Jedro

Organa sta navedla ključen trenutek oziroma datum, tj. izpolnitveni rok, ki je bil inšpekcijskim zavezancem določen za odstranitev predmetne nelegalne gradnje in vzpostavitev legalnega stanja (1. 6. 2014), ter dejstvo, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, to pa omogoča preizkus pravilnosti ugotovljenega datuma izvršljivosti inšpekcijske odločbe. Tožniki tako ugotovljenemu datumu izvršljivosti konkretizirano niti ne oporekajo in ne navedejo datuma, ko naj bi po njihovem mnenju nastopila izvršljivost navedene inšpekcijske odločbe. Zato s tožbenimi navedbami, da se ugotovitve izvršljivosti inšpekcijske odločbe ne da preizkusiti, ne morejo uspeti.

Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da odločitev pristojnega gradbenega inšpektorja, da je objekt nelegalen in da ga mora inšpekcijski zavezanec odstraniti, še ne pomeni izgube doma inšpekcijskega zavezanca in njegove družine. Izguba doma nastopi v primeru izvršbe inšpekcijske odločbe in dejanske odstranitve objekta. Poseg v pravico do spoštovanja doma zato pomeni prisilna izvršitev odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1 v izvršilnem postopku, v katerem pristojni organ proti volji inšpekcijskega zavezanca odstrani objekt, ki inšpekcijskemu zavezancu pomeni dom. Je pa inšpekcijskemu zavezancu zagotovljena konkretna presoja sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma na podlagi 156.a člena ZGO-1. S tem je Ustavno sodišče sledilo zakonodajalcu, ki je v obrazložitvi predloga zakona o dopolnitvi ZGO-1E pojasnil, da je s tem, ko je uvedel možnost odloga izvršbe za stanovanjske objekte, ki so zavezančev dom, predvidel, da se bo v tem postopku tehtalo med upravičenostjo posegov v lastninsko pravico in javnim interesom za odstranitev objektov.

Izrek

I. Tožba tožečih strank A. A., B. B. in C. C., se zavrne.

II. Tožba tožečih strank mld. D. D., mld. E. E., F. F., G. G., H. H. in mld. I. I., se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da je 2. točka izreka odločbe prvostopenjskega organa št. 06122-301/2014-4 z dne 31. 1. 2014 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), s katero je bilo inšpekcijskim zavezancem J. J., A. A., B. B., K. K. in C. C. v upravni zadevi nelegalne nadzidave in prizidave stanovanjske hiše na naslovu ..., na zemljišču, parc. št. 789/9, k.o. ..., naloženo do 1. 6. 2014 odstraniti nelegalni objekt, definiran v 1. točki izreka inšpekcijske odločbe, postala 2. 6. 2014 izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka); da so inšpekcijski zavezanci dolžni izvršiti odrejeno obveznost iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa v novem roku, tj. do 1. 6. 2020, sicer bo po poteku tega roka izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec prvostopenjskega organa na stroške inšpekcijskih zavezancev; o datumu izvršbe bodo naknadno obveščeni z obvestilom (2. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (3. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških izvršilnega postopka odločeno s posebnim sklepom (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo z inšpekcijsko odločbo inšpekcijskim zavezancem naloženo, da morajo do 1. 6. 2014 odstraniti v 1. točki odločbe definiran nelegalni objekt, obveznost pa je postala izvršljiva 2. 6. 2014. Na kontrolnem inšpekcijskem pregledu 20. 2. 2019 je bilo ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanci niso odstranili predmetnega nelegalnega objekta, kar pomeni, da naložene obveznosti niso izvršili. Glede na to je prvostopenjski organ na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovolil izvršbo in določil način izvršbe, hkrati pa določil tudi dodaten rok za odstranitev nelegalnega objekta, ker gre za stanovanjsko stavbo in bo treba pri izvrševanju odločbe zagotoviti nova bivališča, kar zahteva čas. Prvostopenjski organ je opozoril zavezance, da če v dodatnem roku, tj. do 1. 6. 2020 obveznosti ne bodo izvršili, jo bo izpolnil pooblaščeni izvajalec na njihove stroške skladno s prvim odstavkom 297. člena ZUP.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo prve, druge in tretje tožeče stranke zoper izpodbijani prvostopenjski sklep (1. točka izreka) in zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov (2. točka izreka). V obrazložitvi je kot neutemeljene zavrnil pritožbene navedbe o nepristojnosti prvostopenjskega organa, saj je postopek vodila pristojna oseba (gradbena inšpektorica) pristojnega organa v sestavi ministrstva (Inšpektorata RS za okolje in prostor) skladno z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1) in ZUP. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dom kot posebno zaščiteno kategorijo, zavrača, ker je v tem primeru predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe. Tovrstni ugovori bodo lahko relevantni v postopku odločanja o odlogu izvršbe, o katerem odloča prvostopenjski organ. Presoja inšpektorja pri določitvi roka pa je omejena na okoliščine, ki vplivajo na možnost učinkovite izvršitve upravne odločbe, in ne na presojo okoliščin, ki vplivajo na uresničevanje pravice do spoštovanja doma.

