Jedro

Opozarjanje delavke na domnevno šikanozno ali diskriminatorno ravnanje v okviru sodnega varstva samo po sebi ne more predstavljati razloga, ki bi delavcu onemogočil reintegracijo. V nasprotnem primeru bi bilo pravno varstvo izvotljeno, delavec pa bi bil zaradi uveljavljanja pravic "dodatno kaznovan”. Prav tako začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja (zaradi zagotovitve eksistence) sama po sebi ne dokazuje porušenega zaupanja, še posebej ob odsotnosti konkretnih ugotovitev o kršitvah obveznosti ali nelojalnem ravnanju.

Temeljno izhodišče reparacije je, da mora biti položaj delavca tak, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Če je delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, da bi si zagotovil socialno varnost, sprejel drugo zaposlitev (s čimer je zmanjševal škodo), ne sme biti postavljen v slabši položaj od delavca, ki se ne bi zaposlil in bi mu bila za celotno obdobje priznana izguba na zaslužku.

Izrek

I.Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. do 6. alineji drugega odstavka III. točke izreka delno spremeni ter v 10. alineji drugega odstavka III. točke izreka delno razveljavi za znesek 635,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da v tej točki v celoti na novo glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 7. 12. 2024 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, številka ... z dne 28. 3. 2022, za čas od 1. 6. 2024 dalje do vrnitve nazaj na delo pa ji obračunati in izplačati kot sledi:

-za mesec junij 2024 znesek 479,28 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2024 dalje do plačila,

-za mesec julij 2024 znesek v višini 479,27 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2024 dalje do plačila,

-za mesec avgust 2024 znesek v višini 479,29 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2024 dalje do plačila,

-za mesec september 2024 znesek v višini 479,28 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2024 dalje do plačila,

-za mesec oktober 2024 znesek v višini 792,33 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2024 dalje do plačila,

-za mesec november 2024 znesek v višini 488,44 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2024 dalje do plačila,

-za mesec december 2024 znesek v višini 1.645,41 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2025 dalje do plačila,

-za mesec januar 2025 znesek v višini 2.099,91 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2025 dalje do plačila,

-za mesec februar 2025 znesek v višini 2.099,91 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2025 dalje do plačila,

-za mesec marec 2025 znesek v višini 2.192,62 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2025 dalje do plačila in

-za vse nadaljnje mesece do poziva na delo znesek v višini 2.992,41 EUR bruto zmanjšano za že prejeti znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, vse v roku 8 dni.

Zavrne se tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo zneskov za obdobje od 1. 6. 2024 do vrnitve nazaj na delo, in sicer:

-za mesec junij 2024 v višini 1.271,82 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2024 dalje do plačila,

-za mesec julij 2024 v višini 1.359,02 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2024 dalje do plačila,

-za mesec avgust 2024 v višini 1.121,92 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2024 dalje do plačila,

-za mesec september 2024 v višini 1.035,17 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2024 dalje do plačila,

-za mesec oktober 2024 v višini 1.420,90 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2024 dalje do plačila,

-za mesec november 2024 v višini 1.220,28 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2024 dalje do plačila,

-za mesec december 2024 v višini 1.226,10 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2025 dalje do plačila,

-za mesec januar 2025 v višini 1.182,08 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2025 dalje do plačila,

-za mesec februar 2025 v višini 1.182,08 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2025 dalje do plačila,

-za mesec marec 2025 v višini 1.182,08 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2025 dalje do plačila,

-za vse nadaljnje mesece do poziva na delo v višini 1.182,08 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v naslednjem mesecu do dne plačila."

