahtevku za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička (tožnik za obdobje od 1. 1. 1992 do 1. 12. 1993 zahteva plačilo 118 EUR/mesec) in otroškega dodatka ter odločitev o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode.

6. ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine (v njem sta edini merili za določitev odškodnine obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine; prvi in drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP). V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP), torej ZOR,3 za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ.4 Tožnik v tem postopku nosi trditveno in dokazno breme glede predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode, vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva).5 Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine (višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo), glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine (190. in 200. člen ZOR, oziroma 169. in 179. člen OZ).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je imel tožnik v obdobju od 2. 2. 1988 do 31. 12. 1991 kot samostojni podjetnik registrirano dejavnost zidarstva in fasaderstva, - da je imel tožnik pretežno obdobje izbrisa urejeno zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi vize, delovnih vizumov (5. 1. - 5. 10. 1994, 29. 11. 1994 - 28. 2. 1995, 10. 3. 1995 - 26. 8. 1995, 8. 9. 1995 - 25. 8. 1996) in dovoljenj za začasno prebivanje (4. 8. 1999 - 4. 8. 2000), - da je bil tožnik pretežno obdobje izbrisa zaposlen (v delovnem razmerju, ali kot poslovodja/družbenik), dve leti pa je opravljal delo na črno, - da tožnikovi vlogi za izdajo delovnega dovoljenja z dne 23. 8. 1996 ni bilo ugodeno, ker je upravni organ ugotovil, da tožnik, kot pravnomočno obsojen storilec kaznivega dejanja tatvine ter storilec številnih prekrškov zoper varnost cestnega prometa, očitno ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije, - da sta imela tožnika pretežno obdobje izbrisa urejeno zdravstveno zavarovanje, - da je tožnici zaposlitev prenehala 31. 7. 1989, torej več kot dve leti pred izbrisom, - da si tožnica vse do 15. 10. 1999, ko je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni poskušala urediti svojega pravnega statusa, - da je bila tožnica zaposlena v obdobju od 2. 12. 1997 do 26. 11. 1998 in od 19. 10. 1999 do 19. 10. 2000, - da nevšečnosti tožnikov, povezane z deložacijo iz stanovanja na ..., niso bile posledica izbrisa (tožnika sta se morala izseliti, ker sta zaradi smrti imetnika stanovanjske pravice izgubila pravico uporabe), - da sta bila tožnika sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, in sicer tožnik na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 22. 5. 2006, tožnica (skupaj z otrokoma, rojenima 6. 2. 1987 in 5. 9. 1991) pa na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 10. 2002. Na podlagi zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje naredilo naslednje materialnopravne zaključke: (1) izbris iz registra stalnega prebivalstva ni bil vzrok za prenehanje opravljanja dejavnosti oziroma izgubo zaposlitve (dejavnost je bila registrirana do 31. 12. 1991), niti ni vplival na tožnikove zaposlitvene možnosti (tožnik v vtoževanem obdobju ni zaprosil za izdajo delovnega vizuma, kasneje pa mu je bil delovni vizum izdan vsakič, ko je zanj zaprosil, z izjemo odločitve o vlogi z dne 23. 8. 1996, za katero so bili razlogi izključno na njegovi strani); (2) tožniku škoda ni nastala, saj je v vtoževanem obdobju z zaslužkom iz naslova dela na črno preživljal sebe in družino; (3) tožnika nista trdila ne dokazala, da sta otroški dodatek izgubila, oziroma da ga nista mogla uveljaviti prav zaradi njunega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, poleg tega pravica do otroškega dodatka po veljavni zakonodaji ni bila odvisna od pravice do stalnega prebivališča otrokovih staršev; (4) nevšečnosti, vzročno povezane z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ki sta jih tožnika trpela na nepremoženjskem področju, glede na trajanje in intenzivnost ne utemeljujejo odškodnine, višje od 5.100 EUR za vsakega tožnika (ta znesek je manjši od odškodnine, ki je bila tožnikoma določena v upravnem postopku, kar skladno z drugim odstavkom 5. člena ZPŠOIRSP utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka).

8. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva sta tožnika pridobila status tujcev brez dovoljenja za prebivanje.6 Njun pravni položaj se je spremenil, bil je otežen,7 kar pa samo po sebi ne zadostuje za dokazni zaključek o njunem prikrajšanju na premoženjskem in nepremoženjskem področju. Takšno prikrajšanje ni ne avtomatična ne domnevana posledica izgubljenega pravnega statusa vsled izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.8 Biti mora konkretizirano zatrjevano in dokazano.

O odškodnini za premoženjsko škodo

9. Odsotnost tožbenih trditev o tem, da si je tožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do 1. 12. 1993 poskušal priskrbeti ustrezna dovoljenja za delo, pa pri tem ni bil uspešen, je sodišče prve stopnje napačno štelo v tožnikovo breme. Glede na tožbene trditve je bil izvor tožnikovih težav pri zaposlitvi toženkino ravnanje (prenos tožnika iz registra stalnega prebivalstva v register tujcev), zato bi bila zahteva, da bi si tožnik (tudi) v navedenem obdobju zaradi odprave negativnih posledic izbrisa lahko uredil svoj pravni status (oziroma presoja, da ni storil dovolj za ureditev tega statusa), z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo pretirana.9 Ker je sodišče prve stopnje odločitev o zahtevku za povrnitev izgubljenega dobička/zaslužka utemeljilo z dodatnimi razlogi, ki so pravilni (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), opisano napačno materialnopravno izhodišče ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane sodbe. Navedeno predstavlja tudi odgovor na pritožbeni očitek o kontradiktornosti sprejetih zaključkov, da tožnika nista upravičena do (višje) odškodnine, in sicer tožnik zato, ker si je uredil svoj pravni status, tožnica pa zato, ker si ga niti ni poskušala urediti.

10. Tožnik ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni bil zaposlen, niti ni imel več registrirane dejavnosti. To pomeni, da že pred izbrisom, ki ni mogel biti vzrok za prenehanje opravljanja dejavnosti oziroma izgubo zaposlitve, ni imel obdavčljivih dohodkov. Vir preživljanja so zanj in njegovo družino predstavljali dohodki iz naslova priložnostnega dela na črno (kot izhaja iz njegove izpovedbe, je bil lastnik treh kamionov). To se tudi po 26. 2. 1992 ni spremenilo. Kot je tožnik potrdil v svoji izpovedbi, je delal na črno, dokler ni pridobil delovnega dovoljenja. Glede na takšno dejansko stanje je torej pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikova brezposelnost v obdobju do 1. 12. 1993 ni vzročno povezana z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik ni dokazal, da je izbris zanj predstavljal edino oviro, ki mu je onemogočala pridobivanje dohodkov za lastno preživljanje in preživljanje njegove družine. Tožnik tudi ni podal trditev o dobičku oziroma zaslužku, ki ga je ustvaril pred izbrisom in v obdobju do 1. 12. 1993. Premoženjsko prikrajšanje v obliki izgubljenega dobička/zaslužka predstavlja dobiček/zaslužek, ki ga oškodovanec utemeljeno pričakuje, pa ga zaradi škodnega dogodka ni mogel doseči. Predstavlja razliko med prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo (o višini teh prihodkov se sklepa na podlagi podatkov iz preteklosti - koliko je tožnik zaslužil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva) in dejanskimi prihodki, to je prihodki, ki jih je kljub izbrisu pridobil na kakršenkoli način, tudi z delom na črno.10 Brez ustreznih trditev o dobičku/zaslužku ni mogoče domnevati, da je tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva iz naslova priložnostnega dela na črno zaslužil manj kot pred izbrisom, in da je bilo to posledica izbrisa.11 Tudi toženkina trditev o tožnikovih prihodkih v letu 1996 (118 EUR/mesec), ki jo tožnik povzema kot svojo, ne omogoča ovrednotenja tožnikovega premoženjskega prikrajšanja. Takšna trditev (v kolikor služi kot podatek o tožnikovih prihodkih pred izbrisom, oziroma če izbrisa ne bi bilo) predpostavlja, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel prihodkov, kar pa je v nasprotju s tožnikovo izpovedbo. Te izpovedbe sodišče prve stopnje ni vzelo iz konteksta celote, kot neutemeljeno očita pritožba. Izračun izgubljenega dobička/zaslužka temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju oškodovanca, če ne bi bilo škodnega dogodka, v primerjavi z njegovim položajem po škodnem dogodku. Gre za hipotetično sklepanje, ne za ugibanje. Če bi bila odškodnina za izgubljeni dobiček/zaslužek lahko priznana zgolj na podlagi toženkinega protipravnega ravnanja, bi to kazalo na njen kaznovalni namen, za kar pa v splošnih načelih odškodninskega prava ni podlage. Vse navedeno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da temelj odškodninske odgovornosti glede premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička oziroma zaslužka ni podan.

11. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnika v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nista utrpela premoženjskega prikrajšanja zaradi neprejemanja otroškega dodatka. Njuna trditvena in dokazna podlaga ni omogočala sklepa, da sta izgubila pravico do otroškega dodatka zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Da takšne pravice nista imela, zato je v posledici izbrisa tudi nista mogla izgubiti, izhaja iz (v pretežnem obdobju izbrisa veljavnega) prvega odstavka 32. člena ZDPre,12 ki pravico do otroškega dodatka pogojuje s pravnim položajem otroka (ne njegovih staršev); pravico do otroškega dodatka ima eden od staršev za otroka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če je otrok državljan Republike Slovenije ali če otrok ni državljan Republike Slovenije, ob pogoju vzajemnosti.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

12. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ oziroma 200. člena ZOR so duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice pravno priznana oblika nepremoženjske škode. Izbris iz stalnega registra prebivalstva predstavlja poseg v osebnostne pravice. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje sledilo ustaljenemu stališču sodne prakse, da duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode (kar narekuje enotno odmero odškodnine), ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb.13 Pri odmeri višine odškodnine ni odločilen le čas, v katerem oškodovanec ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno).14 Tožnika sta zatrjevala škodne posledice, ki so se manifestirale kot strah (pred izgonom) in kot nevšečnosti, povezane z deložacijo iz stanovanja (kot poseg v njuno duševno integriteto in dostojanstvo) in omejitvami na področju zaposlitvenih možnosti, svobode gibanja in družinskega življenja (tožnica ni mogla na obisk k očetu v Bosno, niti na njegov pogreb). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje vse zatrjevane pojavne oblike nepremoženjske škode pravilno dokazno ovrednotilo.

13. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnika tudi na nepremoženjskem področju nista trpela nevšečnosti, povezanih z izgubo zaposlitve (ker nista dokazala, da bi bila izguba zaposlitve posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, tudi zatrjevane nevšečnosti, ki naj bi izvirale iz te izgube, ne morejo biti posledica izbrisa) oziroma zmanjšanjem njunih zaposlitvenih možnosti. Tožnik je bil pretežno obdobje izbrisa zaposlen, zmanjšanje njegovih zaposlitvenih možnosti (ne pa tudi možnosti za opravljanje dela) v obdobju od izbrisa do 1. 12. 1993 pa se pri njem ni izražalo v obliki duševnega trpljenja. Da družina ni trpela pomanjkanja, ki bi tožnika potiskalo v duševno stisko, izkazuje tudi njegova izpovedba, da so v stanovanje v ..., kamor so se preselili po deložaciji iz stanovanja v ..., vložili več kot 20.000 DEM. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila tožnica v obdobju od 5. 9. 1991 dalje na porodniškem dopustu, ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da ji je delovno razmerje prenehalo že 31. 7. 1989, ne terja presoje, za katero se zavzema pritožba. Ob zaslišanju je tožnica povedala, da je po drugem porodu ostala doma in da je kasneje spraševala za službo, vendar jo je bilo težko dobiti. Njena zaposlenost v skoraj dvoletnem obdobju izbrisa izkazuje, da je imela tožnica več kot zgolj teoretične možnosti zaposlitve. Trditvena in dokazna podlaga, s katero bi lahko tožnica prepričljivo utemeljila obstoj zatrjevane nepremoženjske škode, bi zato morala zajemati tudi podatke o tem, pri komu je aktivno poskušala dobiti zaposlitev, pa pri tem ni bila uspešna. Tožnika, ki sta imela pretežno obdobje izbrisa urejeno zdravstveno zavarovanje, nista trdila, da bi jima bil v obdobjih, ko nista imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, onemogočen dostop do potrebnih zdravstvenih storitev.

14. Ker je tožnik pretežno obdobje izbrisa zakonito prebival v Republiki Sloveniji (na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje oziroma delovnih vizumov, ki so veljali kot dovoljenje za začasno prebivanje), izdani delovni vizumi pa so mu tudi omogočali neomejeno število potovanj (četrti odstavek 7. člena ZTuj), njegova svoboda gibanja (tudi v smislu prehajanja državnih mej) ni bila bistveno okrnjena. Pritožbeno sodišče na tem mestu tudi poudarja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega (tožnikove) nepremoženjske škode ustrezno ovrednotilo dejstvo, da tožnik, kot obsojenec za kaznivo dejanje tatvine (storjeno leta 1989) in (v obdobju od 1993 do 1999) storilec vrste prekrškov (predvsem) zoper varnost cestnega prometa, očitno ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije.

15. Na splošno je mogoče ugotoviti, da lahko neurejen pravni status pri posamezniku sproža različne negativne občutke (negotovost, nelagodje, vznemirjenje, stres, strah, bolečino...). Podlago za oceno, kako intenzivni so bili pri posamezniku ti občutki, lahko sodišče prve stopnje najde v opisu dogodkov oziroma čustvenega stanja ob teh dogodkih. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo dogodka na meji, ko so tožnici vzeli prepustnico. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica, takrat mati dveh otrok, ob tem dogodku utrpela intenziven strah pred izgonom. Ker je šlo za enkraten dogodek, pa kasnejši strah pred izgonom ni mogel biti utemeljen, oziroma je izzvenel. Zoper tožnika ni bil voden noben postopek z namenom izgona iz države, zato zatrjevani strah pred ločenostjo družine ni bil dokazan. Kot je bilo že pojasnjeno, z vidika pravno relevantne vzročne zveze ne more biti pomembno, ali si je tožnica poskušala urediti svoj pravni status ali ne (njena pasivnost ne prekinja vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in škodo). Je pa to lahko pravno pomembno dejstvo pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode, oziroma pri oceni intenzivnosti njenega duševnega trpljenja (zaradi omejitve svobode gibanja in ločenosti od širše družine). (Visoko) stopnjo intenzivnosti duševnega trpljenja lahko dokazuje tudi posameznikovo prizadevanje za ureditev pravnega statusa, ki ni uspešno. Takšnega prizadevanja tožnica ni izkazala (trdila je, da si je poskušala urediti status, pa so jo na upravni enoti odslovili, njena izpovedba pa razkriva, da se njen poskus nanaša zgolj na obdobje pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ko je poskušala oddati vlogo za državljanstvo15), da si za ureditev statusa ni prizadevala zaradi ohromljenosti od strahu pred izgonom, pa niti ni zatrjevala. Dvom v zatrjevano intenzivnost njenega duševnega trpljenja vzbuja tudi okoliščina, da je tožnica živela v skupnem gospodinjstvu s tožnikom, ki je legaliziral svoje bivanje v Republiki Sloveniji. Na podlagi ugotovljenega nasprotja med tožničino izpovedbo (da med izbrisom ni bila zaposlena) in spisno dokumentacijo (da je bila tožnica v obdobju izbrisa dve leti zaposlena), je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v tožničino verodostojnost, in posledično v zatrjevani obseg njenega duševnega trpljenja. Enak dvom se pritožbenemu sodišču poraja na podlagi ugotovljenega nasprotja med tožbeno trditvijo, da tožnica zaradi posledic izbrisa ni mogla v Bosno k očetu, ter tožničino izpovedbo, da ne ve, ali je bosanski potni list (ki ji je omogočal prehajanje meje) pridobila pred ali po očetovi smrti. Vse navedeno je mogoče strnjeno povzeti v zaključek, da je tožnica utrpela kratkotrajen intenziven strah pred izgonom ter poseg v pravico do svobode gibanja in družinskega življenja, vendar njeno duševno trpljenje po trajanju in intenzivnosti ni bilo takšno, da bi utemeljevalo odškodnino, višjo od odmerjene.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da znesek 5.100 EUR16 za vsakega tožnika glede na ugotovljeni obseg nepremoženjske škode (načelo individualizacije višine odškodnine) predstavlja primerno denarno zadoščenje. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki meri na neupoštevanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (drugi odstavek 179. člen OZ oziroma 200. člena ZOR), je treba ugotoviti, da izpostavljeni primer iz sodne prakse (II Ips 255/2016) ne po trajanju izbrisa ne po teži in trajanju posledic izbrisa ni primerljiv z obravnavano zadevo. Oškodovanec v tej zadevi je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 131 mesecev, prva leta mu je bila otežena pridobitev dovoljenja za bivanje in tudi državljanstva, zaradi česar se ni mogel svobodno gibati, prestajal je duševne bolečine in strah, zaradi katerih je obiskal psihiatra, kar ga bo spremljalo še naprej. Čeprav psihiatrično zdravljenje ni pogoj za odmero odškodnine v sodnem postopku, kot pravilno opozarja pritožba, pa izkazana potreba po zdravljenju s pomočjo psihiatra brez dvoma izkazuje večjo stopnjo intenzivnosti duševnega trpljenja, kar posledično utemeljuje prisojo višje denarne odškodnine. Bistveno drugačne dejanske okoliščine kot v obravnavani zadevi (daljše obdobje neurejenega pravnega statusa, hujše in dalj časa trajajoče posledice in z njimi povezano duševno trpljenje), so bile podlaga za prisojo denarne odškodnine tudi v zadevah II Ips 130/2016 in II Ips 170/2016.17

17. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka, tožnika zaradi pritožbenega neuspeha, toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami 2 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembo 3 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 5 Prim. odločbe II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017. 6 Po drugem odstavku 81. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/1991, ZTuj), ki je bil kasneje z odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 razglašen za protiustavnega, so državljani republik nekdanje SFRJ (z državljanstvom ene od drugih republik in stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji), ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo v predpisanem roku ali katerih prošnje so bile zavrnjene, postali tujci. 7 Na delovnem področju je to pomenilo izgubo možnosti za (legalno) delo brez delovnih dovoljenj. Obstoj delovnega dovoljenja (delovno dovoljenje na vlogo delodajalca oziroma osebno delovno dovoljenje) je bil pogoj za sklenitev delovnega razmerja oziroma pogodbe o delu s tujcem (prim. 3. člen v zvezi s 6. členom Zakona o zaposlovanju tujcev, Ur. l. RS, št. 33/92). 8 ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ne vzpostavlja domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. 9 Prim. odločbi II Ips 274/2016 in II Ips 170/2016. 10 Prim. odločbo II Ips 170/2016. 11 Na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago (kar zadeva obstoj vzročne zveze in škode) je opozarjala že toženka, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti materialno procesnega vodstva v tej smeri. 12 Zakon o družinskih prejemkih, Ur. l. RS, št. 65/1993, s spremembami in dopolnitvami 13 Prim. odločbe II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 221/2017. 14 Prim. odločbo II Ips 170/2016. 15 Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so relevantne okoliščine po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. 16 Znesek, ki je bil oškodovancu prisojen v zadevi II Ips 130/2016 (20.100 EUR), je sodišče prve stopnje dvakrat razpolovilo, najprej na podlagi primerjave trajanja izbrisa, nato pa še na podlagi primerjave teže in trajanja posledic izbrisa. 17 V zadevi II Ips 130/2016 tožnik ni imel urejenega statusa 201 mesec, velja tudi izpostaviti, da ga je pridržala policija in da z družino po vrnitvi iz Srbije ni več mogel v svoje stanovanje. Tožnik v zadevi II Ips 170/2016 v 186 mesecev trajajočem izbrisu ni mogel pridobiti veljavnih osebnih dokumentov in potovati, ni se mogel svobodno gibati, pretežni del časa ni mogel legalno opravljati dela.