Jedro

Za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Po presoji Vrhovnega sodišča RS (sodba X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021) gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega (torej sodnega) postopka, saj mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 585/2017 z dne 1. 3. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek .

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je A. A. (v nadaljevanju upravičenka) z odločbo, št. Bpp 585/2017 z dne 1. 3. 2018, dodelilo brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki pod opr. št. P 73/2017, in sicer od 13. 12. 2017 do prejema odločbe, s katero se zaključi postopek na I. stopnji. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bila določena odvetnica B. B. iz Odvetniške družbe B., d. o. o., Portorož (v nadaljevanju tožeča stranka).

2. Tožeča stranka je dne 23. 1. 2020 zaključila z opravljanjem storitve brezplačne pravne pomoči in je toženi stranki dne 24. 1. 2020 pravočasno vrnila napotnico. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožeča stranka upravičena do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Skladno s tem je tožeči stranki za opravljene storitve odmerila nagrado v višini skupaj 785,24 EUR, in sicer po postavkah, ki jih je specificirala. Pojasnjuje, da tožeči stranki ni priznala stroškov, ki so bili priglašeni v nasprotju z določbami OT in ZOdv. Ni ji priznala nagrade za konferenco z upravičenko, saj ne gre za samostojno storitev v smislu tar. št. 39 OT, kot tudi ne elektronske korespondence z upravičenko, saj te ni izkazala. Prav tako ji tudi ni priznala nagrade za zastopanje na mediacijskem srečanju, potnih stroškov in odsotnost iz pisarne, vse dne 5. 3. 2019, saj mediacijski postopek ni del sodnega postopka. Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je namreč izvajalec upravičen le do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči, ta pa je bila upravičenki z odločbo, št. Bpp 585/2017 z dne 1. 3. 2018, dodeljena v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne tudi stroške postopka. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, da konferenca z upravičenko ni samostojna storitev v smislu 39. člena OT, prav tako pa se tudi ne strinja z odločitvijo, da je bila upravičenki brezplačna pravna pomoč dodeljena le za pravdni postopek, ne pa tudi za postopek mediacije. Poudarja, da priznanje nagrade za slednje opravilo izhaja iz četrtega odstavka 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. To izhaja tudi iz 26. člena ZBPP, ki med možnimi oblikami brezplačne pravne pomoči navaja le svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, medtem ko ni izrecno ali ločeno navedena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v postopku mediacije. Ker je torej udeležba v postopku mediacije obvezna, je upravičenka, hkrati z zaprosilom za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v pravdnem postopku, zaprosila tudi za brezplačno pravno pomoči za mediacijo, kar izhaja iz 1. točke obrazložitve odločbe tožene stranke št. Bpp 585/2017 z dne 1. 3. 2018. 4. Tožeča stranka meni, da upravičenki, ki ji je bila v zadevi že odobrena brezplačna pravna pomoč, ne bi mogla biti ta dodeljena ponovno, kar izhaja tudi z določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Program alternativnega reševanja sporov, oziroma v tem okviru postopek mediacije, je možnost sporazumnega reševanja sporov z namenom, da se strankam v sodnih sporih izboljša dostop do ustreznega sodnega varstva, omogoči izbira ustreznega postopka za reševanje spora ter pravična, hitra in sporazuma rešitev spora, kar zagotavlja strankam in sodišču finančne in časovne prihranke ter povečuje obseg sodnih poravnav. Program alternativnega reševanja sporov izvajajo sodišča, upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa je v takem postopku dolžan sodelovati, saj mu sicer pravica do brezplačne pravne pomoči preneha. Postopek mediacije je torej tesno povezan z zadevo, za katero je upravičenec zaprosil za brezplačno pravno pomoč, alternativnega reševanja spora pa ne more odkloniti. Stališče, da je mediacija del pravdnega postopka, potrjuje tudi sodna praksa, primeroma v sodbah Upravnega sodišča RS, št. II U 345/2012 in II U 310/2018. To, da so mediacijska srečanja del pravdnega postopka, izhaja tudi iz obrazca za beleženje trajanja mediacijskih srečanj, kjer je v glavi obrazca logotip sodišča, hkrati pa je na njem navedena tako opravilna številka pravdnega postopka kot tudi mediacijska številka.

