Jedro

Ključno za odločitev je predmet oziroma obseg napotitve in kakšen poseg je bil tožnici izveden. Tožnica je namreč upravičena do povračila stroškov zdravljenja v tuijini, ki je bilo izvedeno v okviru izdane napotnice, ob tem, da je za opravljeni poseg upravičena do povračila v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, vendar ne več kot znašajo dejanski stroški.

Pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov. Gre za primerljiv položaj s tistim, ki ga ima zavarovanec v okviru domačega zdravstvenega zavarovanja, pri katerem stroške zdravljenja v tujini krije nosilec obveznega zavarovanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25. 8. 2023 in odločbe št. ... z dne 8. 6. 2023 ter da je toženec dolžan tožnici povrniti še stroške zdravljenja v višini 1.632,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 3. 2023 dalje do plačila, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrglo je tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva 167,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 3. 2023 dalje do plačila, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica je 29. 3. 2023 pri tožencu vložila vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini za povračilo specialistično opravljenih storitev na Hrvaškem. Na podlagi predhodno izdane napotnice sta bila tožnici dne 12. 1. 2023 in dne 14. 2. 2023, opravljena posega na ožilju, ki sta enakovredna klasični operaciji krčnih žil z metodo UGFS (ultrazvočna sklerozacija s peno). Izdana sta ji bila računa za znesek v višini 1.800,00 EUR. Zavarovana oseba ima na podlagi 44.c člena ZZVZZ in v skladu z določbami Direktive 2011/24/EU pravico do stroškov zdravstvenih storitev, ki so pravica iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in ki jih uveljavi v drugi državi članici Evropske unije, na podlagi predhodno izdane napotnice izbranega osebnega zdravnika. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ker ni sama plačala računov za opravljene storitve v A. (Hrvaška), ampak je račune zanjo plačala družba B., d. o. o. Sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe (8. točka obrazložitve) napačno sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 30/2020, da se zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Sodišče spregleda, da gre v citirani zadevi za drugačno dejansko stanje, saj ne gre za plačilo humanitarne organizacije iz namensko zbranih sredstev. Za tožnico je obveznost po izstavljenih računih za storitev plačala družba B., d. o. o. Družbi B., d. o. o. je tožnica podpisala pooblastilo, s katerim jo je pooblastila, da zanjo ureja vse v zvezi s povračilom stroškov zdravljenja v tujini. Ker predhodno toženec ni zavračal plačila opravljenih storitev, ni pričakoval, da bi bilo karkoli narobe. Med tožnico in družbo B., d. o. o. ni bilo nikoli govora o tem, da je storitev brezplačna. V skladu s 44.c členom ZZVZZ stroške zdravstvene storitve zavod zavarovani osebi povrne v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, vendar ne več, kot znašajo dejanski stroški. V trenutku, ko sta bila računa izdana, je nastala terjatev izvajalca opravljenih posegov do tožnice tako sodba VSRS II Ips 30/2024 z dne 2. 10. 2024. Prišlo je do bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se odločitev o trenutku plačila opravljenih storitev ne da preizkusiti. Napačen je zaključek sodišča, da sta bila računa, ki sta predmet tega postopka plačana 22. 12. 2023, kar je šele po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca, tako da stroški zdravljenja v času, ko je upravni organ odločal o njihovi povrnitvi niso nastali nikomur. Toženec tekom upravnega postopka pri tožnici ni preveril, ali je tožnica plačala opravljene storitve, niti v odgovoru na tožbo ni prerekal plačila opravljenih storitev. Sporna v upravnem postopku je bila zgolj višina priznanih stroškov za opravljene storitve, saj je toženec tožnici priznal zgolj povračilo v višini sklerozacije varic in ne operacije krčnih žil. Toženec v upravnem postopku tožnice ni pozval na predložitev dokazil o plačilu niti prerekal, da bi posegi na krčnih žilah bili opravljeni, ampak je odločal zgolj o višini stroškov oziroma vrsti posegov, ki so bili tožnici opravljeni. Tožnica do izdaje dokončne odločbe toženca ni plačala računa, saj je nihče ni pozval k predložitvi potrdila. Predhodno pa je toženec družbi B., d. o. o., kot pooblaščencu drugih zavarovancev že v celoti povrnil stroške enakih zdravljenj v A. brez predhodnega plačila teh storitev. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in je zato izpodbijana sodba nezakonita. Tako je bila storjena tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče se pri svoji presoji neutemeljeno in napačno sklicuje na mnenje zdravnice izvedenke toženca, ker ne gre za izvedensko mnenje. Sodišče je ne glede na mnenje sodnega izvedenca, ki je bil postavljen v postopku odločitev o višini povračila v celoti oprlo na mnenje zdravnice toženca, ki naj bi prepričljivo opredelila zneske po ceniku že v predsodnem postopku. Tožnica v zvezi z opravljenimi posegi v A. v spis vlaga tudi strokovno mnenje sodnega izvedenca dr. C. C., specialista kardiovaskularne kirurgije, ki je podal mnenje, da so metode, s katerimi se doseže zapiranje velike ali male safene, med seboj bolj ali manj primerljive in enakovredne. Pri tožnici je šlo za UGFS metodo na veliki (dolgi) safenski veni, ki je enakovredna ostalim metodam minimalno invazivnega zdravljenja krčnih žil, kot jo priznava toženec. Ta poseg pri tožencu ne predstavlja posega sklerozacije s sklerozantnim sredstvom, ki je primerno za manjše povrhnje ali pajkaste vene in je s strani toženca vrednoteno kot poseg sklerozacija varic s šifro 59710. Tudi postavljen izvedenski organ je ugotovil, da se za zdravljenje krčnih žil uporabljajo različne metode in tehnike, ki brišejo mejo med posegoma in sodijo nekam vmes, ni pa na voljo ustreznih kriterijev oziroma kategorij za natančnejšo razvrstitev in vrednotenje. Toženec bi moral kot plačnik storitev imeti obračun UGFS posebno ločeno šifro, da bi te posege lahko razločevalo od enostavne sklerozacije varice in jih tako tudi ustrezno vrednotilo, kot imajo ponekod v tujini. Glede na jasno mnenje izvedenskega organa, da posegov, ki so bili opravljeni tožnici, ne gre enačiti s sklerozacijo, kot je določena v šifrantu toženca, je sodišče v celoti sledilo mnenju zdravnice toženca. S tem je bistveno kršilo določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Zaslišani član izvedenskega organa je izpovedal, da je klasična operacija večinoma poseg z anestezijo, ni pa to nujno. Pojasnil je, da bi lahko šli pacienti po posegu tudi domov. Med strokovnim mnenjem dr. C. C., ki ga je pridobila tožnica in izvedenskim mnenjem so bistvene razlike, pri čemer izvedenski organ ocenjuje, da ni kompetenten, da bi podal celovito mnenje do strokovnega mnenja v tem v zvezi podanih pripomb, pa se niti ni v celoti opredelil. Sam opravlja zgolj klasično operacijo in ne izvaja posegov z UGFS metodo. Ker sodni izvedenec ni odgovoril na ključno vprašanje v tem sporu, kako finančno ovrednotiti poseg, ki je bil opravljen tožnici, je izvedensko mnenje nepopolno in necelovito, zato je tožnica utemeljeno predlagala imenovanje drugega izvedenca. Neutemeljena je zavrnitev dokaznega predloga tožnice o imenovanju drugega sodnega izvedenca, saj je tožnica prikrajšana za vsebinsko polno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. Na ta način je poseženo v tožničino pravico do izjave in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je hkrati kršitev pravice enakega varstva v postopku 22. člena Ustave RS.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijanja sodne odločbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti s strani tožnice navedenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

5.V pritožbeni obravnavi ostaja sporna upravičenost do povračila stroškov zdravljenja v Republiki Hrvaški v višini 1.632,40 EUR.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo izpodbijano dokončno odločbo toženca št. ... z dne 25. 8. 2023 in odločbo št. ... z dne 8. 6. 2023, s katerima je bila tožnici priznana povrnitev stroškov specialistično ambulantnih storitev dne 12. 1. 2023 in 14. 2. 2023 v Republiki Hrvaški le v višini 167,60 EUR. Za odločitev v tej zadevi je bila ključna presoja spornih odločb toženca, ne pa morebitne predhodne odločitve toženca. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožnica ob istem posegu v preteklosti že upravičena do povračila v višini, kot da bi šlo za operativni poseg na krčnih žilah.

7.Skladno s 50. in 51. členom Ustave RS (v nadaljevanju: URS) ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. ZZVZZ v 44.c členu (implementirana določba Direktive 2011/24/EU) določa, da ima zavarovana oseba pravico do povračila stroškov zdravstvenih storitev, ki so pravice iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in ki jih uveljavi v drugi državi članici Evropske Unije, na podlagi predhodno izdane napotnice izbranega osebnega zdravnika ali napotnega zdravnika v Republiki Sloveniji do bolnišničnih in specialistično ambulantnih zdravstvenih storitev, vključno v okviru teh storitev predpisanih zdravil in medicinskih stroškov, razen za specialistično ambulantne zdravstvene storitve, ki jih zavarovana oseba lahko uveljavi brez napotnice v javni zdravstveni mreži v Republiki Sloveniji (določilo četrtega odstavka 1. člena Direktive 2011/24/EU).

8.Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče, izhaja, da je tožnica pri tožencu dne 29. 3. 2023 po pooblaščencu B., d. o. o. vložila vlogo za povračilo stroškov načrtovanega zdravljenja v Republiki Hrvaški v skladu s 44.c členom ZZVZZ, na podlagi predhodno izdane napotnice specialistično ambulantnega zdravljenja. Po pridobljenem mnenju zdravnika izvedenca, je drugostopni organ z odločbo s 25. 8. 2023 tožničino zahtevo zavrnil, saj je bilo ocenjeno, da se tožnici lahko povrne specialistično ambulantne storitve znotraj dejavnosti kardiovaskularne kirurgije, opravljene 12. 1. 2023 in 14. 2. 2023. Pri obračunu za povračilo stroškov je upoštevana povprečna cena storitev v javni zdravstveni mreži v Sloveniji. Tožnici je bilo priznano povračilo v višini 196,42 EUR.

9.V predsodnem postopku ni bilo sporno plačilo za opravljanje zdravstvene storitve, niti pravno razmerje med tožnico in družbo B., d. o. o., ki je na podlagi pooblastila zastopala tožnico v predsodnem postopku. Sporna je bila zgolj višina priznanega zneska.

10.Pritožbeno sodišče se je že v več zadevah opredelilo do pritožbenega očitka, ki se nanaša na plačilo in trenutek plačila za opravljene posege na Hrvaškem, saj v tem sporu ne gre za to, da tožnici stroški zdravljenja niso nastali, ker naj bi jih namesto nje plačala humanitarna organizacija. V predsodnem postopku namreč ni bil sporen temelj povrnitve stroškov tožnici, kljub dejstvu, da je pooblaščenec tožnice tožencu sporočil, kam naj se nakažejo sredstva za povračilo stroškov zdravstvenih storitev. Tožnici so bili izdani računi, kar pomeni, da je obstajala dolžnost plačila za opravljene storitve. V tem smislu je smiselna navezava na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 30/2024 z dne 2. 10. 2024, da pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov. V 16. točki obrazložitve citirane sodbe je pojasnjeno, da gre za primerljiv položaj s tistim, ki ga ima zavarovanec v okviru domačega zdravstvenega zavarovanja, pri katerem stroške zdravljenja v tujini krije nosilec obveznega zavarovanja.

11.Ključno za odločitev je predmet oziroma obseg napotitve in kakšen poseg je bil tožnici izveden. Tožnica je namreč upravičena do povračila stroškov zdravljenja v tuijini, ki je bilo izvedeno v okviru izdane napotnice, ob tem, da je za opravljeni poseg upravičena do povračila v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, vendar ne več kot znašajo dejanski stroški.