4. Za odločitev tudi ni relevantno nepoznavanje prava tožnikov in njihova morebitna zavedenost s strani izvajalca, kakor tudi ne navedbe, da je javni interes za izvedbo rušenja bistveno manjši od nasprotnega interesa pritožnikov. Zakonodajalec je presojo sorazmernosti opravil že pri določitvi ukrepov, ki se v skladu z ZGO-1 izrečejo v zvezi s posameznimi vrstami nedovoljene gradnje. Pritožbene trditve, da bo mogoča legalizacija objekta in pridobitev gradbenega dovoljenja za predmetni objekt, pa ne morejo biti podlaga za izbiro drugačnega ukrepa gradbenega inšpektorja oziroma za zaključek, da je ukrep nezakonit. Rok za prostovoljno izvršitev obveznosti se je v celoti iztekel, zato je prvostopenjski organ lahko izdal izpodbijani sklep skladno s prvim in drugim odstavkom 290. člena ZUP. Skladno z zakonom je ugotovil, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva 2. 6. 2014, saj je bil rok za izvršitev inšpekcijskega ukrepa določen do 1. 6. 2014. Morebitna naknadno vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Rok, določen z izpodbijanim sklepom, je primeren za izpolnitev naložene obveznosti. O predlogu za odlog izvršbe in zahtevi za dopustitev udeležbe v postopku pa bo odločil prvostopenjski organ.

5. Tožniki v tožbi navajajo, da se drugostopenjski organ ni opredelil do njihovih pritožbenih argumentov, zato drugostopenjska odločba ni obrazložena. Menijo, da izpodbijanega sklepa ni izdal pristojni organ. Postopek izdaje inšpekcijske odločbe se je res začel v času veljavnosti ZGO-1, vendar ta postopek ni isti kot postopek izdaje odločbe o dovolitvi izvršbe in gre torej za dva ločena postopka. Ker je bil postopek izdaje odločbe o dovolitvi izvršbe začet po uveljaviti Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), bi se moralo vprašanje pristojnega organa za izdajo te odločbe ravnati po določbah GZ in ne ZGO-1. Drugostopenjski organ se tudi ni opredelil do vprašanja izvršljivosti. Ker iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, kako je inšpektorica ugotovila, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva 2. 6. 2014, te ugotovitve ni mogoče preizkusiti.