5. Tožeča stranka zaključuje, da so bili iz opisanih razlogov, poleg končne nagrade posledično napačno odmerjeni tudi potni stroški, materialni stroški in 22 % DDV.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Po tem, ko povzame vsebino izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je bila upravičenki z odločbo št. Bpp 585/2017 z dne 1. 3. 2018 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ne pa tudi v postopku mediacije, taka odločitev pa je postala pravnomočna dne 20. 4. 2018. Izvajalec brezplačne pravne pomoči nudi pravno pomoč v obliki in obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči, obseg in oblika te pomoči pa nista le obvezni sestavini odločbe, s katero se taka pravna pomoč odobri, pač pa tudi obvezni sestavini napotnice. Mediacijo ureja Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki v 3. členu izrecno določa, da ta postopek ne pomeni sojenja in zato mediacije ni moč šteti kot del pravdnega postopka, prav tako se tudi ne vodi v posebnem vpisniku. Soglasje za mediacijo, ki pomeni materialni pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, ne pomeni, da je brezplačna pravna pomoč avtomatično odobrena tudi za postopek mediacije. Glede zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov za konferenco s stranko pa tožena stranka pojasnjuje, da tega opravila ni mogoče obravnavati kot samostojne storitve v smislu tar. št. 30 OT ter dodatno navaja, da je tovrstni strošek že vključen v stroških za opravo posameznega procesnega dejanja, ki takemu posvetu sledi. V konkretnem primeru je to sestava in vložitev prve pripravljalne vloge z dne 15. 1. 2022. 7. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2022 navajala, da tožena stranka svoje odločitve, da tožeči stranki ne prizna priglašenih stroškov za konferenco z upravičenko, ni obrazložila in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je navedla zgolj to, da teh opravil ni mogoče obravnavati kot samostojnih opravil v smislu 39. člena OT in da so že vključena v nagradi za zastopanje. Razlogov za tak zaključek pa tožena stranka ni predstavila in utemeljila, zato je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva. Vprašanje, ali je določena storitev samostojna storitev ali pa gre za opravilo, ki je vključeno v druga opravila, je vsebinsko vprašanje in bi zato morala tožena stranka glede na konkretni pravdni postopek oceniti, ali gre po vsebini za opravila, ki so bila povezana s pripravo na narok ali za samostojno storitev in kaj so razlogi za tako ugotovitev, česar pa ni storila. Z ugotovitvijo bi morala tožečo stranko pred izdajo izpodbijanega sklepa seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi, česar pa ni storila in je tudi s tem kršila določbe upravnega postopka. Enako bi morala tožena stranka tožečo stranko pozvati k izjasnitvi glede elektronske korespondence, ki naj ne bi bila izkazana. Glede udeležbe na mediaciji in glede vprašanja, ali je to del pravdnega postopka, se je z namenom poenotenja sodne prakse že opredelilo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021 ter presodilo, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za mediacijo, saj gre za del pravdnega, to je sodnega postopka. Tožeča stranka v nadaljevanju povzema ključne poudarke iz te sodbe, sklicuje pa se tudi za sodbo tukajšnjega sodišča št. III U 275/2019 z dne 13. 8. 2021, ki je bila izdana v primerljivi zadevi.

8. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s tožbo seznanilo tudi upravičenko, kot osebo, v katere pravice ali neposredno na zakon oprte osebne koristi bi lahko posegla ureditev predmetnega spornega pravnega razmerja. Ker lahko taka oseba v postopek upravnega spora vstopi le, kolikor to izrecno izjavi, je sodišče upravičenko s pozivom z dne 3. 2. 2022 pozvalo, naj se v roku 8 dni po prejemu poziva izjavi, ali vstopa v postopek ter jo seznanilo, da bo, če se na poziv ne bo odzvala, štelo, da udeležbe v upravnem sporu ni priglasila. Ker upravičenka na tožbo ni odgovorila in se tudi ni izjavila, da vstopa v postopek, sodišče šteje, da udeležbe ni priglasila.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Dejansko stanje zadeve, kot je opisano v izpodbijanem sklepu in povzeto v predhodnih točkah te obrazložitve, med strankama ni sporno. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke glede stroškov za konferenco z upravičenko in glede stroškov za udeležbo na mediacijskem srečanju, ne ugovarja pa odločitvi tožene stranke, ki ji ni priznala stroškov za elektronsko korespondenco z upravičenko. V pripravljalni vlogi sicer navaja, da bi jo morala tožena stranka s svojim stališčem glede elektronske korespondence seznaniti in jo pozvati k ustreznemu pojasnilu oziroma dopolnitvi tega dela zahtevka, vendar pa se sodišče, ker odločitve o tem v tožbi ni izpodbijala, do odločitve tožene stranke glede elektronske korespondence ne opredeljuje.

11. Sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke, da tožeči stranki ne prizna priglašenih stroškov za konferenco z upravičenko ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla zgolj to, da tega opravila ni mogoče obravnavati kot samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT in da je že vključena v nagradi za zastopanje, ni pa predstavila in utemeljila razlogov za tak zaključek. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je zato v tem delu pomanjkljiva in ne sledi določbi prvega odstavka 214. člena ZUP1. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer navedla, da je strošek konference s s stranko vključen v stroških za opravo posameznega procesnega dejanja, ki takemu posvetu sledi, v konkretni zadevi sestavi in vložitvi prve pripravljalne vloge v pravdni zadevi, vendar pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je predmet presoje. Sodišče še dodaja, da je vprašanje, ali je določena storitev samostojna storitev ali pa gre za opravilo, ki je vključeno v druga opravila (v konkretnem primeru v zastopanje upravičenke), vsebinsko vprašanje. Tožena stranka bi zato morala glede na konkretni pravdni postopek, za katerega je bila upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč, oceniti ali gre po vsebini za opravilo, ki je bilo povezano s pripravo na narok oziroma z zaključkom postopka ali za samostojno storitev in kaj so razlogi za tako ugotovitev, pri čemer mora biti tudi trditev, kot jo tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo, to je, da je to opravilo zajeto v kasnejšo sestavo in vložitev prve pripravljalne vloge, utemeljena in izkazana. S svojimi zaključki glede storitve konference s stranko bi morala tožena stranka tožečo stranko še pred izdajo izpodbijanega sklepa seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi (9. člen ZUP), česar pa tožena stranka ni storila in je tudi s tem kršila določbe upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12. Drugi razlog, zaradi katerega tožeča stranka ugovarja odločitvi tožene stranke, je odločitev o stroških udeležbe na mediacijskem srečanju. Tožena stranka se je postavila na stališče, da je bila upravičenki brezplačna pravna pomoč dodeljena le za pravdni postopek in ne za postopek mediacije ter da zato tožeči stranki ni mogoče priznati stroškov za udeležbo na mediacijskih srečanjih. V zadevi je torej sporno vprašanje, ali odobrena brezplačna pravna pomoč za prvostopenjski pravdni postopek vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije, torej ali je izvajalec brezplačne pravne pomoči upravičen do povračila stroškov za udeležbo na mediacijskih srečanjih, če je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoči za pravdni postopek na prvi stopnji.

13. Sodišče ugotavlja, da sodna praksa Upravnega sodišča RS glede navedenega vprašanja v času, ko je tožena stranka sprejela izpodbijano odločitev, ni bila enotna, saj so sodišča v nekaterih primerih (na nekatere se sklicuje tožena stranka) presojala, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena pravna pomoč ne vključuje brezplačne pravne pomoči za postopek mediacije, v drugih primerih (na nekatere se sklicuje tožeča stranka) pa sprejelo temu povsem nasprotne odločitve. Vrhovno sodišče RS je zato s ciljem poenotenja sodne prakse s sklepom, št. X DoR 179/2020-3 z dne 9. 12. 2020, dopustilo revizijo glede vprašanja, ali za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije.

14. Stališče do tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS sprejelo v sodbi, št. X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021. Presodilo je, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega (torej sodnega) postopka, saj mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon. ZARSS namreč ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja (1. člen ZARSS), in čeprav alternativno reševanje sporov samo po sebi ne pomeni sojenja (3. člen ZARSS), je del postopka pred sodišči in sodišča so obvezana strankam omogočiti uporabo mediacije (4. člen ZARSS). V skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZBPP je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tudi iz tega izhaja, da je postopek mediacije tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč in če na postopek mediacije pristane nasprotna stranka, sodelovanja v tem postopku prosilec za brezplačno pravno pomoč ne more odkloniti. Zato ni videti podlage niti razumnega razloga, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (kar pomeni celotni postopek pred sodiščem prve stopnje), ko bi prejel vabilo na mediacijo (na katero je, kot je bilo že navedeno, dolžan pristati), moral zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za mediacijo ter v okviru iste pravdne zadeve še enkrat izkazati izpolnjevanje pogojev za njeno dodelitev.

15. Skladno z opisanim stališčem Vrhovnega sodišča RS sodišče zaključuje, da je ugovor tožeče stranke, da bi ji morala tožena stranka odmeriti tudi stroške za udeležbo na mediacijskem srečanju, utemeljen, saj dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravdni postopek na prvi stopnji vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Tožena stranka je torej s tem, ko je štela, da odobrena brezplačna pravna pomoč ne obsega postopka mediacije, zmotno uporabila materialno pravo.

16. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je sodišče tožbi tožeče stranke na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku mora tožena stranka pred odločitvijo o priglašenih stroških za konferenco z upravičenko s svojimi (obrazloženimi) stališči seznaniti tožečo stranko in ji dati možnost, da se o njih izjavi, odločitev pa nato v sklepu obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pri ponovnem odločanju o priglašenih stroških za udeležbo v mediacijskem postopku pa mora tožena stranka upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije in skladno s tem tožeči stranki priznati stroške tudi iz tega naslova, in sicer ob upoštevanju dejansko izvedenih opravil v postopku mediacije. Na podlagi zaključkov, ki jih bo sprejela v ponovljenem postopku, bo morala tožena stranka ponovno odmeriti stroške, ki jih bo priznala tožeči stranki, posledično pa ponovno odmeriti tudi potne stroške, materialne stroške v pavšalnem znesku in 22 % DDV.

17. Sodišče je odločitev o zadevi sprejelo brez glavne obravnave, saj za zadevo relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), obe stranki pa sta tudi soglašali, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov, oziroma listin iz upravnega spisa.

K točki II izreka:

18. Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena v vezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR glede na to, da je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.

1 Prvi odstavek 214. člena ZUP določa: "Obrazložitev odločbe obsega: 1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank."