Jedro

Pri odmeri preživnine za mladoletnega otroka preživninska dolžnost zavezanca ni samo tista, ki izhaja iz njegovih rednih dohodkov in premoženje, ampak tudi tistih, ki jo je dolžan poiskati ni izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost izpolni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 14.7.1990 rojena mladoletna N.G. je hči R.G. in toženke L.K. Njuna izvenzakonska skupnosti je razpadla leta 1995, mladoletna tožnica pa je bila z odločbo CSD Maribor z dne 24.4.1997 zaupana v varstvo in vzgojo očetu, pri katerem sedaj živi.

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačevanje preživnine za mladoletno tožnico v znesku 25.000 SIT mesečno od 4.3.2003 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo toženka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in glede na materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Potrebe upravičenke so bile v postopku realno ovrednotene, sodišči pa nista upoštevali dejanskih pridobitnih zmožnosti toženke, izkazanih z dokazi o njenem premoženjskem stanju in z možnostjo pridobivanja dohodkov za preživljanje. Določene obveznosti toženka ni sposobna izpolnjevati. Trenutno je kot natakarica zaposlena za določen čas, in sicer za polovični delovni čas ter tako zasluži mesečno okrog 40.000 SIT.

Zaradi izredno slabega finančnega položaja je bila toženki s strani Center za socialno delo v Mariboru odobrena denarna socialna pomoč, ki jo prejema mesečno v višini 10.195 SIT. Tudi s strani Rdečega križa že od leta 2001 prejema mesečno pomoč v obliki rabljenih oblačil ali prehrambenih paketov. Sodišči sta menili, da je toženka sposobna plačevati preživnino v višini 25.000 SIT mesečno iz razloga, ker je lastnica garsonjere ... To dejstvo samo po sebi ne vpliva na njeno premoženjsko stanje, saj v tej nepremičnini živi in je ne uporablja v pridobitne namene. Nasprotno pa zakoniti zastopnik mladoletne tožnice oddaja v najem solastniško še nerazdruženo enosobno stanovanje, za kar prejema mesečno najemnino. Tudi ta sredstva bi se morala upoštevati med pridobitne zmožnosti tožničinega zakonitega zastopnika. Dosojena preživnina kljub izkazanemu socialnemu položaju temelji na subjektivni oceni sodnika, in sicer, da je toženka še mlada in brez zdravstvenih težav ter zaradi tega pridobitno sposobna. Toženki ni mogoče očitati, da si ne prizadeva za boljšo zaposlitev, saj je izkazala, da je uspešno opravila prekvalifikacijo za trgovskega poslovodjo. Zaposlitev še išče in je na Zavodu za zaposlovanje v M. prijavljena kot aktivna iskalka zaposlitve. Toženka je tudi odkrito priznala, da ji pri pokrivanju njenih lastnih mesečnih stroškov pomagajo bližnji sorodniki, pri tem pa je poudarila, da je njihova pomoč zgolj najnujnejša in ne stalna ter služi samo kot izhod iz finančne stiske, v kateri se trenutno nahaja. Zato je subjektivna ocena sodišča, da živi bolje, kot je izkazala, neutemeljena. Toženka zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Podlaga za razsojo o višini prispevka za preživljanje mladoletnega otroka je v splošni določbi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76, 1/89, 14/89 in 64/2001). Ta določba opredeljuje dvoje izhodišč, potrebo upravičenca in zmožnost zavezanca. Upoštevati je nadalje ustavno določbo, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, kar je izraženo v 102. in 103. členu ZZZDR, da morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, zaradi česar so jih dolžni preživljati, skrbeti za njihovo življenje, zdravje in vzgojo. Tudi Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ, št. 15/90 in Uradni list RS, št. 35/92 - mednarodne pogodbe, št. 9/92) narekuje, da so pri vsakem odločanju o otrokovih pravicah glavno vodilo otrokove koristi ter nalaga staršem odgovornost za vzgojo, razvoj in ustrezno življenjsko raven (3., 18. in 27. člen KOP). Za ugotovitev zmožnosti staršev za preživljanje mladoletnih otrok je zato treba upoštevati vse njihove redne in izredne dohodke, njihovo splošno premoženjsko stanje, vključno z lastništvom, kakor tudi vse njihove možnosti za pridobitev oziroma pridobivanje dohodkov.

