Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe pri samem odločanju o zakonitosti sklepa o zavrženju pritožbe ni relevanten. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, bi lahko tožeča stranka navedene okoliščine uveljavljala v okviru zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa bi jo morala vložiti hkrati s pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine. Ker tega ni storila, sedaj v tožbi teh okoliščin ne more več uspešno uveljavljati.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2012 kot prepozno. Ugotavlja, da je bila odločba o odmeri dohodnine tožeči stranki osebno vročena dne 20. 12. 2014 ter da je rok za vložitev pritožbe potekel dne 5. 1. 2015. Ker je tožeča stranka pritožbo vložila dne 9. 1. 2015, je torej prepozna.
2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je rok za vložitev pritožbe potekel 5. 1. 2015, tožeča stranka pa je pritožbo vložila šele 9. 1. 2015. Navedbe tožeče stranke, da je pritožbo vložila z zamudo, ker je morala nujno odpotovati na delo v Švico, lahko predstavljajo razlog za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Navedeni zahtevek pa bi morala tožeča stranka uveljavljati že ob vložitvi zamujene pritožbe, ne more pa tega uveljavljati v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe.
3. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zaposlena je v Švici, kjer tudi stalno prebiva ter se v Slovenijo vrača približno dvakrat letno. Odločba ji je bila res osebno vročena dne 20. 12. 2014, vendar je dobila poziv delodajalca, da se mora nujno zglasiti na delu. Tako je morala na pot, saj je v družini edina zaposlena in je od njenih dohodkov odvisna cela družina. Tako iz objektivnih razlogov pritožbe ni mogla vložiti pravočasno. V nadaljevanju tožbe pa tožeča stranka navaja ugovore, ki se nanašajo na samo odločbo o odmeri dohodnine, za katero meni, da je nezakonita, ker ni rezident Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, odločbo o odmeri dohodnine odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.
4. Tožba ni utemeljena.
5. Po presoji sodišča sta odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti ter imata podlago v podatkih upravnega spisa. Iz navedenih pa izhaja, da je bila tožeči stranki odločba o odmeri dohodnine osebno vročena dne 20. 12. 2014 ter da je tožeča stranka pritožbo vložila dne 9. 1. 2015. Navedene okoliščine v postopku tudi niso sporne.
6. Rok za vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri dohodnine znaša 15 dni in je v konkretnem primeru potekel 4. 1. 2015 oziroma 5. 1. 2015, ker je bila zadnji dan roka nedelja. Okoliščina, zakaj je tožeča stranka zamudila rok za vložitev pritožbe, pri samem odločanju o zakonitosti izpodbijanega sklepa ni relevantna. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, bi lahko tožeča stranka navedene okoliščine uveljavljala v okviru zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa bi jo morala vložiti hkrati s pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine. Ker tega ni storila, sedaj v tožbi teh okoliščin ne more več uspešno uveljavljati. Tožeči stranki je bila torej zagotovljena pravica do pritožbe, ki pa je ni vložila pravočasno, prav tako ni pravočasno uveljavljala vrnitve v prejšnje stanje, zato je tudi neutemeljen tožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do pravnega sredstva.
7. Glede na to, da je bila pritožba pravilno zavržena kot prepozna, pa so tudi brezpredmetni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločbo o odmeri dohodnine, saj zaradi zamude roka za pritožbo odločbe po vsebini ni mogoče več obravnavati.
8. Po navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.