12.Ker sodišče samo ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, je pravilno vključilo izvedenski organ. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku posreduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov. Značilnost izvedenca kot dokaznega sredstva je ta, da izvedenec kot neodvisna in nepristranska oseba skladno z merili ESČP lahko z visokim strokovnim znanjem na podlagi svoje vednosti poda oceno in mnenje o zastavljenih strokovnih vprašanjih.

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je hkrati kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku. Obe stranki sta imeli povsem enake možnosti sodelovanja v postopku in predstavitve svojih argumentov. Tožnica je lahko podajala dokazne predloge, o izvedbi katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo in sprejelo odločitev skladno z 287. členom ZPP. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo, kar je razvidno iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice po imenovanju novega izvedenca sodišče tožnici ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravice do izjave, saj ni prišlo do procesne situacije iz tretjega odstavka 254. člena ZPP. Sodišče je v 13. točki ugotovilo, da je bilo pisno izvedensko mnenje in njegova dopolnitev z zaslišanjem, jasno in popolno ter pri sodišču prve stopnje ni vzbujalo nobenega dvoma v njegovo pravilnost. Zaradi navedenega je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o potrebnosti imenovanja novega sodnega izvedenca.

14.Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je po sodni praksi in pravni teoriji protispisnost podana le, ko gre za napačen prenos zapisa iz listine ali zapisnika v obrazložitev sodbe o odločilnih dejstvih, ne pa za oceno posameznega dokaza, česar pa tožnica ni zatrjevala.

15.Izvedenski organ je, kot je povzelo sodišče v 11. točki obrazložitve, ugotovil, da je imela tožnica že pred spornima posegoma težave s krčnimi žilami v letu 2021, zaradi katerih pa je bila pregledana pri splošnem kirurgu v SB D. Takrat je bila napotena le na nadaljnjo UZ diagnostiko, vse dokler ji 4. 1. 2023 ni bila s strani njene osebne zdravnice izdana napotnica za zdravljenje krčnih žil na Hrvaškem. Ob prvem pregledu na Hrvaškem 12. 1. 2023 je bila opravljena ultrazvočna preiskava obeh nog ter UGFS VSM in njenih varic na levi nogi. Nogo so tudi povili z elastičnim povojem in aplicirali 1 odmerek nizkomolekularnega heparina subkutano. Ob drugem pregledu 14. 2. 2023 pa je bila kontrolna UZ preiskava ven leve spodnje okončine, pri katerih so ugotovili krajši in še vedno prehoden segment VSM, zato so opravili dodatno UGFS tega segmenta. Izvedenski organ je potrdil, kar je ključno, da sta bila za oba obiska tožnici izdani ustrezni napotnici.

16.Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni dokazni oceni sodišča, ker se je pri svoji presoji oprlo le na mnenje izvedenskega organa. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča, da je izvedensko mnenje strokovno, prepričljivo in celovito ter njegovim ugotovitvam sledi. Po mnenju izvedenskega organa je ključno, da gre pri tožnici za zdravstvene težave, ki bi lahko bile odpravljene tako s klasično operacijo krčnih žil oziroma kot z izvedeno UGFS metodo. Pri slednji gre tako zgolj za ambulantni poseg, s katerim se v določeno povrhnjo veno pod UZ kontrolo vbrizga sklerozacijska pena. Poteka večinoma brez anestezije ambulantno, kar pomeni, da bolnik lahko še isti dan po posegu odide domov. Glavni strošek pri posegu je sklerozacijsko sredstvo in drobni potrošni material za aplikacijo.

17.Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek, ki skuša s trditvijo o enakovrednosti obeh posegov dokazati upravičenost do povrnitve stroškov, ki so po višini priznani pri operaciji krčnih žil. Sodišče je upoštevajoč pojasnjene lastnosti UGFS metode in klasične operacije ugotovilo, da gre pri UGFS za manj kompleksen in manj zapleten poseg, ki je posledično zvezan z manjšimi stroški. Iz izvedovanja je zaključiti, da oba posega zasledujeta primerljiv cilj, čeprav so tudi v cilju med storitvama razlike. Ravno opisane razlike utemeljujejo logičen zaključek, da je potrebno storitve ovrednotiti vsebinsko in pri tem upoštevati naravo posega, število vključenih v poseg, material, ki se porabi. Tudi po pritožbeni oceni je sodišče upravičeno sledilo izračunu stroškov toženca, ki loči UGFS metodo od operacije krčnih žil, ne glede na to, da lahko obe zasledujeta isti cilj. Ključno je, da se operacija na ožilju zaradi krčnih žil nanaša na operativno zdravljenje večjih krčnih žil, predvsem VSM in VSP, zato gre za posega večjega obsega, pri sklerozaciji varic pa gre za medicinski postopek, običajno manjšega obsega, ki se uporablja za zdravljenje manjših razširjenih povrhnjih ven. Kljub temu, da je metoda netermalne ablacije varikoznih ven napredovala in se danes lahko uporablja za širši nabor indikacij, tudi za bolj kompleksne zadeve gre za drugačen, vendar manj kompleksen poseg, kot je klasična operacija. Ne glede na zasledovani cilj, gre pri UGFS metodi še vedno za ambulantni poseg sklerozacije z uporabo ultrazvoka.

18.Po presoji pritožbenega sodišča očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pomanjkanje pojasnil o tem, da posegov, ki so bili opravljeni tožnici, ne gre enačiti s sklerozacijo, kot je določena v šifrantu toženca oziroma da bi toženec kot plačnik storitev moral imeti za obračun UGFS posebno ločeno šifro, ne pomeni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti oziroma, da le-ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. To nenazadnje ni niti res. Sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe v 11. točki podrobneje opredeljuje do metode UGFS in operacije krčnih žil glede kriterijev stroškov, v 12. točki pa do ugotovitev izvedenskega organa glede različne obravnave obračuna UGFS od posegov enostavne sklerozacije varic oziroma operacije krčnih žil. Sodišče je pravilno izpostavilo, da je ažuriranje cenika storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja stvar predhodnega dogovora med plačnikom, izvajalci in medicinsko stroko, zaradi česar skladno s 63. členom ZZVZZ ne more biti predmet tega socialnega spora. V tem socialnem sporu je ključno le, kakšen poseg je bil opravljen pri tožnici v Republiki Hrvaški oziroma primerjava med ambulantnim posegom, ki je bil opravljen pri tožnici in operativnim posegom zdravljenja krčnih žil po njunih karakteristikah. Primerjava med ambulantnim posegom in operativnim posegom izkazuje na logičen sklep, da je ambulantni poseg zvezan z manjšimi stroški.

19.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na vprašanje hospitalizacije pri UGFS metodi in operaciji krčnih žil. Hospitalizacija zavarovancev je zvezana s kompleksnostjo izvedenega posega, kot tudi z verjetnostjo obstoja morebitnih zapletov, ki so s tem lahko povezani. V izvedenskem organu je na zastavljena vprašanja strokovno prepričljivo odgovarjal izvedenec ustrezne specializacije medicinske stroke, česar ne more izpodbiti pavšalni pritožbeni očitek, da imenovani sodni izvedenec ni ekspert na področju sklerozacij.

20.Postopek na prvi stopnji je bil voden kontradiktorno. Tožnica je prejela izvedensko mnenje, nanj podala pripombe ter nato imela celo možnost zaslišanemu članu izvedenskega organa na naroku tudi neposredno postavljati vprašanja. Na ta način je tožnica realizirala pravico do izjave in ne gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče v celoti oprlo le na mnenje zdravnice toženca, ni pa upoštevalo ugotovitev strokovnega mnenja sodnega izvedenca dr. C. C., ki ga je tožnica vložila v spis. Izven postopka izdelano strokovno mnenje ne more biti dokaz v smislu določb ZPP o dokazovanju. Tovrstne ekspertize, izdelane po naročilu pravdnih strank, predstavljajo del strankinih navedb in nimajo neposredne dokazne vrednosti. S strani tožnice predloženo strokovno mnenje je izdelano po naročilu tožnice in predstavlja le del navedb o dejstvih, ne pa dokaz, zato je slednje lahko le predmet prerekanja oziroma priznanja. Na ta način je sodišče obravnavalo predloženo ekspertizo tožnice in mnenje zdravnice toženca. Izvedenski organ je tisti, ki je podajal strokovni izvid in mnenje, ki ga je nato sodišče dokazno ocenilo, upoštevajoč 8. člen ZPP. Strokovne trditve o karakteristikah ambulantnega posega UGFS oziroma operacije kirurškega posega operacije krčnih žil tožnice kot toženca, so bile v postopku izvedovanja preizkušene.