V obravnavanem primeru niso sporne potrebe mladoletne tožnice, ugotovljene s strani nižjih sodišč v višini 71.000 SIT ter njen lastni dohodek oziroma otroški dodatek v znesku 10.363 SIT, kar pomeni, da znašajo nepokrite potrebe mladoletne tožnice, ki jih morajo zagotavljati starši, 60.637 SIT mesečno.

Pri porazdelitvi preživninskega bremena na oba roditelja sta nižji sodišči ugotovili pri tožničinem očetu mesečni dohodek 150.000 SIT, lastništvo starejšega avtomobila in solastnišvo stanovanja ter njegovo preživninsko obveznost za še enega mladoletnega otroka. Za tožničino mater sta ugotovili zaposlitev za določen čas in s polovičnim delovnim časom, mesečni dohodek okrog 35.000 SIT, lastništvo garsonjere, osebnega avtomobila in prejemanje socialne pomoči. Iz takih dejanskih ugotovitev izhaja odločitev o toženkinem preživninskem prispevku v znesku 25.000 SIT, ki je bistveno nižji od preživninskega prispevka tožničinega očeta, ki je obremenjen še z vsakodnevno skrbjo in delom za mladoletno tožnico. Toženka v reviziji navaja tudi njegova denarna sredstva iz najemnine, vendar gre v tem delu za nedovoljeno navajanje nove dejanske trditve, saj v izpodbijanih sodbah ni ugotovitve o teh dohodkih, revizijsko sodišče pa je na dejanske ugotovitve nižjih sodišč vezano. Ostale revizijske trditve obravnavajo ugotovitve dejanske narave, ki so bile na nižjih stopnjah v izpodbijanih sodbah upoštevane. Dodati je še, da je zmotna trditev tožene stranke v reviziji, da gre za subjektivno sodnikovo oceno, da je toženka mlada (37 let) in brez zdravstvenih težav, saj ti dejanski ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje izhajata iz listin oziroma toženkine izpovedi. Tudi na ti dve ugotovitvi je revizijsko sodišče vezano.

Revizijsko sodišče je opravilo materialnopravni preizkus pravilnosti odločitve o toženkini preživninski obveznosti do mladoletne hčerke na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje, in ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih določb zakona in konvencije. Preizkus je pokazal, da je odločitev o preživnini materialnopravno pravilna, ker so bile glede na tožničine potrebe zmožnosti staršev pravilno upoštevane. Ker je preživninska obveznost staršev do otrok naravna in strogo osebna in ker morajo starši storiti vse, kar je od njih mogoče razumno pričakovati, kot izhaja iz že navedenih zakonskih in konvencijskih določb, je pravilno stališče nižjih sodišč, da premoženjska zmožnost zavezanca ni samo tista, ki izhaja iz njegovih rednih dohodkov in premoženja, ampak tudi tista zmožnost, ki jo je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost izpolni. Gre za sedanje neizkoriščene možnosti, ki so ugotovljene tudi pri toženki. Ni dovolj le prekvalifikacija za trgovskega poslovodjo, ampak je potrebno konkretno prizadevanje za pridobitev sredstev za preživljanje hčerke. Toženka je sorazmerno mlada, za delo sposobna in s poklicem, zato je dolžna izkoristiti vsako možnost zaslužka. Ob takem kompleksnem razumevanju možnosti zavezanca je toženkina preživninska obveznost v znesku 25.000 SIT, kar znaša sicer bistveno manj kot preživninska obveznost tožničinega očeta, pri katerem mladoletna tožnica živi, pravilno prisojena in je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Zato je revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).