Jedro

Ustavno sodišče izdajo regulacijskih začasnih odredb ni omejilo na pogoj preprečitve nastanka škode oziroma sile, ampak je njihovo izdajo omejilo le na najhujše primere, v katerih bi zaradi določenih okoliščin sodno varstvo izgubilo svoj pomen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala, da se toženi stranki do pravnomočno zaključenega predmetnega postopka prepove rušenje in kakršnokoli onemogočanje uporabe objekta na nepremičnini parc. št. 3 k.o. K., ki ga v naravi predstavlja garaža št. 1. Predlog za izdajo začasne odredbe je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati nujnosti izdaje predlagane začasne odredbe zaradi preprečitve nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ali grozečega nasilja. Rušitev samega objekta in nezmožnost njegove uporabe za lastnika nedvomno pomenita nastanek določene škode, vendar po oceni sodišča te škode ni mogoče opredeliti kot nenadomestljive, saj je ta premoženjske narave in se lahko povrne kot odškodnina. Kar se tiče preprečitve uporabe sile pa je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka sploh ni navedla, v čem se grozeča sila oziroma nasilje kaže. V zvezi s trditvami tožeče stranke, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, pa sodišče meni, da je tehtanje interesov zgolj sočasni oziroma kumulativni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe.

2. Zoper takšno odločitev se po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. V pritožbi najprej povzema vsebino 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in poudarja, da sodišče skladno z navedeno določbo izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu je terjatev zoper dolžnika nastala in če izkaže za verjetno tudi enega izmed pogojev, ki so navedeni v drugem odstavku citiranega člena. Že samo dejstvo, da tožnica garažo redno uporablja, več kot evidentno kaže na to, da bi ji onemogočenje uporabe ali celo rušenje le-te, saj potem garaže ne bi bilo več, predstavljajo nenadomestljivo škodo. Nevarnost rušitve sporne garaže je povsem konkretna, saj je tožena stranka tožnici že poslala poziv, v katerem jo je pozvala na odstranitev garaže v roku od 30 dni, ker bo v nasprotnem primeru objekt odstranila sama. Povsem nesprejemljiva je obrazložitev v sklepu, da naj rušitev garaže ne bi predstavljala nenadomestljive škode, saj se škoda lahko povrne kot odškodnina. Po tej logiki namreč začasne odredbe sploh ne bi bile potrebne, saj se tako premoženjska kot nepremoženjska škoda po takšnem razlogovanju lahko povrne v obliki odškodnine. Glede na to, da tožnica vtožuje solastninsko pravico na sporni garaži, je jasno, da bi z rušenjem le-te uveljavitev njene terjatve bila onemogočena in je s tem po mnenju pritožnice izpolnjena predpostavka po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Prav tako ne vzdrži presoje nadaljnji zaključek sodišča, da naj pritožnica ne bi definirala grozeče sile, saj sta predpostavki podani alternativno in sicer, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

3. Podana pa je tudi predpostavka, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Glede na to, da tožena stranka sporne nepremičnine ne uporablja vsaj od leta 1961 dalje, je jasno, da ji začasna odredba ne bi povzročila prav nobenih neugodnih posledic, zlasti pa te nikakor ne bi mogle biti hujše od tistih, ki bi jih utrpela pritožnica, ki redno uporablja sporno nepremičnino, če bi ji tožena stranka sporno uporabo preprečila ali pa objekt celo zrušila. Prvostopenjsko sodišče očitno zmotno razlaga materialno pravo, ko evidentno predpostavke iz drugega odstavka kumulira, namesto, da bi presodilo obstoj ene od alternativno predvidenih predpostavk ob obstoju osnovne, to je verjetnega obstoja terjatve. Prav s to temeljno predpostavko pa se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo. Ker je izostala presoja osnovne predpostavke, izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti.