II.V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožnica uveljavljala dne 14. 1. 2025 in 16. 4. 2025 (I. točka izreka). S sodbo je ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi številka ... z dne 28. 3. 2022 tudi od 7. 12. 2024 do 16. 3. 2025 za polni delovni čas in od 17. 3. 2025 do vrnitve nazaj na delo za krajši delovni čas 13,6 ur tedensko (prvi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za trajanje delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi od 1. 6. 2024 do 6. 12. 2024 in od 17. 3. 2025 do vrnitve nazaj na delo za krajši delovni čas 26,4 ur tedensko (drugi odstavek II. točke izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 7. 12. 2024 do vrnitve nazaj na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, številka ... z dne 28. 3. 2022 ter ji obračuna in izplača plačo kot, če bi delala, in sicer za mesece od decembra 2024 do marca 2025 v višini, kot za posamezni mesec izhaja iz izreka ter za vse nadaljnje mesece do poziva nazaj na delo v višini 2.992,41 EUR bruto zmanjšano za že prejeti znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 16. dne v naslednjem mesecu do dne plačila (prvi odstavek III. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo plače za obdobje od 1. 6. 2024 do vrnitve nazaj na delo in sicer za mesece od junija 2024 do marca 2025 v zneskih, kot so za posamezni mesec razvidni iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi za vse nadaljnje mesece do poziva na delo v višini 1.182,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek III. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.918,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Tožena stranka zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, z odločitvijo, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je zaključilo, da ukinitev informativnega programa drugega programa TV Slovenija in oddaje A. ni povzročila prenehanja potrebe po delu tožnice na delovnem mestu urednik oddaj komentator. Tak zaključek temelji na selektivni, protispisni in iz konteksta iztrgani presoji izpovedi prič, zlasti direktorice televizije B. B. Iz celotnega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka po ukinitvi oddaje A. preverjala možnosti prerazporeditve zaposlenih glede na dejanske potrebe po delu, vendar potrebe po delovnem mestu, skladnem s tožničino pogodbo o zaposlitvi (urednik oddaj komentator), ni bilo. Tožnici so bila ponujena druga, predvsem novinarska dela, ki pa niso ustrezala njenemu pogodbenemu delovnemu mestu ali pa jih je zavrnila. Nobena priča ni potrdila obstoja konkretne potrebe po delu urednika oddaj komentator v relevantnem času. Sodišče je zmotno enačilo splošen interes po izkušenih novinarjih z obstojem potrebe po konkretnem delovnem mestu tožnice, čeprav bi moralo presojati izključno obstoj potrebe po delu po njeni veljavni pogodbi o zaposlitvi. Sklep, da bi tožnica lahko opravljala druga novinarska dela, je materialnopravno napačen, saj delodajalec ne sme ohranjati pogodbe za delovno mesto, ki se dejansko ne opravlja, niti privilegirati posamezne delavke v nasprotju s predpisi in sodno prakso. Obrazložitev sodbe je pavšalna, neprepričljiva in selektivna, saj se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, temveč je upoštevalo le tiste, ki naj bi potrjevali navedbe tožnice. S tem je kršilo ustavne pravice tožene stranke do enakega varstva pravic, sodnega varstva in pravnega sredstva ter prepoved sodniške arbitrarnosti. Nepravilna presoja zakonitosti odpovedi ima za posledico tudi nepravilno odločitev o reintegraciji, reparaciji ter priznanju pravic iz delovnega razmerja po odpovedi. Sodišče se ni opredelilo niti do zatrjevanega porušenega zaupanja med strankama, ki reintegracijo dodatno izključuje. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3.Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (v celoti in iz vseh razlogov po 338. členu ZPP) in predlaga spremembo sodbe tako, da se ji prizna delovno razmerje z vsemi pravicami po pogodbi z dne 28. 3. 2022 tudi za sporna obdobja ter se toženki naloži obračun in izplačilo plače (4.174,49 EUR bruto, zmanjšano za prejete zneske) z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje ter povrnitev stroškov. Tožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku za marec 2025: prisodilo je 2.192,62 EUR bruto, zavrnilo del zahtevka, hkrati pa naj bi ostal še neodločen znesek 164,14 EUR bruto (povezan z odbitkom prejetega nadomestila). Zato predlaga dopolnitev sodbe v tem delu. Sodišče je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja pri toženki le za čas, ko ni bila zaposlena drugje, kar tožnica izpodbija kot materialnopravno napačno. Poudari, da se je morala zaradi socialne varnosti zaposliti drugje, ker po prenehanju delovnega razmerja pri toženki ni bila upravičena do nadomestila za brezposelnost. Ker je s tem zmanjševala škodo, ne sme biti postavljena v slabši položaj od sodelavcev, ki so pri toženki sprejeli novo (nižjo) pogodbo in jim bo razlika v plači priznana tudi za čas dela po novi pogodbi, ter delavcev, ki se niso zaposlili drugje, pa jim je priznana reparacija za celotno obdobje. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri delavec, ki se v času nezakonitega prenehanja zaposli drugje, ne izgubi pravice do povračila razlike v plači, če obstoja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu zaradi nove zaposlitve ni mogoče priznati, je delavec praviloma upravičen do odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo imel pri prejšnjem delodajalcu, in plačo pri novem delodajalcu, če je bil prikrajšan. Tožnica posebej izpostavi, da ji sodišče za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu za polni delovni čas (1. 6. 2024 - 6. 12. 2024) kljub prikrajšanju ni priznalo ničesar, kar je po njenem nelogično tudi glede na to, da ji je sodišče (čeprav prenizko) priznalo razliko za obdobje kasnejše delne zaposlitve (od 17. 3. 2025 dalje). Ker je sodišče zapisalo, da mora biti položaj po ugotovljeni nezakonitosti odpovedi tak, kot da odpovedi ne bi bilo, hkrati pa je tožnici odreklo pravico do razlike v plači za obdobja, ko je bila zaposlena drugje, tožnica trdi, da je sodba v tem delu sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica izpodbija tudi višino prisojenih zneskov od 7. 12. 2024 dalje. Meni, da bi moralo sodišče izhajati iz tega, da bi ob nadaljevanju zaposlitve pri toženki prejemala enake dodatke kot primerljivi zaposleni na istem delovnem mestu ter tudi delovno uspešnost. Ne strinja se s stališčem, da dodatkov ni specificirala: že v tožbi je predlagala, naj obračun pripravi toženka, ker z obračunskimi podatki sama ne razpolaga. Po njenem bi morala toženka zato obračunati plačo tako, da se vzpostavi stanje, kot bi bilo brez nezakonite odpovedi. Priglaša pritožbene stroške.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da se pritožbi zavrneta.

5.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

6.Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih dejstev in dokazov. Svojo odločitev o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga je ustrezno obrazložilo in upoštevalo vse izvedene dokaze, ne le dokazov, ki naj bi bili v korist tožnici. Ugotovilo je, da so utemeljene navedbe toženke o ustrezni večini glasov članov uprave za podajo odpovedi, kot tudi o dejanski ukinitvi Uredniške Produkcijske enote (UPE) Informativnega programa drugega programa TV Slovenije ter višini priznanega nadomestila plače in ni sledilo trditvam in dokazom tožnice s tem v zvezi. Na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi izpovedi prič toženke, pa je pravilno ugotovilo, da zaradi ukinitve UPE Informativnega programa drugega programa TV Slovenije ni prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu "Urednik oddaj komentator", ker pogodba ni bila vezana izključno na Informativni program drugega programa TV Slovenije, zato bi morala toženka dokazati, da tudi širše ni bilo potrebe po njenem delu, kar pa ji ni uspelo. Dokazna ocena je celovita in v skladu z 8. členom ZPP, očitek toženke o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS zaradi zatrjevane enostranske in selektivne obrazložitve pa neutemeljen.

7.Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi dokazne ocene sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejstva, ki izhaja tudi iz pričanja B. B. in sicer, da bi tožnica svoje delo na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "Urednik oddaj komentator" pri toženki lahko še naprej opravljala. Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa za očitek zmotne presoje izvedenih dokazov, kar dejansko uveljavlja toženka.