21.Ugotovitev sodnega izvedenca, da gre pri UGFS metodi za poseg, ki je obsežnejši od preproste sklerozacije, ne more izpodbiti dejstva, da gre kljub temu za ambulantni poseg, ki je vrednoten drugače kot operacija krčnih žil. Četudi je omenjeni organ ugotavljal, da imajo ponekod v tujini večji razpon storitev in temu ustreznejše vrednotenje, ne more izpodbiti pravilnosti toženčeve odločitve. Za odločitev je ključna trenutna ureditev v Republiki Sloveniji, kjer sta na razpolago le dve kategoriji, sklerozacija varic in operacija krčnih žil, kar je edino pravno relevantno. S tem se zagotavlja tudi enakopravna obravnava pacientov, upoštevaje že omenjeno pravno podlago.

22.Skladno s šestim odstavkom 44.c člena ZZVZZ je glede povračila potrebno upoštevati povprečno ceno te storitve v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo povprečno ceno, ki jo je izračunal toženec. Tožnica je namreč predlagala zgolj znesek, kot je razviden iz računa tuje zdravstvene ustanove, ki pa bi ga bilo mogoče priznati le v primeru, če bi bil pri tožnici opravljen operativni poseg na krčnih žilah, za kar pa ni šlo, kot je bilo to zgoraj obrazloženo.

23.Upoštevajoč obrazloženo je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Šele uveljavitev Direktive 2011/24/EU je omogočila slovenskemu zavarovancu gibanje in iskanje zdravstvenih storitev v tujini tudi v zasebnem sektorju pod določenimi pogoji, pri čemer direktiva ne posega v organizacijo javnih sistemov.

2Upoštevajoč 23. člen ZZVZZ bi toženec v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja priznal znesek v višini 157,14 EUR (196,42 EUR x 08). Ker je prvostopenjska odločba tožnici priznala več (167,60 EUR), drugostopenjski organ tega ni spreminjal v škodo tožnice.

3Psp 46/2025 z dne 12. 3. 2025, Psp 6/2025 z dne 12. 3. 2025.

4Obrazložitev sodišča v 8. in 9. točki obrazložitve, da se zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini ter se pri tem sklicuje na že zavzeto stališče v sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 30/2020 z dne 2. 2. 2021.

5Dejansko stanje se nanaša le na tista dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6Intravenski kateter, injekcijske brizge.

7Pri operaciji sodeluje bistveno številčnejša ekipa, operacija je že po načinu dela drugačna, gre preko kirurških rezov, dela se v anesteziji, metode so si enakovredne v toliko, da se da z vsemi metodami pozdraviti veno safeno magno, ki so jo pri tožnici zdravili.

8Sklerozacija varic se uporablja za posamične varice, manjše vene ali kot dodatno pridruženo zdravljenje po opravljenih drugih postopkih in ne predstavlja operacije v tradicionalnem smislu, kjer gre za poseg večjega obsega in za katerega so značilni kirurški rezi ter potreba po kirurški asistenci, anesteziji in hospitalizaciji.

9Zdravljenje manjših razširjenih povrhnjih ven oziroma da se oba postopka uporabljata pri zdravljenju kronične venske insuficience, ki predstavlja v tem primeru osnovno bolezensko stanje.

10Skleroterapija debelnih ven, če le-te nimajo prevelikega premera.

11Tako tudi sodba VSRS III Ips 41/2020 z dne 26. 3. 2020.