6. Navajajo še, da na kontrolni inšpekcijski pregled niso bili vabljeni in niso imeli možnosti pred izdajo izpodbijanega sklepa predstaviti argumentov, pomembnih za ta postopek, zato je bila kršena njihova pravica do izjave. Sklicujejo se na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 in Up-619/17 z dne 4. 3. 2019. Navajajo, da je objekt, ki je predmet izpodbijanega sklepa, njihovo edino bivališče ter njihov edini dom. Sprožili so postopek izdaje gradbenega dovoljenja ter postopek spremembe OPN, ki pa še ni bila izvedena. Predmetni objekt z vidika države ni nevaren in ni nujno potreben odstranitve, ampak je le vprašanje časa, kdaj bo popolnoma legaliziran. Menijo, da so izpolnjeni pogoji za odpravo izpodbijanega sklepa oziroma za odlog izvršbe za 5 let. Drugostopenjski organ je napačno štel, da so s temi argumenti uveljavljali le argumente za odlog izvršbe, saj z njimi dokazujejo tudi, da je ukrep rušenja predmetnega objekta nesorazmeren. Poseg v dom je mogoč le po tem, ko je izveden test sorazmernosti med pravico države do izvrševanja odločb o odstranitvi objekta in pravico posameznika do varovanja doma, ki ga ima v tem objektu. Posameznik mora imeti pravico predstaviti okoliščine, zaradi katerih bi bil poseg v pravico do spoštovanja doma nesorazmeren. Predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka in stranka z interesom K. K. na tožbo nista odgovorili, je pa toženka poslala upravne spise.

**K točki I. izreka:**

8. Tožba prve, druge in tretje tožeče stranke ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi tožniki izpodbijajo sklep o dovolitvi izvršbe z dne 26. 2. 2019, izdan na podlagi 290. člena ZUP.

10. Skladno s prvim odstavkom 289. člena ZUP upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. Po prvem odstavku 290. člena ZUP organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje.

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ga je izdala gradbenega inšpektorica pristojnega organa, tj. Inšpektorata RS za okolje in prostor, kot pooblaščena uradna oseba. Ker je ta organ izdal inšpekcijsko odločbo, je glede na citirane določbe ZUP pristojen tudi za opravljanje upravne izvršbe in izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Po 26. členu ZGO-1 inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na podlagi tega zakona, ki se nanašajo na gradnjo, opravljajo gradbeni inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve. Enako sicer določa tudi sedaj veljavni 8. člen GZ, na katerega se sklicujejo tožniki, po katerem inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, ki se nanašajo na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji ali inšpektorice. Navedeno pomeni, da je izpodbijani sklep izdal pristojni organ in so zato tožbene navedbe o njegovi nepristojnosti za odločanje neutemeljene.

12. Neutemeljene so tudi navedbe tožnikov, da je inšpektorica ugotovila le, da je 2. točka izreka inšpekcijske odločbe postala izvršljiva 2. 6. 2014, ne pa tudi, kako je to ugotovila, in da se zato te ugotovitve ne da preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo inšpekcijskim zavezancem z 2. točko izreka inšpekcijske odločbe odrejeno, da morajo do 1. 6. 2014 odstraniti nelegalni objekt, definiran v 1. točki te odločbe, ter da inšpektorica ugotavlja, da je 2. točka izreka te odločbe postala izvršljiva 2. 6. 2014. Navedeno je ponovil tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi. Skliceval se je tudi na 3. točko drugega odstavka 224. člena ZUP, ki določa, da odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko se vroči strankam, če pritožba ne zadrži izvršitve. Toženka je tako po presoji sodišča v zadostni meri pojasnila ugotovitev, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva, kar je bistveno za odločitev v tej zadevi. Organa sta namreč navedla ključen trenutek oziroma datum, tj. izpolnitveni rok, ki je bil inšpekcijskim zavezancem določen za odstranitev predmetne nelegalne gradnje in vzpostavitev legalnega stanja (1. 6. 2014), ter dejstvo, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, to pa omogoča preizkus pravilnosti ugotovljenega datuma izvršljivosti inšpekcijske odločbe. Pri tem sodišče dodaja, da tožniki tako ugotovljenemu datumu izvršljivosti konkretizirano niti ne oporekajo in ne navedejo datuma, ko naj bi po njihovem mnenju nastopila izvršljivost navedene inšpekcijske odločbe. Zato s tožbenimi navedbami, da se ugotovitve izvršljivosti inšpekcijske odločbe ne da preizkusiti, ne morejo uspeti.

13. Tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave, ker tožniki niso bili vabljeni oziroma navzoči na kontrolnem ogledu, ni utemeljen. Po drugem odstavku 290. člena ZUP mora sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Iz citirane določbe ne izhaja, da bi moral prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijanega sklepa seznaniti stranke z ugotovitvami, na podlagi katerih je treba izdati sklep o izvršbi, zlasti ker gre za izvršitev inšpekcijskega ukrepa, ki ga je že po naravi stvari treba izvršiti hitro oziroma brez nepotrebnega odlašanja.1 Pravica do izjave v postopku je namreč strankam skladno z 9. členom ZUP zagotovljena v postopku izdaje izvršilnega naslova (v tem primeru inšpekcijske odločbe), v katerem se odloča o pravici ali obveznosti stranke. Prvostopenjski organ na kontrolnem pregledu ni ugotavljal, ali obstajajo pogoji za izrek ukrepa, ampak je preveril zgolj to, ali je bila pravnomočno določena obveznost izvršena. Zgolj ta okoliščina pa je bila relevantna za odločitev, ali je potrebna prisilna izvršitev inšpekcijske odločbe. To, ali je bila odločba izvršena, pa je bilo tožnikom znano, četudi se tega ogleda niso udeležili. Zato po presoji sodišča prvostopenjski organ s tako opravljenim naknadnim kontrolnim inšpekcijskim pregledom brez prisotnosti tožnikov v tem primeru ni kršil pravil postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pri tem so tožniki na obravnavi sami pojasnili, da bi na ogledu uveljavljali dejstva in okoliščine, ki jih uveljavljajo v tožbi. Če bi bile torej te navedbe in dokazi relevantni (enako velja za morebitno pojasnjevanje projektantov, ki vodijo postopek legalizacije), bi jih lahko upoštevalo sodišče in to kršitev odpravilo z dejanji na glavni obravnavi.2 Tega ni storilo, ker se vsi tožbeni ugovori nanašajo na varstvo oziroma spoštovanje pravice do doma, tj. na presojo sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa, kar pa ob pravilni uporabi predpisa ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa.

14. Tožniki sicer zatrjujejo, da bi morala toženka vse argumente, ki preprečujejo poseg v pravico do spoštovanja doma, upoštevati že v postopku izdaje inšpekcijske odločbe in v postopku izdaje izpodbijanega akta, vendar to po presoji sodišča ne drži. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 že presojalo ustavnost 152. in 156.a člena ZGO-1 in v njej zavzelo jasna stališča o tem, kdaj se sorazmernost presoja. Iz te odločbe izhaja, da je moral inšpektor ob ugotovitvi, da je gradnja nelegalna, ne glede na konkretne okoliščine inšpekcijskega zavezanca, na podlagi 152. člena ZGO-1 izreči ukrep odstranitve objekta. Določba inšpektorju ni omogočala, da bi namesto predpisanega izrekel drug, milejši ukrep, ali da ukrepa sploh ne bi izrekel. Vložena pritožba in tožba nista zadržala izvršitve.3 Ustavno sodišče je tako zavzelo stališče, da odločitev pristojnega gradbenega inšpektorja, da je objekt nelegalen in da ga mora inšpekcijski zavezanec odstraniti, še ne pomeni izgube doma inšpekcijskega zavezanca in njegove družine. Izguba doma nastopi v primeru izvršbe inšpekcijske odločbe in dejanske odstranitve objekta. Poseg v pravico do spoštovanja doma zato pomeni prisilna izvršitev odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1 v izvršilnem postopku, v katerem pristojni organ proti volji inšpekcijskega zavezanca odstrani objekt, ki inšpekcijskemu zavezancu pomeni dom4. Je pa inšpekcijskemu zavezancu zagotovljena konkretna presoja sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma na podlagi 156.a člena ZGO-1. S tem je Ustavno sodišče sledilo zakonodajalcu, ki je v obrazložitvi predloga zakona o dopolnitvi ZGO-1E pojasnil, da je s tem, ko je uvedel možnost odloga izvršbe za stanovanjske objekte, ki so zavezančev dom, predvidel, da se bo v tem postopku tehtalo med upravičenostjo posegov v lastninsko pravico in javnim interesom za odstranitev objektov. Z možnostjo odloga je v teh primerih omogočena nadaljnja uporaba objekta v določenem roku, ki je namenjen temu, da se v tem času objekt legalizira ali da si inšpekcijski zavezanec zagotovi drugo primerno bivališče.5 Ustavno sodišče je zato štelo, da je ureditev neustavna, ker o predlogu za odlog izvršbe odloči gradbeni inšpektor, njegova odločitev pa ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in zato zoper to odločitev ni sodnega varstva, kar ni v skladu s pravico do spoštovanja doma.