4. Na pritožbo je po pooblaščenki odgovorila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Izpostavlja, da tožnica zahteva izdajo regulacijske začasne odredbe, pri kateri je po sodni praksi potreben restriktiven pristop, kar pomeni, da se je treba omejiti na izjemne primere ob upoštevanju strogih pogojev, zato mora sodišče, ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank, restriktivno in strožje ocenjevati pogoje za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka uveljavlja plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Za pritožnika ni sporno, da je pri odločanju o predlagani začasni odredbi kot pravno podlago potrebno uporabiti 272. člen ZIZ, ki ga je uporabilo tudi prvostopenjsko sodišče. Sporno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da morajo biti pri izdaji regulacijske začasne odredbe pogoji iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ izpolnjeni kumulativno. Sodna praksa o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi zgolj ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje 272. člena ZIZ, ni enotna. Tako so v nekaterih odločbah zavzeta stališča, v katerih sodišča možnost izdajanja regulacijskih začasnih odredb povezujejo le s pogoji iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (1), kot tudi taka, ki dopuščajo izdajo regulacijskih začasnih odredb po drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (2). . Sodna praksa je na strožjem stališču, torej da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, ko gre za regulacijske začasne odredbe, s katerimi s pokriva tožbeni zahtevek. Ureditveno začasno odredbo je namreč mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v kasnejši sodni odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Če bi mu začasna odredba nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče več odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, je razumno, da sodišče takšne začasne odredbe ne bi izdalo. V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko bi se predlog za izdajo začasne odredbe pokrival s tožbenim zahtevkom. Tožnica s tožbo zahteva, da se ugotovi, da je solastnica nepremičnine s parc. št. 3 k.o. K. do 1/4, s predlagano začasno odredbo pa zahteva, da se do pravnomočno zaključenega predmetnega pravnega postopka prepoveduje rušenje in kakršnokoli onemogočanje uporabe objekta na nepremičnini parc.št. 3 k.o. K., ki v naravi predstavlja garažo št. 1, ki jo tožnica uporablja vse od leta 1961. Z izdajo predlagane začasne odredbe se tako ne bi v ničemer prejudicirala odločitev o tožničinem zahtevku, zato v obravnavanem primeru tudi ni podlage za tako restriktivno razlago pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tako je razumeti tudi odločbo ustavnega sodišča Up-275/97, v kateri je Ustavno sodišče postavilo okvirje za izdajo regulacijskih začasnih odredb in izdajo le teh ni omejilo na pogoj preprečitve nastanka škode oziroma sile, ampak je njihovo izdajo omejilo le na najhujše primere, v katerih bi zaradi določenih okoliščin sodno varstvo izgubilo svoj pomen (3). V obravnavanem primeru pa tožnica smiselno zatrjuje prav to in bi zato prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi tožničine trditve, da ji bodo brez izdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot toženki v primeru izdaje in kasnejše ugotovitve neutemeljenosti zahtevka. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča se do tega ni niti opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ).

7. Sicer pa bo moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku najprej presoditi, ali je izkazana temeljna predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, do katere se v dosedanjem odločanju ni opredelilo. Navedeno jasno izhaja iz besedila 272. člena ZIZ. Tudi, če morajo biti predpostavke iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ izkazane kumulativno, takšno preskakovanje presoje pogojev ni razumno in skladno z zakonom. Zato je v teh postopkih razumno najprej preizkusiti obstoj pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ (če predlagatelj dokaže verjeten obstoj ali nastanek ugotovitvene oziroma oblikovalne terjatve) in šele, če se izkaže, da je za izdajo začasne odredbe ta pogoj izpolnjen, v nadaljevanju presoditi še obstoj pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 165. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

op. št. 1: Primerjaj: VSL I Cp 1560/2012, VSL I Cp 1569/2010, VSL I Cp 2160/2010 op. št. 2: Primerjaj: VSL II Cp 914/2011, VSL I Cp 372/2009, VSL I Cpg 536/2010, VSL V Cpg 1076/2015 in VSL I Cpg 924/2014 op. št. 3: Primerjaj: Neža Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav-LXXIII, letnik 2013