12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1772/2004 z dne 27. 10. 2005 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 264/2004 z dne 28. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za izplačilo razlike med izplačanim terenskim dodatkom do višine dnevnic za čas od 15. 6. 2000 do 15. 9. 2000. Ugotovilo je, da je pritožniku v spornem obdobju bil izplačan terenski dodatek, zato nima pravice do plačila dnevnic in v zvezi s tem tudi ne do vtoževane razlike med izplačanim terenskim dodatkom in višino dnevnic. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da se na podlagi 43. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za notranje zadeve in Policije ter 4. odstavka 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju KPND) terenski dodatek in dnevnica izključujeta. Poleg tega je še upoštevalo, da je pritožnik pristal na izplačilo terenskega dodatka in s tem smiselno na nadomestno izpolnitev iz 308. člena Zakona o obligacijskem zakoniku (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR), s čimer je obveznost delodajalca do drugačne izpolnitve obveznosti prenehala. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Pritožbo pritožnika v delu, v katerem je oporekal stališču sodišča prve stopnje o nadomestni izpolnitvi, je upoštevalo in ocenilo, da je nesprejemljivo z vidika 22. člena Ustave. Hkrati je ocenilo, da to stališče ni odločilnega pomena za odločitev o tem sporu.

2.Pritožnik se z odločitvijo sodišča ne strinja. Oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi prava ter sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali je pritožnik bil upravičen do dnevnic in s tem do vtoževane razlike dnevnic. Zato stališču sodišča, da ni upravičen do izplačila razlike dnevnic, očita očitno napačnost. Ob tem navaja, da s tožbo ni zahteval, da se mu ob že izplačanem terenskem dodatku izplačajo še dnevnice, temveč je zahteval zgolj razliko med že izplačanim terenskim dodatkom in pripadajočo dnevnico. Nesprejemljivo naj bi bilo tudi stališče, da je delodajalec prost obveznosti že s tem, ko namesto dnevnic izplača delavcu terenski dodatek, ki je nižji. Z izpodbijano odločitvijo ga je sodišče prikrajšalo do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja ter pritrdilo delodajalcu, ki očitno neenako obravnava zaposlene. Izpodbijana odločitev naj bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso delovnih sodišč prve stopnje v letih 2004 in 2005. V navedenih pravdah (teh naj bi bilo 29) so delovna sodišča prve stopnje odločila, da je delodajalec kljub temu, da je zaposlenemu že izplačal terenski dodatek ali del nadomestila za ločeno življenje in regres za prehrano, dolžan plačati še razliko do višine polnih dnevnic. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi.

3.Z vlogo z dne 8. 3.2006 je pritožnik dopolnil ustavno pritožbo s predložitvijo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 909/2005 z dne 12. 1. 2006, ki naj bi potrjevala utemeljenost pritožnikovih navedb o različnostih odločitev sodišč v povsem enakih primerih.

B.

4.Pritožnik oporeka stališču, da za sporno obdobje ni upravičen do izplačila razlik dnevnic. Z vidika pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) to pomeni zatrjevanje, da je izpodbijana odločitev arbitrarna. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišči sta navedli bistvene pravne argumente za svojo odločitev. Glede vprašanja, ali je pritožnik upravičen do dnevnic in posledično do plačila razlike, je sodišče navedlo, da je odločilno, da je bil pritožniku v spornem obdobju iz naslova povračilo stroškov za delo na terenu izplačan terenski dodatek (in hkrati tudi regres za prehrano), zato v skladu s pravilnikom in KPND, po katerih se terenski dodatek in dnevnica izključujeta, za vsakokratni napotitveni delovni dan izven kraja stalnega bivališča ni upravičen še do izplačila razlike do polne višine dnevnice.

5.Pritožnik nadalje oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je obveznost delodajalca do pritožnika prenehala z nadomestno izpolnitvijo (tj. z izplačilom terenskega dodatka, s katerim je pritožnik soglašal). Ta trditev pritožnika bi bila lahko relevantna z vidika 22. člena Ustave. Vendar se Ustavnemu sodišču v presojo tega vprašanja ni bilo treba spuščati. Višje delovno in socialno sodišče je namreč ugotovilo, da je to stališče nesprejemljivo in pomeni kršitev 22. člena Ustave. Hkrati je ocenilo, da navedeno stališče za presojo v tem sporu, ko pritožnik uveljavlja razliko dnevnic, nima odločilnega pomena, kar pomeni, da izpodbijana odločitev ne temelji na tem stališču in je drugačno pritožnikovo zatrjevanje neupoštevno.

6.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi lahko bila tudi pomembna navedba pritožnika o neenakem obravnavanju, kar bi lahko utemeljilo odstop od sodne prakse v istovrstnih primerih. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) namreč izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar izpodbijani sodbi takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Pritožnik se namreč sklicuje na 29 nepravnomočnih odločitev delovnih sodišč prve stopnje. Očitka o odstopu od sodne prakse naslovljenega na sodišče višje stopnje pa ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na sodbe nižjih sodišč. Da bi pa izpodbijana odločitev odstopala od sočasne enotne sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča v istovrstnih zadevah, kar bi lahko bilo relevantno z vidika kršitve te človekove pravice, pa pritožnik ne zatrjuje.

7.Očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave je neobrazložen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Po določbi prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Zato Ustavno sodišče ni preizkušalo navedb v vlogi z dne 8. 3. 2006, ki je bila vložena po izteku 60 dnevnega prekluzivnega roka.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan