Jedro

V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Tožena stranka - revident ima tako v obravnavani zadevi položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.9.2005, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka); z 2. točko izreka sodbe pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada Celje z dne 14.2.2003. S prvostopnim sklepom je prvostopni organ zoper tožnika kot družbenika in ustanovitelja iz registra izbrisane družbe A. d.o.o., iz njegovih sredstev uvedel postopek prisilne izterjave dolga, določenega z odločbo prvostopnega organa z dne 22.11.1996, ki je postala izvršljiva 27.12.1996. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, ker je menilo, da so v njej obračunane zamudne obresti v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2003, in ker ni bilo ugotovljeno, ali je terjatev zastarala. Izrek o stroških temelji na določbi 23. člena ZUS v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 45/06).

Tožena stranka je zoper prvostopno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, posebej odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2003. Ta odločba se lahko uporablja le za nepravnomočno končane odmerne postopke, ne pa tudi za izvršilne postopke. V tem primeru namreč predmet upravnega spora ni odmerna odločba, ta je postala izvršljiva že 27.12.1996, temveč uvedba postopka prisilne izterjave na podlagi izvršljive odmerne odločbe. V 46. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) je izrecno določeno, da v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Opozarja tudi na neenotno prakso Upravnega sodišča RS, saj je Upravno sodišče RS v Ljubljani s sodbo, U 2061/2004-13 z dne 8.11.2005, že potrdilo stališče, ki ga tožena stranka navaja v tej pritožbi. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da kot pravilno in zakonito potrdi odločbo tožene stranke ter toženi stranki povrne stroške, ki so ji bili naloženi v plačilo v 2. točki izreka izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v njeni pritožbi kot neutemeljene in predlaga, da se pritožba zvrne in potrdi izpodbijana sodba, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka z zamudnimi obrestmi. Dodaja, da vodenje tega postopka ni več dopustno, ker je terjatev zastarala, saj je davčni organ začel z izvršbo po 7 letih od izvršljivosti odmerne odločbe, absolutni zastaralni rok pa je nastopil 27.12.2006. K 1. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 ugotovilo, da s 1.1.2007, to je z uveljavitvijo ZUS-1, pritožba tožene stranke zoper prvostopno sodbo, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 obravnava kot revizijo. Z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007, pa je izpodbijana prvostopna sodba postala pravnomočna. Pri odločanju v tej zadevi vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporablja določbe ZUS-1. Če se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta (druge stopnje) so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Za take primere pa je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka), zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi.

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopnega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena URS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso rešena. Po navedeni določbi ZPP sodišče pri odločanju o stroških postopka prizna samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker odgovor na revizijo (prej pritožbo) v tem primeru ni bil potreben za odločitev, sodišče stroškov tega odgovora tožeči stranki ni priznalo. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.