Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo s strani izvedenca ugotovljenega strahu zaradi negotovosti v zvezi z nezmožnostjo opravljanja dela steklobrusilke. Tožnica je v posledici neustreznih pogojev opravljanja dela (tudi prekomernih obremenitev) trpela številne zdravstvene težave, zaradi katerih je (utemeljeno) skrbela za svoje zdravje, izid s tem povezane diagnostike in zdravljenja in za s tem povezano morebitno nezmožnost nadaljnjega opravljanja svojega poklica steklobrusilke, ki je prav tako del sekundarnega strahu, kot strahu, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem.
Upoštevaje trajne posledice, ki tožnici v res velikem in pomembnem obsegu zmanjšujejo kvaliteto življenja, saj gre za omejitve pri najbolj osnovnih in vsakodnevnih življenjskih opravilih ter (predvsem) pri uporabi rok, kot tudi starost tožnice (55 let) ter dejstvo, da je k omejitvam, ki jih trpi tožnica v posledici težav z vratom in hrbtom, delovno okolje prispevalo največ polovico, po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje ugoditvi pritožbe tožnice in delno spremembo sodbe.
I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I, III, IV, V in VI spremeni tako, da se v teh glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 17.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2015 dalje do plačila.
Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za znesek 27.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati stroške postopka v znesku 11.817,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.
IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP A., sklic št. ..., plačati znesek 954,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.
V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP A., sklic št. ..., plačati znesek 458,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.
VI. Tožena stranka je dolžna na račun sodnih taks številka ..., BIC banke prejemnika: BSLJSI2X, referenca: ..., ime in naslov prejemnika: Delovno sodišče v Celju, Ljubljanska cesta 1a, 3000 Celje, namen plačila: ..., plačati 374,40 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila, pod izvršbo."
II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka je v roku 15 dni tožeči stranki dolžna plačati 70,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku, za znesek 33.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka tožnici dolžna plačati denarno rento v mesečnem znesku 837,33 EUR za obdobje od 1. 10. 2014 do 30. 4. 2016 in za čas od 1. 5. 2016 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njeno plačilo dalje do plačila (točka II izreka). Tožnici je v plačilo naložilo plačilo stroškov postopka v višini 13.115,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka), toženki pa plačilo stroškov postopka v zneskih 636,30 EUR in 305,47 EUR (točki IV in V izreka) ter plačilo sodne takse v znesku 249,60 EUR (točka VI izreka) na transakcijske račune Delovnega sodišča v Celju.
2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.
3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del točke I izreka ter zoper točko II izreka, kot tudi glede odločitve o stroških pravdnega postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je izvedenec doc. dr. B. B. na zaslišanju v zvezi s telesnimi bolečinami zaradi sindroma karpalnega kanala izpostavil tudi neprijetnosti povezane z njegovo diagnostiko, niti pojasnila, da tožnica trpi boleča mravljinčenja ponoči in čez dan. Sodišče glede zahtevka po plačilu škode zaradi vazonevroze ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP in je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Ni upoštevalo izpovedi izvedenca doc. dr. B. B., da je bolečine trpela tudi zaradi tega, in da so zaradi tega zmanjšane tudi njene življenjske aktivnosti. Tudi ta diagnoza je zato relevantna za odmero odškodnine (enako kot v zadevi Pdp 675/2011). V zvezi z radikulopatijo bi sodišče moralo upoštevati, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja, kamor pa spada tudi proces staranja in občutljivost zaradi njega. Iz izvedenskega mnenja z dne 30. 9. 2019 izhaja, da je radikulopatija pri tožnici nedvomno povezana z njenim delovnim okoljem, dokazana je bila tudi z EMG preiskavo. Tega izvedenec ni izključil, ni se opredelil v kolikšnem delu so dejavniki povezani z delom vplivali h kronični radikulopatiji. Sodišče zato tudi v tem delu ni opravilo celovite dokazne ocene in je nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče pri presoji koliko težav z bolečinami v vratu in hrbtenici je mogoče povezati z delovnim okoljem, ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da dlje časa trajajoče prisilne drže, ponavljajoči se gibi, rotacijske obremenitve ledvene hrbtenice, dvigovanje in prenašanje težkih bremen, neustrezne ergonomske razmere na delovnem mestu in norma pri delu, sodijo med najpogostejše vzroke, ki bistveno pripomorejo k nastanku in razvoju bolečin v vratu in križu. Tem je bila dnevno izpostavljena in so pospešeno pripomogli k nastanku in razvoju njenih kroničnih bolečin, kar je ugotovila tudi izvedenka varnosti pri delu. V nasprotnem primeru takih bolečin ne bi trpela. Sodišče s tem v zvezi tudi ne bi smelo upoštevati v izvedenskem mnenju navedenih statističnih podatkov, saj se nanašajo na starejše ženske, oziroma bi moralo sprejeti zaključek o obstoju vzročne zveze med bolečinami (v vratu in hrbtenici) in naravo dela pri toženki. Glede intenzivnosti telesnih bolečin sodišče ni zadosti upoštevalo izpovedi izvedenca, da gre za kronične bolečine, ki trajajo že 13 let in bodo trajale tudi vnaprej (v bodoče). Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Sodišče ni upoštevalo, da jo je uveljavljala tudi iz naslova bodočih telesnih bolečin, ki bodo vztrajale do konca njenega življenja. Odškodnina za strah je določena prenizko. Nebistveno je, čemu je tožnica pripisovala svoje zdravstvene težave in ali se je pri tem zmotila, upoštevati je potrebno zgolj, da je za zdravje skrbela upravičeno. Bistven je tudi sekundarni strah, ki ga je trpela v zvezi z nezmožnostjo opravljanja svojega poklica. Ta je trajal vsaj eno leto, strah v zvezi z nejasnim izhodom po operaciji pa vsaj 2 meseca, bil je intenziven in izkazan. Nepravilno je pavšalno mnenje sodišča, da so z ugotovitvami izvedenca v zvezi z zmanjšanem življenjskih aktivnosti njene trditve potrjene delno, saj so bile te potrjene v celoti. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da bo znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti trpela vsaj 43 let. Prisojena odškodnina je prenizka in bistveno odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Sodišče je upoštevalo take primere, pri katerih bolezenski znaki niso vplivali na nadaljnje opravljanje poklica oškodovancev, kot to velja v njenem primeru. V teh so prisojene odškodnine bistveno višje. Upoštevati bi moralo tudi, da so njene možnosti za zaposlitev skoraj ničelne, in da trpi bolečine, ker svojega poklica ne more več opravljati. Upoštevaje primerljivo sodno prakso je izrazito prenizka tudi skupna prisojena odškodnina. Zavrnitev rentnega zahtevka ni pravilna. Glede tega je podala jasne in substancirane navedbe, niso se nanašale zgolj na zastrupitev s svincem, zatrjevala je, da so njene okvare posledica kombinacije vzrokov (tudi prekomerne obremenitve pri delu je zatrjevala v smislu obstoja vzročne zveze med načinom dela, delovnim procesom pri toženki in njenim poslabšanjem zdravja, okvarami na zdravju in nezmožnostjo opravljanja dela steklobrusilke). Predložila je tudi dokaze. Dolgoletna izpostavljenost delovnemu okolju toženke ji je prizadejala dolgotrajne posledice, zaradi katerih ni več sposobna opravljanja svojega poklica - razvrščena je bila v III. kategorijo invalidnosti, omejitve je potrdil tudi izvedenec doc. dr. B. B. To ji, upoštevaje tudi njeno izobrazbo, izkušnje, znanje, kraj bivanja ter starost, realno ne daje možnosti za zaposlitev, na razgovorih ni bila uspešna. Ker ima težave s spominom in koncentracijo, so možnosti, da bi se priučila novih veščin, dodatno okrnjene. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženki pa v plačilo naloži vse pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnice. Opozarja, da tožnici ni bila priznana nobena poklicna bolezen, zadeva opr. št. Pdp 675/2011 tožničini ni primerljiva. V zvezi z radikulopatijo ne gre za situacijo t. i. jajčne lupine. Sklicevanje na mnenje iz leta 2019 ni utemeljeno, izvedenec je upošteval kasnejše izvide in tožnico tudi sam pregledal. Tožnica dela ne more opravljati v posledici bolezni in ne poklicne bolezni. Izpostavljena sodna praksa ni primerljiva. Rentni zahtevek ni utemeljen. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.
5. Toženka se pritožuje zoper I. točko izreka glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi bistvenih kršitev postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti z zdravljenjem ter iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka, odškodnina za pretrpljeni strah pa sploh ni utemeljena. Tožnica v zvezi z operacijo sindroma zapestnega prehoda ni podala pravočasnih trditev, zato sodišče pri odmeri odškodnine s tem povezanih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smelo upoštevati. Ker je to storilo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni izkazana niti škoda v zvezi z vazonevrozo in radikulopatijo, je prisojena odškodnina previsoka. Izvedenec je pri opredelitvi bolečin upošteval vse bolečine, in ne samo tiste povezane z delovnim okoljem. Sodišče se pri dokazni oceni glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ni jasno opredelilo katere nevšečnosti in telesne bolečine je sploh upoštevalo. Ker ni bilo trditvene podlage glede operacije, je prisojena odškodnina previsoka, primerna bi bila v znesku 3.000,00 EUR. Trditvene podlage v zvezi s postavko strahu ni, zato sodišče tozadevnega izvedenskega mnenja ne bi smelo upoštevati in je iz tega naslova odškodnina dosojena neutemeljeno. Dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnica zaradi sindroma karpalnega kanala imela zmanjšanje življenjske aktivnosti, v zvezi z vratom in hrbtom pa tudi ni bil dokazan obseg škode, ki bi ga bilo vzročno mogoče povezati z delovnim okoljem in bi pri tožnici povzročil zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Upoštevaje tudi izpoved izvedenca doc. dr. B. B. o degenerativnih spremembah in kroničnih bolečinah, je iz tega naslova prisojena odškodnina previsoka, primerna bi bila v znesku 3.500,00 EUR. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnici prizna odškodnino v znesku 7.000,00 EUR, v presežku pa zahtevek zavrne, podredno pa, naj pritožbi ugodi in razveljavi sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje nazaj v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.
6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.
7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Pravilno je ugotovilo tudi dejansko stanje, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo prenizko.
8. Predmet presoje v konkretni zadevi je utemeljenost zahtevka za nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožnici nastala v zvezi s poškodbo pri delu po prvem odstavku 184. člena ZDR (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02 in nadaljnji) oziroma prvem odstavku 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami).1
9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki v delovnem razmerju od leta 1985 do 2014 in je delo opravljala na delovnem mestu "steklobrusilec", na katerem je bila izpostavljena s stališča varnosti pri delu neustreznim delovnim pogojem - prekomernim obremenitvam, in sicer nedovoljenim mehanskim vibracijam, delo je opravljala v prisilni drži vratne hrbtenice (naprej) ter prisilnih položajih zapestij, ob stalno ponavljajočih se gibih rok ter uporabi njihove moči, s hladnimi snovnimi objekti in vodo (mokrota, umazanija) ter se rokovala s težjimi bremeni in silo brušenja. Zato so z delom (deloma) povezane tudi njene diagnoze - okvare medialnih živcev obeh zapestij (sindrom karpalnega kanala), vazonevroza, kronična radikulopatija vratnih ter ledvenokrižnih segmentov (C8-TH1, S1 levo) in bolečine v vratu ter križu. Sodišče prve stopnje je štelo navedeno za dokazano, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, ne soglaša pa z višino prisojene odškodnine za nekatere s tem povezane vrste nepremoženjske škode.