8.Tožnica je bila zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2022 na delovnem mestu "Urednik oddaj komentator" v Programski produkcijski enoti (PPE) TV Slovenija. Toženka ji je dne 10. 4. 2024 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri je odpovedni razlog utemeljila z ukinitvijo UPE Informativnega progama drugega programa TV Slovenija, v okviru katerega je tožnica opravljala delo, zaradi česar tožnici ne more več zagotavljati dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da je zaradi ukinitve UPE Informativnega progama drugega programa TV Slovenija (oddaja A.) prenehala potreba po delu tožnice, saj pogodba ni bila vezana izključno na delo v UPE Informativni progam drugega programa TV Slovenija, pri čemer toženka ni dokazala niti tega, da tudi širše ni bilo potrebe po njenem delu. Ob ugotovljenih okoliščinah, da je toženka v istem časovnem obdobju v informativnem programu na delih, ki bi jih lahko v okviru svoje pogodbe o zaposlitvi opravljala tudi tožnica, zaposlovala honorarne delavce ter objavljala razpise za prosta delovna mesta za dela, ki bi jih v okviru svoje pogodbe lahko opravljala tožnica, medtem ko je bila slednja na čakanju, je pravilno presodilo, da izvedeni dokazi potrjujejo navideznost poslovnega razloga.

9.Pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje izpoved B. B. selektivno povzemalo oziroma jo iztrgalo iz konteksta, niso utemeljene. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (in iz vsebinsko odločilnega dela izpovedbe) izhaja, da je bila direktorica TV Slovenija neposredno vprašana, ali bi se glede na delovno mesto, ki ga je tožeča stranka zasedala (Urednik oddaj komentator), zanjo lahko našlo ustrezno delo znotraj televizije v okviru navedenega delovnega mesta. Priča je odgovorila, da bi se "verjetno lahko našlo” in da je "čisto mogoče”, da se je poleg urednikov osrednjih oddaj iskalo tudi druga uredniška mesta. Tak odgovor je vsebinsko neposredno vezan na vprašanje in ga ni mogoče razlagati kot golo splošno razmišljanje brez navezave na delovno mesto tožeče stranke.

10.Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi prepis izpovedi iz drugega postopka, v katerem je bila priča B. B. zaslišana o tem, ali so v aprilu 2024 obstajale potrebe po urednikih oddaj komentatorjih, priča pa je izjavila, da so potrebe obstajale in še obstajajo. Pritožbeni očitek, da naj bi bil odgovor "preširok”, ne omaje dokazne vrednosti navedbe: vprašanje je bilo ozko in konkretno, nanašalo se je na točno določeno delovno mesto. Priča kot direktorica, je bila nedvomno v položaju, da razume predmet vprašanja in nanj odgovori. Če je tožena stranka menila, da je odgovor dvoumen, bi ga lahko razjasnila s podvprašanji, česar pa ni storila. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti kasnejšim pritožbenim špekulacijam o tem, "kaj je priča mislila”.

11.Ne drži, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na "delčke” izpovedb. Sodišče je dokazno oceno napravilo na podlagi celote izvedenih dokazov in posebej upoštevalo tudi izpovedbi C. C. in D. D., ki sta skladno opisala, da se je pri toženi stranki izražala potreba po tožnici kot izkušenem profilu, da je bilo izraženo zanimanje odgovornih urednikov, da bi tožnica sodelovala v drugih uredništvih oz. oddajah, da realizacija prerazporeditve ni bila stvar neobstoja potreb, temveč odločitev vodstva. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da sama ukinitev informativnega programa drugega programa RTV Slovenija in oddaje A. še ne pomeni avtomatično, da je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

12.Tožena stranka vztraja, da bi opravljanje novinarskih del pomenilo opravljanje drugega delovnega mesta in da bi bila toženka potem dolžna skleniti novo pogodbo, zato naj ne bi bilo mogoče zaključiti, da obstaja potreba po delu "Urednik oddaj komentator". Temu pritožbeno sodišče ne sledi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (na podlagi pogodbenega opisa del in nalog ter izpovedi, tudi priče E. E.), da delovno mesto "Urednik oddaj komentator" vključuje širok spekter nalog, ki zajemajo tudi pripravo in zbiranje novinarskih vsebin ter pripravljanje in vodenje najzahtevnejših oddaj, tudi v živo. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka lahko opravljala tudi določena novinarska opravila v okviru svojega delovnega mesta, ni materialnopravno zmoten, temveč podpira ugotovitev, da potreba po njenem delu, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi, ni prenehala.

13.Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost odpovedi, je pravilna tudi odločitev o reintegraciji. Pritožbeni očitki o "pavšalni” obrazložitvi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je potreba po delu tožnice še naprej podana (izpoved B. B., dodatna potrditev v drugem postopku, izpovedbi C. C. in D. D., ugotovitve o kadrovskih potrebah) in zakaj niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo. Tudi zatrjevano porušeno zaupanje ni bilo izkazano, sploh ne v meri, ki bi utemeljevala sodno razvezo. Opozarjanje delavke na domnevno šikanozno ali diskriminatorno ravnanje v okviru sodnega varstva samo po sebi ne more predstavljati razloga, ki bi delavcu onemogočil reintegracijo. V nasprotnem primeru bi bilo pravno varstvo izvotljeno, delavec pa bi bil zaradi uveljavljanja pravic "dodatno kaznovan”. Prav tako začasna zaposlitev pri drugem delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja (zaradi zagotovitve eksistence) sama po sebi ne dokazuje porušenega zaupanja, še posebej ob odsotnosti konkretnih ugotovitev o kršitvah obveznosti ali nelojalnem ravnanju. Sicer pa na dejstvo, da zaupanje toženke do tožnice ni bilo porušeno kaže že okoliščina, da ji je toženka ob odpovedi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi.

14.Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ugodilnega dela odločitve ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15.Sodišče prve stopnje je za obdobje 1. 6. 2024 do 6. 12. 2024, ko je bila tožnica zaposlena za poln delovni čas pri drugem delodajalcu, zahtevek za priznanje delovnega razmerja pri toženki in pravic, ki iz tega razmerja izhajajo, zavrnilo; za obdobje od junija do vključno novembra tudi posebej zneske, ki predstavljajo razliko v plači med prejeto plačo pri drugem delodajalcu in vtoževano plačo, ki bi tožnici po njenem mnenju pripadala, če bi bila še zaposlena pri toženki. Od 7. 12. 2024 do 16. 3. 2025, ko je bila tožnica prijavljena na ZRSR in je prejemala denarno nadomestilo, ji je priznalo delovno razmerje pri toženki za polni čas; od 17. 3. 2025 dalje pa le za preostali del do polnega (13,6 ur/teden), ker je tožnica zaposlena v OŠ F. za 26,4 ur/teden.

16.Tožnica uveljavlja, da je sodba v zavrnilnem delu notranje protislovna, ker sodišče hkrati poudari, da mora biti položaj delavca po ugotovljeni nezakoniti odpovedi tak, kot da odpovedi ne bi bilo, nato pa zavrne del zahtevka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ne predstavlja procesnega nasprotja, temveč razlikovanje med dvema pravnima posledicama nezakonite odpovedi: statusno posledico (obstoj delovnega razmerja), in denarno posledico (reparacija oziroma povračilo izgube na zaslužku). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo statusni zahtevek za obdobje, ko je bila tožnica v polnem delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, kar je jasno in razumljivo obrazložilo v točki 30. To, da ob tem ni priznalo tudi denarne razlike v plači, predstavlja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, materialnopravno zmotno odločitev, ne pa nasprotja v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnica od 17. 3. 2025 dalje zaposlena v OŠ Žirovnica za 26,4 ur/teden, je pravilno ugodilo zahtevku tožnice le za preostali del do polnega delovnega časa (13,6 ur/teden), v presežku pa zahtevek zavrnilo.

17.Pritožba tožnice pa je utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ji za čas od 1. 6. 2024 do 6. 12. 2024, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas, ne pripada ničesar iz naslova denarne reparacije (razlike v plači). Pravilno je sicer materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati ni mogoče priznati. To izrecno izhaja npr. iz stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 98/2012, ki v 9. točki pojasni, da bi priznanje delovnega razmerja pri prvotnem delodajalcu tudi za čas, ko je delavec že v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, pomenilo neupravičeno priznanje "dvojnega” delovnega razmerja. Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da delavec v takem položaju nima nobenega denarnega zahtevka zoper prvotnega delodajalca. Ravno nasprotno. Vrhovno sodišče v isti točki razloži, da bi tudi v primeru, ko sodne razveze ne bi bilo in bi bilo ugotovljeno, da delovno razmerje "še traja”, to pomenilo pravico do vrnitve na delo ter vzpostavitev delovnega razmerja za čas brez zaposlitve z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu, pri čemer bi bila delavcu lahko priznana razlika v plači kot odškodnina, vezana na reintegracijski učinek ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Iz tega izhaja, da tožnica statusno za čas, ko je bila zaposlena za poln delovni čas pri drugem delodajalcu, ne more doseči delovnega razmerja in zavarovanja še pri toženki, denarno pa je upravičena do povračila škode (izgube na zaslužku), saj je bila zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženki prikrajšana v primerjavi s stanjem, kakršno bi obstajalo, če nezakonite odpovedi ne bi bilo.

18.V obravnavani zadevi je bila nezakonitost odpovedi in prenehanje delovnega razmerja ugotovljena, pravilno je bilo ugodeno reintegracijskemu zahtevku. Temeljno izhodišče reparacije je, da mora biti položaj delavca tak, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Če je delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, da bi si zagotovil socialno varnost, sprejel drugo zaposlitev (s čimer je zmanjševal škodo), ne sme biti postavljen v slabši položaj od delavca, ki se ne bi zaposlil in bi mu bila za celotno obdobje priznana izguba na zaslužku. Zato je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici za čas polne zaposlitve pri drugem delodajalcu ne pripada nič, če je hkrati ugotovljeno, da bi pri toženki (če odpoved ne bi bila nezakonita) prejemala višjo plačo. Takšna odločitev bi imela za posledico, da bi delavec, ki ravna ekonomsko razumno in zmanjšuje škodo, dejansko ostal brez povračila prikrajšanja, kar je v nasprotju s ciljem reparacije in s stališčem VSRS, da je pri reintegraciji možna vmesna prekinitev statusa zaradi druge zaposlitve, ne pa izničenje denarne reparacije.

19.Pritožbeno sodišče pa soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni upravičena do višjih (povprečnih) zneskov, ki jih je sama uveljavljala (v višini povprečnih plač zaposlenih pri toženki na delovnem mestu "Urednik oddaj komentator"), temveč je treba pri izračunu izhajati iz individualno pripadajoče plače po njeni pogodbi in pravilnem obračunu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje: za obdobje junij do oktober 2024: 2.879,28 EUR bruto mesečno; za november in december 2024 pa 2.888,45 EUR bruto mesečno. V tem delu pritožbeni očitki tožnice niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo le dodatek za delovno dobo, ne pa tudi drugih dodatkov. Tožnica namreč ni navedla, kateri dodatki, razen dodatka za nadure in delovno uspešnost, in v kakšni višini, ji pripadajo. Dokazni predlog, da naj toženka izračuna povprečno plačo, kot bi jo prejemala, če ne bi bilo odpovedi, ne nadomesti pomanjkljivih trditev. Tožnica bi morala konkretno navesti, do katerih dodatkov je upravičena, ne glede na to, da dela dejansko ni opravljala, česar ni storila (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker dela za toženko od prenehanja delovnega razmerja ni več opravljala, ji ne pripada ne plačilo za nadure ne za delovno uspešnost, saj sta navedena dodatka vezana na dejansko opravljeno delo, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

20.Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče presodilo, da je tožnica za obdobje od 1. 6. 2024 do 6. 12. 2024 upravičena do denarne reparacije v višini razlike med bruto plačo, ki bi jo prejela pri toženki (v zgoraj navedenih zneskih) in bruto plačo, ki jo je v tem obdobju dejansko prejela pri drugem delodajalcu, ker je bila zaradi nezakonite odpovedi pri toženki prikrajšana pri zaslužku. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pri drugem delodajalcu prejela sledeče plače: za mesec junij 2024 2.400,00 EUR bruto, za mesec julij 2.400,01 EUR, za mesec avgust 2.399,99 EUR, za mesec september 2.400,00 EUR, za mesec oktober 2.086,95 EUR in za mesec november 2.400,01 EUR (za mesec december 2024 je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo znesek v višini 1.645,41 EUR: 2.888,45 bruto zmanjšano za že prejeti znesek plače v višini 545,45 EUR bruto in prejeti znesek denarnega nadomestila v višini 697,59 EUR). Takšno povračilo ne pomeni priznanja dvojnega delovnega razmerja, temveč predstavlja odškodninsko reparacijo izgube na zaslužku (razliko), skladno z načelom vzpostavitve prejšnjega stanja in z razlago Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 98/2012.

21.Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo zmotno uporabilo, ko je denarni zahtevek za navedeno obdobje v celoti zavrnilo, namesto da bi (ob zavrnitvi statusnega zahtevka za isto obdobje) odločilo o razliki v plači kot povračilu škode. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu za obdobje od junija do novembra 2024 na podlagi pete alineje 358. člena spremenilo tako, da je toženki naložilo obračun in izplačilo zneska v višini razlike v plači (po navedenih mesečnih osnovah 2.879,28 EUR bruto oziroma 2.888,45 EUR bruto), zmanjšano za plače, prejete pri drugem delodajalcu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih terjatev; v preostalem delu (glede višje osnove) pa je zahtevek (in s tem tudi pritožbo) tožnice zavrnilo, kot izhaja iz izreka.

22.Pritožba tožnice utemeljeno izpostavlja tudi zmotno zavrnilno odločitev za mesec marec 2025 v višini 1.817,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je za ta mesec vtoževala 3.374,70 EUR (4.174,49 EUR zmanjšano za prejeti znesek denarnega nadomestila v višini 164,14 EUR in za že prejeti znesek plače v višini 635,65 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožnici za ta mesec pripadala plača v višini 2.992,41 EUR, zato ji je po odbitku denarnega nadomestila in že prejete plače pravilno prisodilo znesek 2.192,62 EUR. Ker pa je tožnica dejansko vtoževala znesek 3.374,70 EUR (in ne 4.010,35 EUR kot izhaja iz tč. 31 obrazložitve) zavrnjen del zneska pravilno znaša 1.182,08 EUR (in ne 1.817,73 EUR). Ne gre torej za to, da sodišče o delu zahtevka ne bi odločilo (kot sicer zatrjuje tožnica), temveč seštevek ugodenega in zavrnjenega dela zahtevka znaša več, kot je tožnica vtoževala. Razliko, ki se nanaša na zavrnjen del zahtevka v znesku 635,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zato pritožbeno sodišče razveljavilo (6. alineja 358. člena ZPP).

23.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je s pritožbo delno uspela, njen pritožbeni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje v višini ene tretjine, zato ji mora toženka v tem obsegu povrniti stroške za pritožbo ter v celoti stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 125 točk za pritožbo in 10 točk materialnih stroškov, skupaj 510 točk oziroma 306,00 EUR, z 22 % davkom na dodano vrednost (67,32 EUR) pa v višini 373,32 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti.