Jedro

Za odločanje o sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, katerih namen je reševati socialno varnost upravičenca, je stvarno pristojno socialno sodišče v socialnem sporu.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani dne 2. 3. 2007 vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 5. 1. 2007 o zavrnitvi njegove zahteve za plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obvezno zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna. Hkrati je zahteval, da o njegovi pravici do plačila prispevkov odloči sodišče in njihovo plačilo od 1. 1. 2007 dalje naloži toženi stranki.

2. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom Ps 545/2007-4 z dne 23. 5. 2007 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Sklicevalo se je na določbo 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ter v zvezi z vsebino spora na določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po teh predpisih plačevanje prispevkov ne temelji na zavarovalnem razmerju. Čeprav je plačevanje prispevkov vezano tudi na premoženjski cenzus, temeljni namen plačevanja ni reševanje socialne varnosti, temveč pomembnost prispevka k slovenski kulturi. Sicer pa prispevki za socialno varnost ne predstavljajo socialnega prejemka.

3. Upravno sodišče Republike Slovenije pristojnosti ni sprejelo in je dne 18. 12. 2008 predlagalo Vrhovnemu sodišču, da odloči v sporu o pristojnosti. V predlogu navaja, da je za pridobitev pravice samostojnega kulturnega delavca do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obvezno zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna odločilna ugotovitev o dohodkovnem položaju upravičenca oziroma dohodkovni cenzus. Namen je reševanje socialne varnosti kulturnih delavcev. To pomeni odločanje o socialnem prejemku, za kar je na podlagi 5.b točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. 4. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

5. ZUJIK v 24. členu določa med socialnimi pravicami samozaposlenih v kulturi prispevek za plačilo socialnega zavarovanja in republiško priznavalnino. Pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje opredeljuje kot socialno pravico in v 83. členu določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev te pravice v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek ali ko gre za poklice, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati, vendar le pod pogojem, če upravičencu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo (85. člen). Dohodkovni položaj oziroma dohodkovni cenzus se ugotavlja na podlagi predložene odločbe o odmeri dohodnine. Tudi na podlagi Uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki je bila izdana na podlagi 86. in 89. člena ZUJIK, lahko tisti, ki je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, zaprosi za pridobitev pravice do prispevkov za socialno zavarovanje ob pogoju, da njegovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek ali da opravlja poklic, ki ga je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (prvi odstavek 9. člena), če mu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo (drugi odstavek 9. člena). Po 11. členu Uredbe dohodkovni položaj samozaposlenemu ne zagotavlja normalnih pogojev za delo, če njegovi letni bruto dohodki oziroma prejemki v preteklem letu, ki so zakonsko določeni kot vir dohodnine, zmanjšani za plačane obvezne prispevke za socialno varnost, ne dosegajo dohodkovnega cenzusa po tej Uredbi.

6. Iz navedenih določb izhaja, da je pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje opredeljena kot posebna pravica do socialnega prejemka. Za priznanje te pravice je odločilen premoženjski cenzus. Namen plačila prispevkov je reševanje socialne varnosti upravičenca zaradi njegovega slabšega dohodkovnega položaja, ki mu ne omogoča normalnih pogojev za delo. Bistvo spora, ki ga je sprožil tožnik z vložitvijo tožbe, torej ni pomembnost prispevka k slovenski kulturi, kot v svojem sklepu o nepristojnosti ugotavlja Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, saj je izjemen prispevek samozaposlenega v kulturi zgolj eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, kot posebne oblike socialnega prispevka, ki ga tožnik uveljavlja. Za odločanje o sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, katerih namen je reševati socialno varnost upravičenca, in pri ugotavljanju pravice do katerih je odločilen premoženjski cenzus, pa je na podlagi točke 5.b prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 stvarno pristojno socialno sodišče v socialnem sporu.

7. Enaka stališča glede stvarne pristojnosti sodišča v tovrstnih sporih je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepih I Upr 2/2006 z dne 27. 10. 2006 in VIII R 19/2008 z dne 18. 12. 2008. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, pri katerem je bila tožba vložena.