10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni upoštevalo, da je izvedenec doc. dr. B. B. v zvezi z bolečinami zaradi sindroma karpalnega kanala izpostavil neprijetnosti povezane z njegovo diagnostiko. Nasprotno namreč izhaja iz 9. točke sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je tožnica v sklopu diagnostike morala opraviti več kot 40 pregledov, med njimi tudi rentgensko slikanje, slikanje z magnetno resonanco in pet EMG pregledov, kar pomeni, da jih je pri odmeri odškodnine upoštevalo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi izvedenca, da gre za boleča mravljinčenja ponoči, pri delu pa tudi čez dan. Ta je namreč vzeta iz konteksta, saj je izvedenec zgolj pojasnjeval, da diagnoza sindroma zapestnega kanala sama po sebi kot del bolezni vsebuje tudi bolečine in boleča mravljinčenja, ni pa izrecno rekel, da je te trpela tudi tožnica.
11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče v zvezi s škodo zaradi diagnoze vazonevroze, ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP in je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je, upoštevaje vse dokaze, predvsem pa pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca doc. dr. B. B. z dne 17. 1. 2022 ter njegovo izpoved na naroku dne 6. 5. 2022 pravilno presodilo, da tožnica, kljub podani diagnozi, (obsega) zaradi vazonevroze nastale škode ni dokazala. Izvedenec je namreč povedal, da z diagnozo vazonevroze povezane težave ne izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, izpostavljala jih ni niti tožnica, našel jih ni niti pri pregledu. Ne držijo pritožbene navedbe o izpovedi izvedenca, da je tožnica zaradi vazonevroze trpela telesne bolečine. Čeprav je izvedenec sicer res povedal, da je tožnica trpela bolečine, pa je hkrati (večkrat) poudaril, da njihovega vzroka, ob diagnozi sindroma zapestnega prehoda, ki prav tako povzroča bolečine v rokah in prstih, ni mogoče točno oceniti oziroma razmejiti, saj gre za več dejavnikov, ki so lahko prispevali k bolečinam. Iz njegove izpovedi torej ne izhaja, da bi tožnica bolečine trpela prav zaradi vazonevroze, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica v pritožbi, temveč, da je glavni znak obolenja pobeljenje prstov, saj gre za motnje prekrvavitve, (le) zraven pa obolenje lahko povzroča tudi bolečine (in mravljince). Neutemeljene pa so tudi s tem povezane pritožbene navedbe, da je izvedenec doc. dr. B. B. tožničine bolečine konkretiziral z izrecnim pojasnilom, da so bile zaradi diagnoze vazonevroze zmanjšane tožničine življenjske aktivnosti. Ta je namreč povedal zgolj, da so bile te zmanjšane zaradi bolečin, ob tem pa ponovno izrecno poudaril, da je nemogoče razdeliti kam te bolečine spadajo (k vazonevrozi ali sindromu karpalnega kanala), in jih je pri tožnici treba gledati kot sklop, ki se kaže z njenimi težavami. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje bolečine tožnice v rokah in njihovo jakost, kot tudi izpoved izvedenca, da bodo te vztrajale v enaki ali večji meri,2 glede na točki 9 in 11 obrazložitve sodbe, dejansko upoštevalo pri odmeri odškodnine, četudi v okviru odškodnine priznane za bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenem zaradi sindroma krpalnega kanala, kot tudi za s tem povezane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker torej tožnica (obsega) škode iz naslova diagnoze vazonevroze ni dokazala, pritožba kot primerljivo za določitev njene višine neutemeljeno izpostavlja tudi zadevo opr. št. Pdp 675/2011. 12. Pritožba tožnice tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP in je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo glede škode, ki naj bi tožnici nastala v zvezi z diagnozo radikulopatije. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca doc. dr. B. B. z dne 17. 1. 2022 ter njegovo mnenje podano na naroku dne 6. 5. 2022, pravilno presodilo, da tožnica ni dokazala niti vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo iz naslova radikulopatije, niti njenega obsega. Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja doktrino "jajčne lupine", ki se nanaša na morebiten večji obseg nastale škode zaradi posebne občutljivosti oškodovanca zaradi npr. okoliščine staranja. Nasprotnega ne dokazuje niti v pritožbi izpostavljeno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti C. Univerze v D. z dne 30. 9. 2019 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje Komisije), po katerem naj bi bila kronična radikulopatija C8-TH1 in S1 levo, ki naj bi bila opredeljena in dokazana z nevrofiziološko diagnostiko (EMG), povezana z delovnim okoljem. Navedeno izvedensko mnenje je namreč izvedenec doc. dr. B. B. pri izdelavi svojega mnenja upošteval, nato pa, upoštevaje tudi kasnejše izvide (MR slikanje v novembru 2020) in opravljen klinični pregled tožnice, podal svoje mnenje, da pri tožnici pomembnejše okvare vratnih ali ledveno-križnih živčnih korenin ni, da ni njenih znakov,3 in da ti ne izhajajo niti iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije, ki tudi ne potrjuje nobenega od treh možnih vzrokov radikulopatije, pri čemer gre v dveh od treh možnih vzrokov zanjo za posledico degenerativnih sprememb, h katerim sicer nekoliko (indirektno) lahko prispeva delovno okolje, v osnovi pa gre za proces povezan zlasti s staranjem in poteka pri različnih ljudeh različno, pri tem pa gre za težave, zelo pogoste tudi v splošni populaciji in je težko presoditi, v kakšni meri je nanje vplivalo okolje oziroma drugi dejavniki. Upoštevaje navedeno tako tudi ne drži pritožbena navedba, da se izvedenec doc. dr. B. B. ni opredelil, v kakšnem delu so dejavniki povezani z delovnim mestom, vplivali h kronični radikulopatiji C8-TH1 in S1 levo. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi iz izvedenskega mnenja Komisije ne izhaja, da bi bila radikulopatija nedvomno povezana z delovnim okoljem, kot zmotno navaja pritožba, temveč zgolj, da sta k njej (v nedoločljivem deležu) lahko prispevala tudi dolgoletna prisilna drža in neergonomsko sedenje (S1 levo).
13. Upoštevaje pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca doc. dr. B. B. z dne 17. 1. 2022 ter njegovo mnenje podano na naroku dne 6. 5. 2022, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z delovnim okoljem4 mogoče vzročno povezati do največ polovice težav z bolečinami v vratu ter križu.5 Izvedenec je pri tej oceni odločno vztrajal, kljub vprašanju, če bi nanjo vplival ogled položaja v katerem je tožnica opravljala delo, svoje stališče je tudi utemeljil. Zato so neutemeljene vse nasprotne pritožbene navedbe tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti zaključek o obstoju vzročne zveze med bolečinami in naravo tožničinega dela pri toženki, in da bi sodišče prve stopnje pri tem moralo upoštevati splošno znano dejstvo glede dlje časa trajajočih prisilnih drž, ponavljajočih gibov, rotacijskih obremenitev ledvene hrbtenice, itd., ki naj bi sodilo med najpogostejše vzroke, ki bistveno pripomorejo k nastanku in razvoju bolečin v vratu ter križu. Pritožba tožnice neutemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje pri določitvi v kolikšni meri je k bolečinam v vratu in hrbtenici pri tožnici prispevalo delovno okolje, ne bi smelo upoštevati statističnih podatkov, ki se nanašajo na starejše ženske.6 Izvedenec je ustno podal mnenje, da je pogostnost tovrstnih težav tudi pri ženskah starih od 30 do 40 let zelo podobna, zgolj malenkost manjša, še vedno pa nad 10 %, in da 15 let mlajša starost bistveno ne zmanjša verjetnosti v splošni populaciji za pojav tovrstnih težav. Tudi pri starosti 38 let so te težave zelo pogoste in jih je ravno tako težko nedvoumno pripisati vplivu delovnega okolja.
14. Pritožba tožnice tudi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče ob odmeri denarne odškodnine za bolečine ni upoštevalo izpovedi izvedenca, da gre pri tožnici za kronične bolečine, ki trajajo že vsaj 13 let in bodo trajale tudi vnaprej. Iz točke 9 obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo, kdaj so se bolečine pri tožnici začele, kot tudi glede tega podano izvedensko mnenje, in je torej ovrednotilo tudi njihovo trajanje. Dejstva, da bodo te trajale v bodoče, pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pri odmeri škode zaradi pretrpljenih bolečin, saj se te upoštevajo pri odmeri škode zaradi trpljenja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.7
15. V zvezi z navedenim pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba toženke, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka glede na primerljive primere v sodni praksi in ob upoštevanju pravočasne trditvene podlage. Glede slednje v pritožbi izpostavlja, da tožnica v zvezi z bolečinami operacijo sindroma zapestnega prehoda ni podala nobenih pravočasnih trditev, kar pa ne drži. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je v posledici protipravnega ravnanja toženke trpela izmenjaje hude in srednje hude telesne bolečine, tudi zaradi okvare medialnih živcev obeh zapestij oziroma sindroma zapestnega prehoda, kar zadošča. Od stranke ni moč pričakovati, da bo natančno konkretizirala prav vse posamezne bolečine (oziroma nevšečnosti pri zdravljenju) oziroma ob čem natančno ter kdaj jih je trpela. Tožnica je trpljenje bolečin zatrjevala, njene trditve je potrdil ter ustrezno konkretiziral izvedenec doc. dr. B. B., zato je njena škoda v tem delu izkazana, in sodišče s tem, ko jih je upoštevalo, ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena navedba glede primerljive sodne prakse pa je pavšalna in neizkazana ter tudi neutemeljena.
16. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno odmerilo denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000,00 EUR. Ta ustreza standardu pravične denarne odškodnine in ni prenizka, kot tožnica neutemeljeno navaja v pritožbi. Pritožbena navedba, da ni primerljiva sodni praksi v enakih ali podobnih primerih, pa je pavšalna in neizkazana. Enako velja tudi za smiselno enake nasprotne navedbe toženke. Pritožba toženke s tem v zvezi neutemeljeno izpostavlja, da je izvedenec pri opredelitvi bolečin upošteval vse bolečine, ki jih tožnica trpi in ne zgolj tiste, ki so povezane z delovnim okoljem. Izvedenec je namreč ob ustnem podajanju mnenja opisoval zgolj bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) povezane z zdravstvenimi težavami, ki jih je tožnica (u)trpela v posledici dela, kar dokazuje tudi dejstvo, da je v delu, ki se nanaša na bolečine v vratu in hrbtu, izrecno povedal, da so te posledica delovnega mesta oziroma okolja največ do ene polovice, saj so bolečine multifaktorskega izvora. Iz točke 9 obrazložitve sodbe izhaja, da je vse navedeno v sodbi ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno poudarja, da se bodo tožničine težave v prihodnosti poslabševale le zaradi degenerativnih sprememb in ne zaradi dela, saj je za odmero odškodnine bistveno zgolj, da so te vsakodnevne ter trajne in se ne bodo izboljšale. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da sodišče ni jasno opredelilo katere nevšečnosti in bolečine v vratu in križu ter v zvezi s sindromom zapestnega kanala je upoštevalo, saj iz točke 9 obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je upoštevalo diagnostiko (pregledi, preiskave, itd.), operativno zdravljenje in s tem povezane bolečine ter nevšečnosti (dodatne preiskave, počitek, neuporaba roke, bolniški stalež, itd.), zdravljenje s protibolečinskimi zdravili, bolečine v vratu in hrbtu (obseg in trajanje), itd..
17. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja izostanek tožničine trditvene podlage v zvezi s strahom pretrpljenim zaradi operacije sindroma zapestnega prehoda, saj je ta navedla, da je trpela sekundarni strah8, kar zadošča. Od tožnice namreč ni moč zahtevati, da bo natančno konkretizirala strah v zvezi s prav vsako preiskavo, zdravljenjem zdravstvenih težav, itd. Bistveno je, da je trdila, da je sekundarni strah trpela, in da je njene trditve potrdil izvedenec doc. dr. B. B., ki je strah tudi konkretiziral in določil njegovo intenzivnost in čas njegovega trajanja. Zato je njena škoda v tem delu izkazana, in ji jo je sodišče prve stopnje prisodilo utemeljeno, vendar v neustrezni višini, kar pravilno opozarja tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da strah povezan z zastrupitvijo s svincem ni upošteven, ker je bilo ugotovljeno, da pri tožnici niso podane zdravstvene težave, ki bi bile povezane z izpostavljenostjo svincu na delovnem mestu. Pritožbene navedbe tožnice, da ni bistveno čemu je pripisovala svoje zdravstvene težave in ali se je pri tem zmotila, niso utemeljene, saj ji ne more biti priznana odškodnina v zvezi z zastrupitvijo s svincem. Utemeljeno pa v pritožbi tožnica izpostavlja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo s strani izvedenca ugotovljenega strahu zaradi negotovosti v zvezi z nezmožnostjo opravljanja dela steklobrusilke. Kot že navedeno, je namreč tožnica v posledici neustreznih pogojev opravljanja dela (tudi prekomernih obremenitev) trpela številne zdravstvene težave (sindrom zapestnega kanala, bolečine v vratu in hrbtenici, itd.), zaradi katerih je (utemeljeno) skrbela za svoje zdravje, izid s tem povezane diagnostike in zdravljenja in za s tem povezano morebitno nezmožnost nadaljnjega opravljanja svojega poklica steklobrusilke (postopek pred invalidsko komisijo ZPIZ), ki je prav tako del sekundarnega strahu, kot strahu, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem (npr. strah za izid zdravljenja, strah pred operacijo, strah pred izgubo delovne zmožnosti9). Ker je bil s tem povezan strah, glede na izvedensko mnenje doc. dr. B. B. v zvezi z izvedenskim mnenjem E. E., sicer daljšega trajanja (cca. 13 mesecev), vendar nizke intenzitete, in je bil enak tudi strah v zvezi z operacijo karpalnega kanala, pritožbeno sodišče kot primerno odškodnino za to vrsto škode ocenjuje na 1.200,00 EUR, zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se odškodnina iz tega naslova s 400,00 EUR zviša na 1.200,00 EUR. V preostanku, tj. za 1.800,00 EUR pa je zahtevek in pritožbo tožnice ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo. Tožnica neutemeljeno poudarja, da strah, ki ga je trpela ni bil nizke intenzitete, saj je (z izvedencem ter lastno izpovedjo) dokazala zgolj takega. Ker je izvedenec, upoštevaje točko 10 sodbe sodišča prve stopnje, dejstvo, da se je tožnica bala za (ne)zmožnost nadaljnjega dela, upošteval, se pritožba tožnice s tem v zvezi neutemeljeno zavzema, da je v takih primerih, še posebej pa v njenem, intenzivnost sekundarnega strahu potencirana. Tožnica se zato s tem v zvezi tudi neutemeljeno sklicuje na zadevo II Cp 2861/2015, poleg tega tudi ne gre za primerljivo zadevo, ker v njej zdravljenje oškodovanca ni potekalo skladno s predvidevanji, ampak je bila potrebna ponovna operacija, itd..
18. Sodišče prve stopnje je v zvezi s sindromom karpalnega kanala ter bolečinami v vratu in križu zaradi dolgoletne izpostavljenosti lokalnim vibracijam pri delu, dolgoletni prisilni drži pri delu in stalno ponavljajočim se gibom pri delu pri tožnici pravilno ugotovilo trajne posledice, in sicer, da ta ne zmore večjih in dolgotrajnejših fizičnih obremenitev (pri opravljanju poklica in hišnih opravilih) in za njihovo opravo potrebuje več časa, ima omejitve pri delu kot jih je podala invalidska komisija prve stopnje v decembru 2013,10 težko opravlja vsakodnevna opravila (gospodinjska in delo na vrtu), vsakodnevno trpi bolečine, ki jo omejujejo pri hoji, dolgotrajnem sedenju in ostalih vsakodnevnih fizičnih aktivnostih (s katerimi se te tudi poslabšujejo), ki jih zato tožnica zmore opravljati le v manjši meri; ima težave pri sklonjenem delu, dvigovanju predmetov, dolgotrajnejši hoji, hoji po stopnicah, rotacijskih gibih in stacionarnih položajih. Te ji zmanjšujejo kvaliteto življenja, njihovega izboljšanja (ali večjega poslabšanja) pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim nobena izmed strank v pritožbi ne nasprotuje, ni pričakovati. Upoštevaje take trajne posledice, ki tožnici v res velikem in pomembnem obsegu zmanjšujejo kvaliteto življenja, saj gre za omejitve pri najbolj osnovnih in vsakodnevnih življenjskih opravilih (ki jih mora prekiniti s počitkom) ter (predvsem) pri uporabi rok, kot tudi starost tožnice (55 let) ter dejstvo, da je k omejitvam, ki jih trpi tožnica v posledici težav z vratom in hrbtom, delovno okolje prispevalo največ polovico, po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje ugoditvi pritožbe tožnice in delno spremembo sodbe tako, da se odškodnina iz tega naslova s 5.000,00 EUR zviša na 10.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je to pravična denarna odškodnina za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v smislu 179. člena OZ. Ni torej utemeljeno zavzemanje pritožbe toženke, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini 3.500,00 EUR, niti pritožba tožnice, da je upravičena do višjega zneska, zato je v preostanku, tj. za 20.000,00 EUR njen zahtevek neutemeljen, zato je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo.
19. V pritožbi tožnica tudi neutemeljeno izpostavlja mnenje doc. dr. B. B., da je bilo pri njej po operaciji sindroma zapestnega prehoda znatno začasno zmanjšanje življenjski aktivnosti, ki naj bi trajalo mesec dni, saj gre za škodo, ki se upošteva pri odmeri denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica v pritožbi v zvezi z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tudi neutemeljeno poudarja, da je bolečine čutila že od leta 2008, in da bi sodišče prve stopnje tudi to moralo upoštevati. Za to vrsto negmotne škode namreč ni odločilno kdaj so se bolečine začele, temveč kdaj so se ustalile, saj šele od takrat dalje govorimo o zmanjšanju življenjskih aktivnosti in o s tem povezanih duševnih bolečinah. Prisojena odškodnina ne odstopa bistveno od sodne prakse v primerljivih primerih, niti od tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica. Dejstvo, da je tožnica pri opravi svojega poklica oziroma zaposlitvi omejena, s čimer v zvezi se je sklicevala na sodbi VSL opr. št. II Cp 514/2016 in VSL opr. št. II Cp 2861/2015, je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine. Pri tem pa ne gre spregledati, da je tožnica za delo, kljub omejitvam, še vedno sposobna, saj ji ni bila priznana invalidnost I. kategorije. Tožnica v pritožbi kot primerljivo neutemeljeno navaja tudi sodbo VSRS opr. št. II Ips 155/2015, saj je v njej oškodovanec utrpel drugačne in bistveno hujše poškodbe ter trajne (zaposlitvene) omejitve11 in ne drži, da je obseg škode, ki je v tej zadevi tožniku nastala v zvezi z duševnimi bolečinami, pretrpljenimi in bodočimi zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, popolnoma primerljiv obsegu škode, ki je nastala tožnici.
20. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, predvsem v točki 11 obrazložitve sodbe, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe toženke, da dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnica zaradi sindroma zapestnega kanala trpela zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prav tako ne drži, da v zvezi s težavami z vratom in hrbtom ni bil dokazan obseg škode, ki bi ga bilo nedvomno možno vzročno povezati z delovnim okoljem in bi pri tožnici povzročil trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Kot že navedeno iz pisnega in ustnega izvedenskega mnenja izvedenca doc. dr. B. B., ki ga je v sodbo pravilno, celovito in temeljito povzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja katero škodo (tudi obseg) je tožnica utrpela v posledici tožničinega protipravnega ravnanja (točka 9 obrazložitve sodbe), iz točke 11 obrazložitve sodbe pa, katere trajne posledice zaradi tega trpi tožnica in v kakšnem obsegu jo te ovirajo pri življenju in jo bodo tudi v bodoče. Drži, da je izvedenec izpovedal, da so pri tožnici glavna težava kronične bolečine, vendar pa hkrati iz njegovega pisnega in ustnega izvedenskega mnenja izrecno izhajajo tudi (trajne) posledice, ki jih je tožnica utrpela prav v posledici dela. Pri določitvi višine odškodnine je pritožbeno sodišče upoštevalo, da izboljšanja (ali večjega poslabšanja) trajnih posledic pri tožnici ni pričakovati, zato pritožbeno izpostavljanje toženke, da bodo k morebitnemu poslabšanju tožničinega stanja prispevale zgolj degenerativne spremembe in ne obremenitve na delovnem mestu, za odločitev niso relevantne.
21. Po navedenem je torej pritožbeno sodišče tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 17.200,00 EUR, ki je primerna in predstavlja pravično zadoščenje tožnici za utrpelo škodo ter ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Za preostanek, tj. za znesek 27.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče zahtevek tožnice zavrnilo. Tožnica v pritožbi tako neutemeljeno navaja, da je ta prenizka. S tem v zvezi se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevo opr. št. Pdp 609/2011, saj se ta bistveno razlikuje od konkretne. V njej gre namreč za delno zamudno sodbo, tudi sicer pa je oškodovanec v njej trpel bistveno več nevšečnosti (trikrat operiran, zdravljenje na Inštitutu za rehabilitacijo, bolniški stalež več kot dve leti, itd.). Drži sicer, da je bil, enako kot tožnica, tudi on spoznan za invalida III. kategorije, vendar pa ta poleg tega, da ni bil več zmožen opravljati svojega poklica, tudi ni bil več zmožen opravljati nobenih fizičnih del, ki jih je bil glede na svojo izobrazbo sposoben opravljati, kar pa za tožnico ne velja, nepomembno je tudi, da je v opravi svojega dela uživala.
22. V zvezi z višino odškodnine pritožbeno sodišče izpostavlja, da v objavljeni slovenski sodni praksi ni podobnega primera, ko bi torej v posledici dolgotrajnih prekomernih obremenitev na delovnem mestu prišlo do takega zdravstvenega stanja oškodovanca, torej take kombinacije okvar. Zato sklicevanje na drugačno sodno prakso ni utemeljeno v smislu, da je sodišče prve stopnje v primerjavi s podobnimi primeri dosodilo prenizko oziroma previsoko odškodnino, pri čemer naj bi neupravičeno odstopilo od ustaljene prakse v škodo tožnice ali toženke (ki je to sicer navajala zgolj pavšalno, brez konkretnih primerov). Posledice, ki jih je trpela tožnica, je torej mogoče le na načelni ravni primerjati z objavljenimi primeri iz sodne prakse, npr. le glede trajanja telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, saj je tožnica trpela tako kombinacijo bolečine ter nevšečnosti, predvsem pa trajnih posledic, ki se v drugih primerih ne pojavljajo. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Vse navedeno tako po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje odškodnino v prisojeni višini, saj bi določitev višjega ali nižjega zneska pomenila odločitev v nasprotju z drugim odstavkom 179. člena OZ.
23. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo denarne rente. Upoštevaje s tem v zvezi (pravočasno) podane trditve tožnice, ki se v dokaznem postopku niso izkazale kot resnične, je namreč utemeljeno presodilo, da ta ni utemeljen. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za stališče, da je v zvezi z zahtevkom po plačilu denarne rente podala jasne in substancirane trditve, in da se te niso nanašale zgolj na zastrupitev s svincem, temveč tudi na prekomerne obremenitve pri delu (delovanje lokalnih vibracij, ponavljajoče gibe, itd.) in na s tem povezano škodo (poslabšanje zdravja). Take trditve je namreč podala zgolj v zvezi z zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode, za utemeljitev zahtevka za plačilo denarne rente pa je izrecno in izključno zatrjevala zgolj, da je do nje upravičena, ker zaradi poklicne bolezni zastrupitve s svincem dejansko ni več sposobna za nobeno organizirano pridobitno delo v svojem poklicu (steklobrusilka), vendar pa nato zastrupitve s svincem (ali poklicne bolezni) ni dokazala. Morebitni dokazi (npr. izvedensko mnenje, invalidska odločba, itd.), manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti. Ker je zahtevek za plačilo denarne rente samostojen zahtevek, ga je bila tožnica dolžna samostojno utemeljiti – podati vse z njim povezane trditve in predložiti vse dokaze. Pritožbeno sklicevanje na trditve, ki so bile dejansko podane v zvezi s popolnoma drugim zahtevkom, kar dejansko poskuša tožnica v pritožbi, ne zadošča. 24. Sodišče ni dolžno upoštevati dejstev, ki jih je tožnica navajala za utemeljitev določenih zahtevkov, tudi v zvezi z vsemi preostalimi zahtevki, ki jih je postavila, temveč je dolžna v zvezi z vsakim podati samostojne trditve (ali se vsaj sklicevati na predhodne), in jih nato tudi dokazati. Drži, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo navajajo stranke, temveč zgolj na dejstva, vendar pa to velja za vsak zahtevek posebej. Nasprotno ne izhaja niti iz zadeve VSL opr. št. II Cp 233/2009, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica. Tudi v njej je namreč pritožbeno sodišče jasno zapisalo, da sodišče ni vezano na pravno podlago, temveč zgolj na zatrjevana dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje pravno posledico, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tožnica se s tem v zvezi v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na zadevo VSL opr. št. II Cp 514/2016. Čeprav drži, da je za utemeljenost zahtevka po plačilu denarne rente bistveno, da stranka utemelji, da je zaradi delne ali polne nezmožnosti za delo izgubila zaslužek, pa je v tej zadevi pritožbeno sodišče tudi jasno zapisalo, kar velja tudi v tej zadevi, da tožnica v postopku ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da je delo izgubila zato, ker bi bila zaradi poškodbe za delo nezmožna. Enako pa je moč zaključiti tudi v primeru tožnice, saj ni dokazala, da je delo izgubila, ker bi bila zaradi poklicne bolezni - zastrupitve s svincem, popolnoma ali deloma nezmožna za delo. Kot že navedeno pa, da bi bila za delo nezmožna zaradi drugih poškodb pri delu, s tem v zvezi ni niti zatrjevala (ali se na to sklicevala), niti dokazala. Neutemeljeno je tudi tožničino pritožbeno sklicevanje na zadevo VSRS opr. št. VIII Ips 182/2013, saj je v njej revizijsko sodišče presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo denarne rente tožnika, ki je dokazal, da je do delne izgube delovne zmožnosti (invalidnosti) prišlo v posledici škodnega dogodka.
25. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo torej potrebno pritožbi tožnice delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).
26. Zaradi delno spremenjenega izpodbijanega dela sodbe je bilo treba o stroških prvostopenjskega postopka ponovno odločiti glede na uspeh strank (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožničin uspeh znaša 18 %, toženkin pa 82 % (17.200,00 EUR od 95.239,80 EUR).
27. Upoštevaje tožničin uspeh v pravdi, ji je torej toženka dolžna povrniti 1.065,02 EUR (18 % od 5.916,77 EUR) pravdnih stroškov za storitve, ki jih brezplačna pravna pomoč ne zajema. Tožnica pa je, upoštevaje uspeh toženke v pravdi, tej dolžna povrniti 12.882,66 EUR stroškov (82 % od 15.710,56 EUR). Po pobotanju navedenih stroškov tožnice in toženke, je tožnica dolžna plačati toženki 11.817,64 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.
28. Sodišče prve stopnje je stroške tožnice po odločbi za Bpp 53/2017 odmerilo v znesku 5.302,49 EUR. Glede na njen uspeh v tem delovnem sporu v obsegu 18 %, mora stroške postopka v znesku 954,45 EUR (18 % od 5.302,49 EUR) v roku 15 dni plačati toženka na račun Delovnega sodišča v Celju, kot izhaja iz izreka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.
29. Za storitve, opravljene na podlagi dodeljene brezplačne pomoči z odločbo Bpp 52/2021, pa je sodišče tožnici priznalo 2.545,54 EUR stroškov postopka. Glede na njen uspeh v tem delovnem sporu v obsegu 18 %, mora stroške postopka v znesku 458,20 EUR (18 % od 2.545,54 EUR) v roku 15 dni plačati toženka na račun Delovnega sodišča v Celju, kot izhaja iz izreka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.
30. Sodišče prve stopnje je odmerilo tudi sodno takso v skupnem znesku 2.080,00 EUR. Glede na uspeh tožnice v tem sporu, mora toženka na račun sodnih taks plačati 374,40 EUR sodne takse (18 % od 2.080,00 EUR), plačila katere je bila tožnica oproščena, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
31. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP ter 154. členu ZPP. Pritožbeni uspeh tožnice znaša 7 %, zato ji je toženka dolžna povrniti tolikšen delež stroškov pritožbenega postopka. Upoštevajoč vrednost zanjo spornega predmeta v pritožbi (83.839,80 EUR) tožnici pripada 1.375 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 Odvetniške tarife - OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) in materialni stroški v višini 4,00 EUR (11. člen OT v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP), kar ob vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 829,00 EUR, skupaj z 22 % DDV (182,38 EUR), pa 1.011,38 EUR. Glede na 7 % uspeh je upravičena do povračila 70,80 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroška sodne takse ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj ji ta ni bila odmerjena. Odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije toženka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po navedenem je torej toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 70,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.
1 Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. 2 Ta se je nanašala na vse bolečine in ne zgolj zdravstveno stanje v zvezi diagnozo vazonevroze. 3 Tako bi v primeru okvare korenine C8-TH1 pričakovali šibkost mišic, ki premikajo in razmikajo prste roke, atrofije mišic roke ter mravljinčenje in spremenjen občutek za dotik po mezincu in po mezinčevi strani podlakti, okvara korenine S1 pa bi se kazala z nezmožnostjo hoje po prstih in šibkostjo iztegovanja stopala, atrofijo mečnih mišic, ugaslim Ahilovim refleksom ter mravljinčenjem in spremenjenim občutkom za dotik po zunanji strani stopala. 4 Kot so prisilne drže, vibracije, stalno ponavljajoči se gibi in rokovanje s težjimi bremeni. 5 Sicer k njenim bolečinam v večji meri prispevajo še degenerativne spremembe hrbtenice in depresivna motnja. 6 Da ima bolečine v vratu med 10 in 15 % žensk, starih med 50 in 60 let in bolečine v križu med 15 in 20 % žensk, starih med 50 in 60 let. 7 Prim. VSL Sodba II Cp 33/2021. 8 Navedla je, da je trpela sekundarni strah, saj je prognoza njene bolezni odprta in nejasna, saj njenega razvoja ni mogoče napovedati – zato živi v strahu pred dolgotrajno boleznijo, diagnostičnimi postopki, trpljenjem, smrtjo. Ta jo hromi v vsakdanjem življenju, zaradi njega je depresivna in ima težave s spanjem. Sekundarni strah trpi tudi za izid zdravljenja in napredovanje bolezni, zaradi bolečin in nihanja njihove intenzivnosti še traja, itd. 9 Božič-Penko A., Strah kot nepremoženjska škoda, 2003, str. 44-49. 10 Tožnica lahko ročno premešča bremena do 5 kg, brez dela, kjer bi bila izpostavljena svincu in njegovim spojinam, brez izpostavljenosti lokomotornim vibracijam in lahko opravlja delo le občasno v prisilni drži vratne hrbtenice. 11 55 % omejeno gibljivost leve rame, 50 % omejeno gibljivost levega komolca, 21 % omejeno gibljivost levega zapestja in 26 % omejeno gibljivost levega kolka, slabši moči mišic leve roke in noge, bolečine ponoči in ob poslabšanju vremena, mravljinčenje, omejenost pri počepanju, sedenju, dolgotrajni hoji, plezanju, premagovanju neravnin, koordinaciji, moči okončin, dvigovanju, sposoben le še za dela, ki ne zahtevajo daljše hoje, stanja, grobe in fine moči levice, stalnih gibov v zapestju in komolcu, šepa in bi moral za hojo uporabljati bergle, zaradi česar je težko zaposljiv oziroma se dejansko ne more zaposliti.