15. Štelo je, da 152. in 156a. člena ZGO-1 ni mogoče razveljaviti, ker bi razveljavitev 152. člena ZGO-1 popolnoma onemogočala izvedbo inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena. Da pa ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma, je na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti inšpekcijskim zavezancem zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156a. člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156a. člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156a. člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1, pri čemer se sme izvršba odložiti večkrat (3. točka izreka).6

16. Izpodbijani sklep je bil v obravnavanem primeru izdan v času veljavnosti GZ, ki odloga izvršitve inšpekcijskega ukrepa ne pozna, in sicer ne glede na to, ali gre za dom inšpekcijskega zavezanca. Vendar se po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne uporablja GZ, ampak ZGO-1, saj je bila inšpekcijska odločba izdana na podlagi 152 člena tega zakona. Sodišče namreč sodi, da je vložitev zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi 152. člena ZGO-1. Vložitev pravnega sredstva po 156.a členu ZGO-1 je treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe prvega odstavka 106. člena GZ7 in o njem odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi.8 Vsaka drugačna uporaba in razlaga predpisov bi bila namreč neustavna.

17. V prvi alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 je bilo določeno, da poleg razlogov za odlog izvršbe, določenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, gradbeni inšpektor pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže, da gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vsaj od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva inšpekcijski zavezanec ali druge osebe in nimajo v lasti in posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 45/08 – ZVEtL, 57/08, 62/10 – ZUPJS, 56/11 – odločba US, 87/11 in 40/12 – ZUJF). Nadalje je Ustavno sodišče še odločilo, da se sme izvršba, drugače kot je določeno v drugem odstavku tega člena, odložiti večkrat. Vložitev predloga za odlog, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga in vložitev tožbe zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa.

18. To pa ob dejstvu, da je treba skladno z drugim odstavkom 40. člena Zakona o ustavnem sodišču odločbo tega sodišča izvršiti tako, kot nalaga način njene izvršitve, pomeni, da sodišče ne presoja sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v tem upravnem sporu, v katerem tožniki izpodbijajo sklep o dovolitvi izvršbe, temveč bo, če bo toženka predlog za odlog po 156.a členu ZGO-1 zavrnila, to storilo na podlagi tožbe zoper tako odločitev. Pri tem sodišče še pripominja, da dokler izvršba ni uvedena, njenega odloga tudi ne bi bilo mogoče uveljavljati.

19. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodne določbe. Izvedbo predlaganih dokazov je zavrnilo, ker se vsi nanašajo na presojo sorazmernosti ukrepa, kot je sodišče že pojasnilo, pa se to, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera nesorazmerno poseženo v pravico do spoštovanja doma presoja (šele) v postopku, ki teče na podlagi predloga za odlog izvršbe in so torej ti dokazi v predmetnem postopku za odločitev nepomembni.

**K točki II. izreka:**

20. Tožba četrte, pete, šeste, sedme, osme in devete tožeče stranke ni dovoljena.

21. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med temi pogoji je tudi, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma da je po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

22. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, po drugem odstavku istega člena pa lahko oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrnjena z dokončnim sklepom, vloži tožbo zoper ta sklep. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta (torej v upravnem postopku) niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu.

23. Četrta, peta, šesta, sedma, osma in deveta tožeča stranka v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe niso imele ali zahtevale statusa strank oziroma stranskih udeležencev. Tožniki v tožbi sami navajajo, da navedene tožeče stranke v predmetni upravni postopek niso bili povabljene. Izpodbijani sklep jim tudi ni bil vročen (niti ni na njem odredbe, naj se jim vroči), priznanje statusa stranskih udeležencev oziroma strank so zahtevale šele v pritožbi, ki so jo vložile skupaj s strankami v postopku, J. J., A. A., B. B. in C. C..

24. Vendar pa iz drugostopenjskega sklepa in odločbe ne izhaja, da bi drugostopenjski organ odločal o pritožbi četrte, pete, šeste, sedme, osme in devete tožeče stranke. Izrek in obrazložitev drugostopenjskega sklepa se nanašata izključno na pritožbo J. J. (ki je bila kot prepozna zavržena), izrek in obrazložitev drugostopenjske odločbe pa se nanašata izključno na pritožbo C. C., A. A. in B. B.. Da bi se odločitev toženke nanašala na četrto, peto, šesto, sedmo, osmo in deveto tožečo stranko, ne izhaja niti iz podatkov, navedenih v uvodu drugostopenjskega sklepa in niti iz odločbe. Organ je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe tudi izrecno navedel, da bo o zahtevi za dopustitev udeležbe teh oseb v postopku odločil organ prve stopnje. Četrti, peti, šesti, sedmi, osmi in deveti tožeči stranki drugostopenjski upravni akt tudi ni bil osebno vročen (v skladu z ZUP), niti ni na njem odredbe, naj se jim vroči (nasprotno tožniki v tožbi niti ne trdijo). Tudi tožniki sami v tožbi niso izkazali, da bi bil četrti, peti, šesti, sedmi, osmi in deveti tožeči stranki v predhodnem upravnem postopku (formalno) priznan status strank oziroma stranskih udeležencev.

25. Glede na navedeno četrta, peta, šesta, sedma, osma in deveta tožeča stranka v upravnem postopku niso imele statusa strank oziroma stranskih udeležencev, zato niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Prav tako ni razlogov za ugotovitev, da je drugostopenjski organ odločal o njihovi pritožbi zoper izpodbijani sklep, ki jo je sicer treba šteti za njihovo zahtevo za vstop v postopek. O tej zahtevi torej še ni bila izdana dokončna odločitev, zato tožniki nimajo možnosti za vložitev tožbe niti po drugem odstavku 17. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo četrte, pete, šeste, sedme, osme in devete tožeče stranke na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodne odločbe.

26. Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo glede četrte, pete, šeste, sedme, osme in devete tožeče stranke zavrglo že iz procesnega razloga.

**K točki III. izreka:**

27. Ker je v obravnavani zadevi tožba zavrnjena oziroma zavržena, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej tudi na primer sodbo tega sodišča I U 853/2012 z dne 3. 4. 2013. 2 Erik Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 303. 3 Glej 29. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017. 4 Glej 28. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017. 5 Glej Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o graditvi objektov (ZGO-1E), nujni postopek EPA 1600-VI, tč. 2.2. Načela zakona. 6 Glej 34. točko iste odločbe 7 Prvi odstavek 106. člena GZ določa: „Postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13 in 19/15; v nadaljnjem besedilu: ZGO-1), se končajo po določbah ZGO-1.“ 8 Glej I U 2044/2017 z dne 24. 1. 2019, točka 16 obrazložitve.