Jedro

Izpodbijano dejanje ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V zapisniku 10. Seje Občinskega sveta Občine Brežice št. 901-9/2011 z dne 20. 10. 2011 je pod točko A7) navedeno: «Odlok o ustanovitvi javnega podjetja A. d.o.o. – nujni postopek.« V zapisniku je navedeno, da je B.B. vložil amandmaja in da je predsedujoči župan, skladno s prvim odstavkom 152. člena Poslovnika predlagatelju pojasnil, da amandmaja nista bila podana v skladu s Poslovnikom (skladno s petim odstavkom 118. člena Poslovnika se pri njunem postopku združita prva in druga obravnava predloga odloka na isti seji, skladno z drugim odstavkom 113. člena Pravilnika, ki določa postopek pri drugi obravnavi odloka, pa lahko na sami seji predlaga amandma najmanj ena četrtina vseh članov sveta). Na tej podlagi župan predlaganih amandmajev ni dal v razpravo niti na glasovanje.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da vlaga tožbo zoper zavrnitev obravnave in glasovanja o predlaganih amandmajih pri 7. točki delovnega reda 10. seje Občinskega sveta Občine Brežice dne 17. 10. 2011 "odlok o ustanovitvi javnega podjetja A. d.o.o. - nujni postopek" zaradi napačne uporabe Poslovnika Občinskega sveta Občine Brežice in napačno napravljenega sklepa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.

Dne 17. 10. 2011 je kot občinski svetnik na 10. seji Občinskega sveta Občine Brežice pri obravnavi 7. točke dnevnega reda "Odlok o ustanovitvi javnega podjetja A. d.o.o. - nujni postopek" vložil v teku obravnave odloka amandmaja: da se v členu 10. črta 7. alineja prvega odstavka in da se v členu 19., v prvem odstavku druga alineja, doda besedilo : "pri vodenju podjetij". Predsedujoči seji župan C.C. je podal tolmačenje na podlagi prvega odstavka 152. člena, da amandmaja nista bila vložena v skladu s petim odstavkom 118. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Brežice in je zavrnil razpravo in glasovanje o vloženih amandmajih. Na tožnikovo zaprosilo mu ni bil izdan pisni odpravek odločitve do trenutka vložitve tožbe. Predsedujoči seje župan C.C. je odločil v nasprotju z določili četrtega odstavka 118. člena Poslovnika Občinskega sveta Občina Brežice, ker je svojo odločitev utemeljil z uporabo določb rokov, ki veljajo za reden postopek (drugi odstavek 113. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Brežice). V primeru odločitve, kot jo je sprejel predsedujoči seji župan C.C., je praktično onemogočeno vložitev amandmaja občinskemu svetniku, saj lahko gradivo predlagatelj predloži na sami seji občinskega sveta. Predlaga, da sodišče spremeni dokončno odločitev predsedujočega 10. seje občinskega sveta z dne 17. 10. 2011 župana C.C. z ugotovitvijo, da sta bila amandmaja vložena pravočasno (do konca obravnave odloka) in sta dovoljena pri nujnem postopku sprejema odloka "odlok o ustanovitvi javnega podjetja A. d.o.o. - nujni postopek".

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje pravno podlago za svojo odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne s stroškovno posledico.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba se kot nedovoljena zavrže. Tožba v upravnem sporu v zadevah lokalne samouprave je dopustna: - če zakon izrecno določa, da o zakonitosti določenega akta organa lokalne samouprave odloča sodišče v upravnem sporu (drugi stavek 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), ali - če je izpodbijani akt upravna odločba ali drug javnopravni, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1), - če posameznik uveljavlja presojo zakonitosti posamičnega akta ali dejanja, s katerim je organ posegel v človekove pravice ali temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1), - če bi šlo za javnopravni spor med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter za spor med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa, ali če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 7. člena ZUS-1).

Nobena od teh štirih možnosti ni izkazana v konkretnem primeru.

Glede prve možnosti sodišče ugotavlja, da Zakon o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) v nekaterih določbah izrecno določa možnost upravnega spora, kot na primer: 6. odstavek 33. člena ZLS, vendar v predmetni zadevi ne gre za spor med županom in občinskim svetom. Poglavje VIII. ZLS tudi ne pride v poštev, ker izpodbijani akt ni odločitev organa lokalne skupnosti v upravni zadevi zoper pravni položaj občana; državni nadzor nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov v občini pa izvršujejo ministrstva in vlada (X. Poglavje ZLS). Izpodbijano dejanje tudi ni akt, ki bi ga organ lokalne samouprave izdal zoper občana oziroma njegove pravice, obveznosti ali pravno korist v smislu upravne odločbe iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Tožnik je tožbo vložil ne kot občan, ampak kot občinski svetnik in sicer zoper ravnanje župana tekom vodenja seje občinskega sveta, torej znotraj političnega procesa demokratične razprave o določenem aktu lokalne skupnosti in tožnik tudi ne uveljavlja, da mu je bilo z dejanjem župana poseženo v njegovo ustavno pravico, ampak se pritožuje nad zakonitostjo ravnanja župana. Zato tožbe tudi ni mogoče sprejeti na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Predmetni spor pa tudi očitno ne spada v zakonski okvir iz 3. odstavka 7. člena ZUS-1, za katerega bi moralo biti zagotovljeno sodno varstvo vsaj v upravnem sporu glede na to, da je zakonodajalec izrecno določil, da državni nadzor nad delom organa lokalne skupnosti izvršujejo vlada in ministrstva (3. odstavek 88. člena, 1. odstavek 88a. člena in 2. odstavek 89. člena ZLS). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker izpodbijano dejanje ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče s sklepom v drugi točki izreka odločilo o zahtevku tožene stranke glede plačila stroškov postopka.